| ponedeljek, 02 marec 2015

Na poti v samostojnost se pojavijo mnoga vprašanja ...

 

Pozdravljeni!

S fantom stojiva pred veliko odločitvijo, in sicer kje živeti, če se poročiva? Oba sva stara čez 30, sva zaposlena, imava vsak svojo hišo (pri njemu se nekako pričakuje da ostane doma, imajo nekaj kmetije; jaz pa živim skupaj z mamo). Dilema je zelo velika, jaz se na kmetiji nekako ne vidim, ker vem da je tam vedno na 1. mestu samo delo. Tudi si ne predstavljam, da bi skrbela še za njegove starše (če bi imela npr. svoje otroke, se bi jasno ukvarjala z njimi) – in kdo bi potem skrbel za mojo mamo, ki nima nikogar drugega?

Imava pa ogromno skupnih lastnosti, iste poglede na življenje, iste vrednote, se imava rada. A ko pride do pogovora o skupnem življenju, ostajava vsak na svojem bregu. Je sploh smiselno še nadaljevati zvezo, jaz že nekaj časa zelo razmišljam, da se razideva. To so stvari, zaradi katerih sem že veliko noči prebedela, se »presekirala«, a rešitve kar ni. In nimam več notranjega miru zaradi tega. Se veliko pogovarjava o tem, vendar »ne prideva skupaj«.  Sva res tako trmasta ali enostavno nisva za skupaj?  Po drugi strani pa še v Bibliji piše, da bo mož zapustil očeta in mater ….. Kako naj zapustiš starše, če te v starosti  še kako potrebujejo?
Lepo prosim za kakšen odgovor, vem pa, da je odločitev samo pri nama.

 

Draga gospa,

življenje vam je pripravilo poseben izziv, ki ga ta velik korak k skupnemu življenju predstavlja. Sprašujete, kje živeti? Da bi si lahko odgovorili na to vprašanje, je najbolje dodobra raziskati, kje živite sedaj – vi. V mislih imam predvsem vaš čustven svet. Ali lahko živite svoje življenje, zasledujete svoje sanje, razvijate svoje talente in greste po poti, ki je vam lastna?

Iz vašega vprašanja je močno čutiti skrb za druge. Želite skrbeti za mater, jasno vam je, da bi skrbeli za starše fanta, če bi živeli tam, razmišljate tudi že o skrbi za otroke – v vsem tem ste izjemno sočutni, čuteči in resnično želite samo dobro. Ste si pa kdaj dovolili pomisliti, kaj bi si vi želeli? Si dovolite kdaj poskrbeti samo zase?

Skupno življenje dveh, ki se poročila, je življenje dveh samostojnih posameznikov – s poudarkom na samostojnih. Vi se na kmetiji ne vidite, saj pravite, da je tam na prvem mestu delo. Že zdaj organsko doživljate, kje bo vaše mesto, če se preselite tja – ne verjamete, da se bo vaš bodoči mož lahko odločal za vas, za vajin odnos, ko bo na kmetiji klicalo delo. Bojite se, da bo tam stalno nekaj bolj pomembnega od vas, ki ste ljubezen njegovega življenja.

Prav tako se vaš fant boji preseliti se k vam – je mogoče, da ima on podobne pomisleke?

Pravite, da rešitve ni in ni. Ob tem doživljate silno nemoč in bolečino. Upate in čakate, da bo nekaj poseglo v vaše življenje in vas osvobodilo. Prav ujeti ste v krogu teh stalnih občutij in tuhtanju. Tako si želite rešitve – a je ni in ni. Želeli bi si, da bi vaš fant storil odločilni korak, fant si verjetno želi obratno, da bi se prilagodili vi – ta brezizhodnost vas ubija.

Mogoče se ključ skriva v vaši ugotovitvi, da staršev na stara leta ne smeš zapustiti. Dejstvo je namreč, da svojih staršev otrok ne zapusti. Ko začne otrok živeti svoje življenje, je samo naloga, ki so jo starši kot starši imeli, izpolnjena. V kolikor pa ta ne stopi na svojo pot, mora zapustiti sebe – svoje želje, hrepenenja, talente, sanje. Gre za čustveno samostojnost in osamosvojitev od svojih staršev. Seveda boste zanje poskrbeli, si dobili dodatno pomoč, v kolikor je ta potrebna. Gre le za zavedanje, da živite odgovorno življenje najgloblje in najprej do sebe.

Vaša misel, da bi se s fantom razšla, je prvi in zelo nujen korak na vsaki poti resničnega ljubezenskega odnosa – ker ta odnos zahteva odločitev. Ljubezen je odločitev. Ni čustvo, ni nekaj kar se zgodi in se bo dogajalo samo od sebe – ljubezen se gradi. Je odločitev in pot, po kateri človek želi. Ljubezen je svobodna. In če v odnosu ni svobode, potem gre samo za prilagajanje, popuščanje in različno matranje, tudi vse do popolne zasvojenosti z odnosom.

Vaš fant ne more te odločitve sprejeti na vašo željo – ker potem ne bo sprejeta. On rabi svoj čas, da stvari izpelje in to lahko pride samo iz njega. Gre za njegovo odločitev za odnos, za življenje svojega življenja, za pot z vami, za rast in razvoj ljubezni. Še sam Bog tu ne posega vmes in s tem dovoljuje človeku svobodno voljo. Ker gre za korak, ki ga posameznik naredi zaradi sebe in samo zaradi sebe – če naj je ta resničen.

Gre za odločitev za gradnjo odnosa in za dilemo, ali ste ob tem moškem lahko najboljša varianta ženske, ali se boste lahko v tem odnosu uresničevala in razvijala svoje potenciale, sledila svojim željam in tako živela svoje sanje. Po naših izkušnjah vemo, da se tu ženske pogosto odpovedo svojim potrebam, željam in hrepenenju - vse v lažni veri, da na ta način gradijo odnos. Resnica je, da s tem naenkrat ni nikogar, ki bi ta odnos gradil. Seveda lahko tu spola tudi obrnemo, kar tudi ni redka situacija.

Stojita torej vsak na svojem bregu, da pa bi vidva res postala par, rabita otok, ki bo samo vajin. Vi ste vezani na mater, on na starše in kmetijo – za odnos pa rabimo dva samostojna človeka. Za raziskovanje tega, kar vsak posameznik je, kaj vidva sta, rabimo odhod od doma. Lahko je samo čustven, a ta se veliko lažje zgodi, če je še ekonomski in fizičen. Glede na to, da sta oba ekonomsko že zelo samostojna in glede na dejstvo, da vajini starši mogoče še ne rabijo pomoči na stara leta, je zdaj čas, da raziskujeta sebe. Praktično se to lahko izpelje tako, da gresta vsaj za eno leto na svoje. In da opazujeta, kaj se dogaja v vsakem od vaju, ko delata nekaj, kar si vajini starši niso zamislili – a zaradi tega v resnici realno sploh niso ogroženi.

Če vas prav razumem, potem kmetija vašega fanta lahko kakšno leto mirno preživi brez njega – naj raziskuje, kaj čuti na čudovit dan, ko je na kmetiji največ dela, on pa gre z vami v mesto na kavo in sedi v prijetni senci. Drznite si delati, kar vas veseli, čeprav bi si vaša mama želela, da ste pri njej. Naberite si čim več različnih novih močnih pozitivnih izkušenj, da boste vedeli, kaj ob njih doživljate. V nasprotnem primeru je izjemno težko živeti svoje življenje in ne želja, potreb, hrepenenj in celo zahtev nekoga drugega.

Vašega problema natančneje ne poznam, zato vam nizam samo par splošnih resnic:

Glavna naloga staršev je, da pospremijo otroka v svet, da mu dovolijo in ga podpirajo na lastni poti, da ga ne zasvajajo s svojimi potrebami. S tem namreč onesrečijo sebe kot starše - a posebej za matere je to pogosto prevelik zalogaj. In otroci, ki ostajajo doma in skrbijo za starše, ravno s tem omogočajo, da se ti nikoli v polnosti ne ukvarjajo samo s sabo in svojim svetom. Problem je, da četudi otrok naredi vse, kar si starši želijo, jih na ta način ne osreči – ker je sreča starševstva v tem, da otroci zaživijo svoje življenje – da ga pospremijo v svet, mu dajo dovoljenje, da odide in vanj verjamejo tudi, ko včasih sam sebi in vase ne more.

 

Pogovarjajte se o tem s vašim fantom. V kolikor ne gre, si poiščita osebo, ki vama bo pomagala k temu dialogu z njim, da bi se lažje slišala in resnično začutila, kaj se dogaja v vas, v njem in med vama. Četudi se boste odločili za odhod, za prekinitev, naj bo ta odločitev resnično vaša, premišljena in v miru sprejeta – da boste vedeli, kaj se je zgodilo in zakaj.

Ljubezen je vedno tveganje in na izzive ljubezni nas nič ne more pripraviti. Drugega sprejmeš v vsem: v tem, kar o njem veš in v tem, česar o njem še ne veš – in predvsem v vsem, česar niti on sam o sebi še ne ve.

Iskanje ljubezni nas resnično stalno spreminja. Vso srečo in blagoslovov polno pot vam želim,

Taja Šinkovec, magistrica zakonskih in družinskih študij
 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 02 marec 2015
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4073-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti