Roman I. | nedelja, 01 marec 2015

S slovesnostjo svete birme se za večino mladostnikov zelo slovesno zaključi obdobje verske vzgoje in verskega življenja. Vsi so pražnje oblečeni, na slavje povabijo tudi škofa, na levi strani cerkve je snemalec, na desni fotograf. Slovesnost je nekoliko daljša, veliko je lepih misli, a ob misli na darove Svetega … Ob misli na botrovo darilo je birmancem lažje. Tisti starši, ki po daljšem času stopijo v cerkev, si skupaj z otrokom po končanem slavju končno oddahnejo in v naslednjih letih odpočijejo od napornega verouka ter vseh župnikovih zahtev. 

Zdaj so drugi časi, zdaj nastopi svoboda. Družina v nedeljo lahko spi malo dlje in se skupaj zbere šele pri kosilu in pa dopoldne izkoristi za izlet ali za kakšno nogometno tekmo … Aja, saj res, enega mlajšega otroka še imajo, njega je tudi treba peljati k maši, da bo »mel« zakramente … Kaj pa če bi ga peljali malo kasneje, da skoči v cerkev samo po liturgični listek? Ali pa bodo napisali v zvezek, da je bil bolan? Rešitev je več.Image

Poznate kakšen tak primer po župnijah? Jaz jih k sreči bolj malo. Pa vendar, kakšne izkušnje imate kateheti, katehistinje in birmanski animatorji po župnijah? Se pri delu srečujete z birmanci, ki jim ni kaj veliko do duhovnih vikendov, pogovorov o Bogu, o zakramentih in o smislu vere? Se kdaj vprašate in ali kdaj njih povprašate, zakaj prihajajo k verouku, kako izgleda njihovo krščansko življenje doma v družini?

Dejstvo je, da je današnja verska vzgoja v krizi. Tukaj ne iščemo krivcev, ampak se obračamo k vzrokom za takšno stanje. Že pri krstu se duhovnik sreča z mladimi starši, ki se po večletnem premoru zopet vračajo v cerkev. Nato sledi še en premor in ob vpisu otroka k verouku isti starši spet pozvonijo. Kaj jim reči? Duhovnik mora biti obeh prihodov vesel, obenem pa se mora pripraviti in jim spregovoriti o smislu verske vzgoje v družini.

Zgrešena je predstava ljudi, da npr. duhovnik in katehistinja pri verouku versko vzgajata in vzgojita njihove otroke. Realno je treba pogledati, kolikšen učinek ima tista kateheza, ki traja dobre pol ure, če otrok sploh pride vsak teden. Napak je misliti, da bosta župnik ali katehistinja pri verouku otroke naučila moliti. To je tako, kot da bi človek zgradil hišo brez temeljev kar na domačem travniku, ki bi ga poprej malo pokosil.Image

Mi verjamete, da ima prav vsaka družina »duhovnika« in »katehistinjo« v domači hiši ali stanovanju? Ta »duhovnik« in »katehistinja« nista nihče drug kot oče in mati. Otroci imajo že doma nekoga, ki zanje moli, ki jih uči moliti, in z njimi moli. Obenem jim ta človek kuha, pere, jih oblači, vozi v šolo in se z njimi uči. Po osebnih izkušnjah lahko rečem, da je pri verouku težko kaj otroku razložiti, če tega od doma ne pozna. Težko je spregovoriti o krščanski veri, o božji besedi in o molitvi nekemu otroku, ki je doma ob kakšnem »verskem« vprašanju hitro utišan. Po drugi strani pa je to zelo idealna predstava. Ponekod obe vlogi prevzame eden od staršev, pa tudi kakšna stara mama se kje najde.

Septembra bo zvonec na župnišču spet na veliko zvonil. Na vratih bosta oče in mati ter njun prvošolec ali prvošolka. Oziroma da povem drugače. Na vratih bosta družinski »duhovnik« in družinska »katehistinja« ter njun veroučenec.

 

Zadnja sprememba: nedelja, 01 marec 2015
(8 glasov)

Komentarji 

 
#2 Jacobus 2015-03-02 20:36 Dober članek, ki realno odstira stanje verske vzgoje dandanes… Citat
 
 
#1 Dominik 2015-03-01 22:19 Dobro napisano! Starša sta seveda odgovorna za vzgojo otrok (tudi za njegovo molitveno življenje), saj je otrok krščen v veri staršev. Duhovnik pa ima nalogo, da spodbudi otroka k verskemu življenju in da pomaga staršema pri otrokovi vzgoji. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1510-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti