»In bil je miren dan,« – bi verjetno pisec Stvarjenja napisal pod črto današnjega mojega dne. Res, hvala Bogu. Sicer zjutraj ni kazalo na to, ko sem odprla mail, me je »pretresla« Urškina pošta: »Ja, sestra, super, samo – priponke mi niste poslali!« Ajme-meni. Pa sem hitro naredila in tako postavila stvari na svoje mesto. Mirno sem lahko šla k premišljevanju.

Sedaj berem oz. premišljujem ob knjigi Silvana Faustija, Zapomni si in pripoveduj evangelij – Markova pripovedna kateheza. Super stvar. Izdali so je pri Mohorjevi. Za razmišljanje celega dne mi je ostal stavek (povzet prosto po spominu): »Smisel vseh Jezusovih čudežev so ozdravitve, ki jih je Jezus delal zato, da bi nam vrnil sposobnost služenja, ki je naša podobnost z Bogom.« Res, če sem dosledna – Bog se je učlovečil zato, da bi postal vsem služabnik in prav v služenju smo mu res lahko podobni. Dosegljiva nam je taka popolnost – prostovoljnega služenja. Ne da bi v tem iskala mazohistično zaničevanje sebe. Nikakor. Lahko pa v vsakem svojem delu in prizadevanju vidim željo in hrepenenje, da bi stvari naredila z dobro voljo in brez godrnjanja. Hm. Veljalo bi poskusiti …
Sicer pa – popoldan sem imela verouk in pripravljali smo se na spoved pred počitnicami. Prav zanimivo je opazovati te manjše in večje otroke, ki bolj ali manj potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Sem že premišljevala, da je morda to odveč. Pa smo prejšnji teden pisali refleksijo verouka za letošnje leto in mislim, da ga ni bilo otroka, ki ne bi kot dobro in pozitivno označil spovedi. Spomnim se Damijanovega stavka, ko je napisal: »Spoved me pomirja in olajša dušo.« Ja, mi je dal misliti – fant 6. razreda devetletke.
Gospod, moj Bog, ne morem se ti dovolj zahvaliti za ta tako vsakdanji dan. Pomirjevalno je vplival name – kljub dežju in nekoliko težjemu vremenu. Hvaležna sem tudi za tiste svetleče otroške oči, ko so čistih src odhajali iz cerkve – novim dogodivščinam naproti. Varuj jih, Gospod, njih in njihove družine!