Mateja D. | torek, 06 januar 2015

Ko gledam in razmišljam o svetih treh kraljih, si kdaj mislim: »O, kaki norci.« Zapustili so svoj dom, družino in šli. Daleč. Za zvezdo. Vzeli so svoje zaklade, najdragocenejše, kar so imeli, da bi se poklonili nebogljenemu detetu. Le kaj jih je gnalo in le kaj so pričakovali, ko so hodili čez puščavo, da bi obiskali Kralja?

Ko pomislim, kako lepo mi je videti dojenčke in male otroke, mislim, da jih razumem. Malo nežno dete mi sicer ne more dati ničesar materialnega, niti ničesar narediti zame, a vendar, ko ga vzamem v naročje ali stisnem v objem, čutim, da je moje srce nahranjeno. Da sem prejela največ, kar sem lahko – ljubezen. Takrat ni pomembno nič drugega, takrat v sebi začutim mir, veselje in hvaležnost za to novo življenje.Image

In ko gledam na svoj vsakdanjik, vidim, da obstaja le ena »stvar«, zaradi katere sem se pripravljena odreči sebi, svojemu ugodju, sprejeti napor … Ljubezen. Ona je moja zvezda repatica, ki v mojo temo vnaša svetlobo in me vodi k temu, da se trudim služiti in biti dar, graditi sprejemajoče, sočutne in iskrene odnose, si biti blizu z Očetom in biti dobra do sebe. Tako vedno znova prihajam k Ljubezni, ji izročam in podarjam vse, kar sem in kar imam, tudi svojo revščino, majhnost, nemoč, ranjenost …, da me Božje dete umiri, nahrani in svojo čisto in brezmejno ljubezen razlije name.

Mislim, da sedaj lažje razumem tudi svete tri kralje – te može, ki so bili dovolj modri, da so vedeli, da je vredno in prav slediti Svetlobi in hrepenenju po Lepem, Dobrem = po Ljubezni. In želim jim biti podobna. Z vsakim dnem bolj.

 

Zadnja sprememba: torek, 06 januar 2015
(3 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1225-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti