Atropa belladonna | nedelja, 16 november 2014

Če povzamemo potek celotnega življenja posameznega osebka, je le-to sestavljeno samo iz rasti in propada. Čeprav se oboje odvija v vseh obdobjih življenja posameznega organizma, v mladosti prevladuje rast, s starostjo pa propadanje vse bolj in hitreje prehiteva rast.

Pri ljudeh se rast posameznika začne z oploditvijo ženske spolne celice (jajčne celice), ki nastaja v jajčnikih s procesom oogeneze, s strani moške spolne celice (spermalne celice), ki nastaja v semenskih kanalčkih v modih moškega s procesom spermatogeneze.

Ko se ti dve celici združita, pri čemer jajčna celica prispeva večino materiala za razvoj novega osebka (spermalna celica »donira« zgolj dedni material), se začne t. i. ontogenetski razvoj, pri katerem se z oploditvijo nastala nova celica večkrat deli brez rasti same celice, čemur pravimo brazdanje. Najprej nastaneta 2 celici, nato 4 in še kasneje 8. Iz teh 8 celic se razvije nekoliko večja, enotna, kroglasta gmota zarodnih celic, imenovana morula. Celice v tej gmoti se začnejo premikati tako, da v sredini nastane luknja – nastalo strukturo imenujemo blastocista.Image

V blastocisti nastanejo tri zarodne plasti, ki jih imenujemo ektoderm, endoderm in mezoderm, iz teh pa se v nadaljnjih procesih embriogeneze razvijejo vsa tkiva, organi, organski sistemi in ne nazadnje celoten organizem. Ker se celice delijo, se s tem povečuje njihovo število, povečuje se velikost celotnega osebka in seveda njegova masa. Ne povečuje pa se samo število celic, temveč tudi njihova diferenciranost in specializiranost. Celice si namreč med sabo razdelijo naloge, s čimer se povečuje tudi arhitekturna in organizacijska kompleksnost organizma, ki se na koncu loči od matere.

S staranjem se v organizmu nabirajo poškodbe in posledice življenjskih procesov ter interakcij z okoljem, kar v končni fazi privede do smrti osebka, ki je evolucijsko uspešen, če še pred smrtjo prenese svoj dedni material na čim več potomcev, ki so čim bolj prilagojeni življenjskim razmeram in so se sposobni čim bolj učinkovito prilagajati spremembam.

Tako rastejo posamezni osebki, ki pa dolgoročno evolucijsko niso tako pomembni, saj prek njih raste tudi populacija. Prekomerna rast pa vendarle ni dobra, saj slej kot prej privede do različnih težav. Zgled najdemo v medicinski stroki, ko zaradi prekomerne delitve celic nastanejo rakava obolenja. Tudi pri prekomerni rasti populacije lahko pride do velikih težav, ki so lahko globalne razsežnosti. Zato v naravi obstajajo mehanizmi, ki preprečujejo (ali vsaj poskušajo) preprečevati prekomerno rast populacij (in tudi samih celic). Taki mehanizmi so npr. ekološka povezava med plenilcem in plenom ali zajedalcem in gostiteljem. Poznamo kopico patogenih organizmov, ki povzročajo veliko obolenj, ki na koncu pogosto privedejo do smrti okuženega, kar pomaga preprečevati prekomerno rast populacije. Seveda pa je za to, da se povzročitelji lahko neovirano širijo med gostitelji, potrebna velika koncentracija gostitelja. Podoben primer so bolezni (npr. ebola, ki je trenutno zelo aktualna), ki se zelo hitro širijo, saj sta gostota ljudi in njihova mobilnost zelo veliki. To so mehanizmi ki relativno dobro preprečujejo prekomerno rast populacij in so zato koristni; če ne bi bili, se evolucijsko ne bi ohranili. Zato je širjenje neke bolezni zelo težko preprečiti in omejiti, če je gostota prebivalcev dovolj velika, da se povzročitelj lahko neovirano širi.

 

Zadnja sprememba: nedelja, 16 november 2014
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1267-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti