| ponedeljek, 22 september 2014

M. se sprašuje, če težave, ki jih doživlja, pomenijo, da preprosto odrašča …

Pozdravljeni!

 

Star sem 25 let (avgusta bom 26) in končujem študij (mag). Ostala mi je raziskovalna naloga in mag. naloga, in se mi je zaradi tega sesul svet. Prejšnjo soboto me je nekaj pičilo, da sem začel razmišljati o življenju, smislu življenja, kako bo, ko bom sam, ali bo v redu, kako naprej, ali bom imel v redu družino oz. partnerja in kako bom skrbel za svojega psa.

 Moje dosedanje življenje je bilo: faks, fitnes, igrice in sprehajanje psa. Nobenih skrbi nisem imel, razen skrbi glede faksa in psa, za ostalo sta skrbela starša. Dober teden nazaj sem se pa zavedel, da to ne bo večno trajalo in me je zaradi tega začelo najprej stiskati v želodcu plus zeblo me je. Mislim predvsem o tem, kako bo, ko bom sam, da ne bo nikoli več tako, kako bova s psom, ali bo imela v redu življenje, ali bo kaj žalostna, ko bova sama in ko bo imela drugačno življenje (da ne bo več živela pri starših), skrbi me kako bo pes preživel dan, da ne bo osamljena, da jo ne bo strah, in da se ne bo počutila zapostavljeno. Razmišljam tudi o tem, kako bo ko bova sama, kako bo potem ko bom sam, ne bo nobenega zraven mene (tega me je strah), Verjetno želim, da bi tak način življenja trajal vedno. Skrbi me kako bom po smrti staršev, ali bom zmogel, ali bom sam taval po svetu. Imam misli, da jim ne bom moral pokazati, kaj vse sem naredil, doživel. Skrbi me kako bo z bratom (je avtist, ima službo tudi, samo ne vem, če se on zaveda to, kar se jaz zavedam). Potem začnem podoživljati preteklost, sedanjost in prihodnost. Podoživljanje prihodnosti poteka tako, da sebe vidim z psom, sama v stanovanju (vidim se kako bom prihajal pozno domov, da bo pes trpel) in da z psom stojiva na tleh in gledava v nebo - temno nebo. Potem vidim sebe, kako sedim sam v sobi, stanovanju (ves utrujen od dela, bojim se da bo delal cele dneve in ne imel nič od življenja, bom suženj) in vidim sebe, kako stojim na tleh in gledam v oblačno nebo. Skrbi me kako bom sam, ali bom zmogel, zakaj se mora nekaj končati, zakaj ne mora biti večno. Svojo družino imam resnično rad, vedno so mi stali ob strani, vedno smo si pomagali (smo se tudi kregali ampak to je sestavni del), skratka vedno smo bili skupaj, sedaj pa odraščam in gledam drugače in me je zelo strah. Strah me je tudi, da ne bom imel take družine kot jo imam sedaj (da ne bom našel partnerke, da me ne bo razumela, stala ob strani, mi pomagala, tako kot je sedaj, skratka da ne bo več tako kot je bilo, to ne pomeni, da jaz ne bi delal isto, da ne bi hotel pomagati). Problem je ker, sem sam čustvena oseba (življenje vidim in doživljam skozi čustva), sem introvertirana oseba, veliko razmišljam in posvojen sem (mogoče zato tak strah in navezanost na družino?).  Vidim, tudi, da sedaj, ko imam krizo, ko me je nekaj pičilo, da ne bom moral zaupati ljudem, da je svet grd, hudoben, nesramen, in da sta starša oz moja družina tisto ta pravo.

 Srečen sem, da imam tako družino in da sem kot otrok prišel v njo, in sedaj me dajejo misli in strah, da bo tudi tega enkrat konec. Čutim bolečine v trebuhu, zebe me, na trenutke sem omamljen (tega sedaj ni več, prejšnji torek in sredo je bilo najhuje), mislim da se mi bo zmešalo, ne morem jesti, za faks ne morem več delati (ni zanimanja), v ponedeljek, ko sem šel spati sem mislil, da se mi bo zmešalo, mravljince sem dobil v desno nogo, vroče mi je ratalo, mislil sem celo, da imam tumor (sem vstal in je bilo boljše in gledati sem šel simptome tumorja in depresije in prišel do spoznanja, da imam depresijo). Ko sem to prebral sem šel spat in nisem imel več mravljincev, občutka zmešanosti, ostala je samo bolečina v trebuhu in mraz. To je bilo prvič, da nisem moral takoj zaspati (ker se spanja zelo veselim).

 Mogoče se sliši, da sem razvajen otrok, da imam vse pri roki, vendar ni tako. Starša sta me vedno učila, da je pomembna ljubezen in ne denar ali materialne stvari. In sedaj ko pomislim, da ju enkrat ne bo več me je strah, me zebe, me boli trebuh. Morda smo preveč navezani drug na drugega (verjetno je kriva moja asocialnost, morda osebne značilnosti in telesne značilnosti) plus, da sem verjetno zelo navezan na svojega psa (saj imam svojega psa zelo rad, je nekaj najlepšega, kar sem lahko dobil).

 Počutim se tudi izgubljenega, kaj sedaj, kaj je smisel, ni energije, volje, počutim se malce bolno (kot da bi imel virozo), malce me daje strah, ali bom imel tako družino kot starša ipd.

 Počasi gre na bolje, vendar počasi verjetno odraščam?

 

M.

 


 

 Pozdravljen M.!

 

Najprej vse najboljše ob uspešnem zaključku študija. Ob doživljanju zaključka enega obdobja in spoznanju, da se začenja v tvojem življenju novo obdobje, pa te marsikaj skrbi.

Sprašuješ se, čemu se stvari začenjajo in končujejo, čemu ne morejo biti večne. Glej, rodil si se v svet, ki je minljiv. Vsak, ki se rodi, bo tudi umrl, tudi vsaka dejavnost ima svoj začetek in konec, tako šolanje, kot zaposlitev, tudi tvoji otroci se bodo rodili in te nekaj desetletij kasneje zapustili in si ustvarili svoje življenje. Tudi tvoja vloga kot moža in očeta se bo ključno spreminjala z odraščanjem otrok. Enako tvoja zaposlitev, od obdobja uvajanja in spoznavanja delovnega mesta, vseh možnosti, ki jih v zaposlitvi imaš, pa do možnosti izpopolnjevanje, izobraževanja, morda celo službovanja v tujini in kasneje pomoči svojim sodelavcem, prevzemanje vodstvenih funkcij in končno upokojitev. In končno, imaš tudi psa, na katerem se vsa obdobja (mladička, pubertetniškega navihanca, odraslega psa in ostarelega psa) dosti hitreje dogajajo kot pri ljudeh. Skratka, življenje je polno različnih obdobij, skozi katera prehajamo. Eni brez večjih pretresov, druge pa ti prehodi dosti bolj skrbijo.

 

Najprej moraš razčistiti svoja pričakovanja:

 - kakšno službo si želiš? Trenutno te straši, da bo ves dan delal, da se boš utrujen vračal iz službe, pa ne bo nujno tako. Res, da smo trenutno v obdobju recesije, ko boš lahko srečen, da boš sploh dobil službo in se boš seveda moral podrediti zahtevam in obveznostim, ki jih bo delovno mesto zahtevalo. Pa dokler si sam, to še ni problem. Večji problem postane, ko že imaš življenjskega partnerja in otroke in je včasih resnično naporno shajati v zahtevnih službah in kasneje še v energiji polnih otrocih doma. A verjemi, da obstajajo tudi službe, ki ti bodo pisane na kožo, kjer bo možna večja prilagodljivost tako glede delovnega časa kot zahtevnosti dela. Skratka, začni raziskovati različne možnosti in iskati prve možnosti zaposlitve, šele potem boš lahko spoznal, kako zahtevna bo neka služba.

 - skrbi te, kako boš po koncu študija se osamosvojil in sam skrbel zase. Ne vem, koliko si se do sedaj naučil vsega, kar potrebuješ za svoje samostojno življenje od teka kako pridobiti in primerno porabiti denar, da prideš iz meseca v mesec na zeleni veji, pa seveda vseh del v gospodinjstvu, ki te v samostojnem življenju čakajo (od nabave, kuhanje, pranja, pomivanja, čiščenja, likanja itd.) in končno osnov minimalnih popravil v samostojnem življenju (od menjav žarnic, odmašitve odtoka, šivanja odpadlega gumba, lepljenja itd.). Vse to je prva dolžnost staršev do otrokovega 18 leta, saj vas tako pripravimo na samostojno življenje in s tem odpade precej vaših strahov. Četudi nič od tega ne znaš, še vedno živiš v domu, kjer te tega z veseljem naučijo. Boš videl, da ko se boš naučil osnov, se ti bo odprl nov svet, ki te ne bo več skrbel in te strašil, ampak boš postal tako zadovoljen in uspešen, kot pri svojem študiju.

 - skrbi te, kako bo pes preživel tvojo odsotnost. Glej, psi so zelo prilagodljiva bitja. In praviloma so njihovi lastniki zaposleni ljudje, kar pomeni, da se je pes mirno navadil prespati in počivati v času odsotnosti lastnika. Pomembno je le, da ga na svojo odsotnost postopoma navadiš, kar večini psov ne povzroča nobenih težav. Verjemi, da bo v času, ko te ne bo in se bo navadil na nov način življenja, pridno spančkal in te potrpežljivo čakal, ko pa boš prišel, te bo razveseljil z vedno mahajočim repkom in te spodbudil, da gresta na skupen sprehod, ko je krasen čas, da se otreseš službenih skrbi in uživaš v sproščenem zaključku dneva.

 - skrbi te, če boš našel sebi ustrezno partnerko. Glej, to je zahtevnejši projekt. A najprej te čaka čas za delo na sebi. Najprej se moraš sam potruditi postati kar se da osebnostno zrel, kar je predpogoj za srečno partnersko zvezo. Najprej se spopadi in uspešno presezi skrbi in strahove, ki jih imaš, pridobi na samozavesti in si seveda jasno zastavi cilj, kakšno dekle iščeš. Katere so tvoje ključne vrednote? Kakšne vrednote, osebnostne lastnosti, poglede na skupno življenje želiš, da ima tvoje dekle? Verjemi, da ko boš sam pripravljen na resno partnerstvo, boš tudi dekle spoznal, samo oči imej odprte ...

 

Vidiš, da ni vse tako črno, kot trenutno vidiš, da tudi veliko skrbi ne zasluži tega imena, ko se jih lotiš in se jim posvetiš, ter jih udomačiš, kot bi rekel Mali princ. Glavo pokonci, zaupaj vase, še danes si vzemi list papirja in si zastavi svoje cilje recimo do poletja, do konca tega leta, za čez 5 let itd. To je odlična metoda, ki ti pomaga načrtovati tudi aktivnosti, ki te bodo vodile do uresničitve tvojih ciljev. In še to: če te je strah, če v njem ves čas razmišljaš, ga dobesedno prikličeš. Enako je s skrbmi - v življenju se ti dogaja tisto v kar verjameš, da se ti bo zgodilo. Zato je pomembno, da spremeniš način razmišljanja, začneš razmišljati bolj pozitivno, se nehaš prepuščati skrbem in strahovom, temveč si izbiraš dejavnosti, ki ti bodo pomagale k uspešnemu, samostojnemu življenju v obdobju, ki prihaja. Kadar se ti bo kje zataknilo, pa veš, da smo vedno tudi taki, ki ti z veseljem pomagamo.

Vse dobro ti želim, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Komentarji 

 
#1 Luka Lenarčič 2014-09-27 19:06 Poskusimo z bioenergetsko terapijo?
Pošlji mi njegov ime, priimek, sliko in pa naslov.
Bomo poskusili na daljavo.
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1386-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti