| ponedeljek, 22 september 2014

Mlado dekle že vse od otroštva dalje spremlja želja po boljšem poznavanju vere. Sedaj ima tudi v svoji bližini verne osebe, ki jo zelo nagovarjajo. Problem pa je, da je njena družina ne podpira v tem iskanju. Kaj naj stori, kako naprej? Duhovnik odgovarja …

 

Pozdravljeni.

 Imam probleme s starši, kar je v najstništvu verjetno zelo pogost pojav. Ne počutim se razumljeno z njihove strani in občutek imam, da me ne sprejemajo take, kot sem.

 Ta problem name vpliva na vseh področjih mojega življenja, med drugim tudi na duhovnem področju. Kot malo punčko me je dedek dostikrat peljal k maši, ko smo bili čez vikende na obisku. Ob večerih mi je govoril zgodbe s svetega pisma (ter seveda kopico partizanskih zgodb) ter molil skupaj z menoj - naučil me je osnovnih molitev, ki bodo vedno ostale v mojem srcu. Ko sem začela obiskovati malo šolo (pri šestih letih), sem prvič slišala za verouk. Staršema sem omenila, da bi ga tudi sama rada obiskovala. Tu pa je nastal problem. Starša sta namreč ateista in se veri posmehujeta. Pravita, da dela ljudi naivne in se sramujeta svojih zakramentov z otroštva, ki sta jih dobila le zaradi  prisile staršev. Rekla sta mi, da mi ne smeta prepovedati in naj grem sama v cerkev prosit, da bi hodila k verouku, če si res tako želim. Kot sramežljiva šestletnica, ki še nikoli ni stopila skozi vrata cerkve v našem mestu (dedek živi drugje), tega nisem naredila in še vedno mi je žal, da ne. Čez celotno osnovno šolo želja po veri ni ugasnila. Ob koncu osnovne šole sem se začela družiti s polsestrično, ki mi je še drugače, lepše osvetlila vero s svojim sproščenim karakterjem, prijaznostjo ter izjemno dobroto. Od takrat naprej vsak dan molim s pomočjo molitvenika, skritega pod posteljo (a tega ne ve nihče), ne zato, ker bi morala, ampak ker si želim in ker mi pomaga, daje mi upanje za lepšo prihodnost, možnost, da se nekomu zahvalim za vse lepe trenutke v mojem življenju ter me navda z občutkom, da morda vseeno je nek angel varuh tam nekje, ki mu je mar zame. V začetku srednje šole sem spoznala fanta, s katerim sva trenutno skupaj tri leta in oba verjameva in upava, da bo najina zveza trajala večno. Razložil mi je celoten pojem krščanstva na nov način, mi dodatno odprl oči in mi še poglobil željo po tem, da bi imela, kar ima on in moja polsestrična - oba vsako nedeljo z družino obiskujeta mašo, skupaj praznujejo praznike na način, ki jih še dodatno povezuje kot družino. Imata podporo s strani družine, ki je jaz nimam in vem, da jima nebi smela zavidati, ker ju imam rada. Ko sem se o tem skušala pogovoriti s sestro, mi je rekla, da je vera za nevedneže, ne za nas.

 Ne vem, kaj naj naredim. Ne zdi se mi prav, da skrivam svojo vero. Poleg tega me družina tako spodbija, da se začenjam bati - bati smrti in tega, kar sledi. Bati, da me Bog vidi kot nečisto osebo zaradi mojega skrivanja vere. Bati, da je vse skupaj res le pravljica za otroke, da lažje zaspijo (besede moje sestre). Bati, da nisem vredna biti s svojim fantom ter v družbi s polsestrično, ker nisem niti približno tako čista, kot onadva. Bila sem na birmi fantove sestre in na podobnih dogodkih in sem se počutila manjvredno, ker edina nisem prejela obhajila. Kot mlajša sem imela tudi zelo močno željo iti k skavtom; fant ter polsestrična sta oba med njimi in ko sem bila kdaj povabljena iti kam z njimi ... Sem se počutila kot da sem našla svoj prostor na zemlji. A starša nista dovolila, da se vpišem med skavte, poleg tega ostali sorodniki niso dovolili, ker je splošno znano, da naša družina kot ena redkih v tem mestecu ni verna. Vedno sem si tudi želela peti v cerkvenem zboru (polsestrična me je parkrat vzela s seboj), kar tudi ni bilo dosegljivo.

 Nisem verna, da bi bila sprejeta v družbo ali da ne bi izstopala - verna sem, ker si želim biti. A ne vem, kako naprej. Potrebujem nek znak, ki bi me vodil po poteh pravih odločitev.

 Opravičujem se Vam za ta predolg esej.

 Vnaprej hvala za Vaš odgovor.


 

Hvala za tvoje pismo, za katerega se ti ni treba opravičevati! Z veseljem sem ga prebral in upam, da ti bom v nekaj besedah lahko vsaj malce olajšal tvoje iskanje.

 Lepo je, da si zbrala pogum in napisala svoje razmišljanje. Tudi to je pomemben korak, in spodbudil bi te, da si vsak večer pred spanjem zapišeš enega ali dva stavka o svojem počutju.

Ljudje si želimo biti sprejeti in ljubljeni in verjamem, da vse to prejemaš od svojih staršev. Težava se pojavi takrat, ko se naši pogledi na svet in življenje razlikujejo. Si v obdobju osamosvajanja in odločanja, kaj boš storila s svojim lastnim življenjem. Slej ko prej se boš ločila od svojih staršev in si ustvarila svojo lastno družino. Vsaj sklepam, da razmišljaš o tem. To je korak, ki ga moraš sama napraviti. Odločiti se moraš tako pri izbiri moža, kot pri izbiri novega okolja in to novo okolje bo, hočeš nočeš, vplivalo nate.

 Verjamem, da so starši hoteli tebi najboljše in zato je prav, da si jim za to hvaležna, čeprav so njihovi pogledi na vero drugačni in se čutiš za marsikaj prikrajšana. Včasih je tudi to za kaj dobro. Vera je po svoje proces, v katerem rastemo. Ni samo črno belo prepričanje. Včasih so potrebne tudi preizkušnje, padci in izzivi, da se vera v nas utrdi. Kot drevo v vetru, ki se mu upira s tem, da krepi svoje korenine. Tako je z našim življenjem. Vera ne pomeni, da nam bo sedaj vse teklo kot po maslu, ampak nam pomaga, da je naš pogled v življenjskih preizkušnjah uprt preko trenutnih težav, razočaranj in spodrsljajev. Uprt je v Boga, ki razmišlja drugače kot razmišlja človek in gleda na svet drugače kot ga vidi človek. Vera nam pomaga gledati na življenje globalno, iti preko zaverovanosti vase in iskanja svojih lastnih koristi. Pomaga nam, da usmerimo svoj pogled v Boga skozi sočloveka in s tem hkrati najdevamo sami sebe, svojo krhkost, šibkost, grešnost, pa tudi lepoto, veličino in dostojanstvo. Ustvarjeni smo za odnos, za drugega in ta drugi nam pomaga najti sebe. V odnosih pa je vedno prisoten Bog s svojim blagoslovom. In to je vera, ki se izraža v hvaležnosti do Boga, sočloveka in končno hvaležnosti do samega sebe. 

 Praviš, da je morda vseeno nek angel varuh, ki mu je mar zate. Ne samo angelu, tudi Bogu je mar zate. Če mu ne bi bilo, te ne bi ustvaril takšne kot si, pa ne le ustvaril. Bog nam dan za dnem govori, da smo ljubljeni v njegovih očeh, vendar to velikokrat preslišimo. Ravno velika noč prihaja k nam s sporočilom, česa vse je sposobna ljubezen. Ljubezen je sposobna premagati celo smrt, kako naj ne bi potem posegala v naše vsakdanje življenje.

 Ljudje smo polni dvomov. Za vsako stvar želimo imeti racionalne dokaze. In ker človek ni Bog, čeprav žal želi včasih biti kot Bog, si vsega ne zmore razložiti s svojim razumom. Vera namreč naš razum presega in na tem področju razum odpove.

Praviš, da potrebuješ nek znak, ki bi te vodil po poteh pravih odločitev. Ali ni dovolj velik znak občutek ljubljenosti bodisi s strani tvojih staršev, fanta, prijateljev, Boga ...? Je mogoče razložiti Božjo ljubezen na racionalen način? Je ljubezen le pravljica? Mislim, da je veliko več kot pravljica. In četudi je pravljica, kdo bi si ne želel živeti v takšni pravljici?

 Lepo je da iščeš, se sprašuješ, dvomiš in postavljaš vprašanja. Pravijo, da tistim, ki imajo dolgo in težko pot do vere, tudi najhujši viharji ne morejo do živega. Nimajo moči, da bi njihovo vero razmajali in izkoreninili. Mogoče je tvoje soočanje z nevernim okoljem ravno pot v poglabljanju in utrjevanju tvoje vere. Dejstvo je, da kot verniki dan za dnem prihajamo v stik z okolji, ki niso naklonjena veri, zato je toliko bolj potrebno, da je naša vera močno utemeljena in hkrati, da v svoji drži spoštujemo različnost in razmišljanje drugega. Bog že ve, kakšne načrte ima s tabo. Poskušaj slediti svojemu notranjemu glasu.

 Svetoval bi ti, da poiščeš kakšnega duhovnika, redovnika ali redovnico in se z njim ali z njo pogovoriš. Svetoval bi ti tudi, da se vključiš v katero od mladinskih katoliških skupin. Tam boš prišla v stik s podobno mislečimi in preko pogovorov našla odgovor na marsikatero vprašanje. Zelo bi ti svetoval tudi tečaj alfa namenjen tistim, ki iščejo odgovore na podobna življenjska vprašanja, kot jih iščeš sama.

 Predvsem ti želim, da se ne bi vračala v preteklost in iskala razloge za svoje odraščanje v versko ne najbolj primernem okolju ter obtoževala svoje družine. Želim ti, da bi sprejela sebe in svoje starše takšne kot so in morda ravno z vero obogatila vaš odnos, za katerega ni potrebno, da je vsiljiv v smeri prepričevanja staršev, ampak pristen in človeški, ki dopušča vsem svoboden pogled na življenje in vero.

 Se te bom spominjal v molitvi s prošnjo, da bi odkrila lepoto vere in ljubezen, s katero je le ta prežeta.

 V molitvi s tabo,

p. Miran Žvanut
 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1360-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti