Ta teden nam bo s svojimi dnevniškimi zapiski minute lepšala sestra Magda, ki se nam je pred nekaj meseci pridružila v razpravah na forumu:

Zbudila sem se že zelo zgodaj in v veliko veselje mi je bilo, da sem dokaj kmalu vedela, kateri dan v tednu je, da mi ni treba hiteti k molitvi, da je maša šele ob pol osmih in da se lahko še v miru tuširam ter dokončno prebudim. Hvala tebi Gospod, za tistega človeka, ki je iznašel posteljo in vse tiste, ki nam omogočajo čisto vodo! Pa zajtrk…

Pri maši je bilo prav fajn. Umirjeno in čisto navadno. Včasih me slovesnosti že prav utrudijo in se mi prijetna nedeljska maša zelo prileže. Pri pol enajsti smo pa zapeli tako, kot je treba. Ja, praznovali smo dan zvestobe. 21 zakonskih parov (raznoraznih jubilejev) se je zahvaljevalo Gospodu za svojo in zvestobo svojih partnerjev. Prav lepo jih je bilo videti. Hvala ti, Gospod, zanje! Ostaja upanje tudi za vse tiste, ki jim statistike kažejo, da gre v Sloveniji vsak tretji zakon narazen. Hvala ti, Gospod, za vse, ki se trudijo – ne le zase, ampak tudi zato, da dokažejo, da statistika ni edini zakon na svetu!
Popoldan pa sem preživela v naravi. Če bi me kdo vprašal, česa je bilo največ – bi bil odgovor preprost: zelene barve! Če bi me kdo vprašal, koliko zelenih barv je na svetu – bi bil odgovor nemogoč: milijon – in vse odtenke najdeš tudi v Sloveniji! Gospod, hvala za tvojo iznajdljivost umetnosti!
In, še ta večer? Umirjen, preprost, sproščujoč in veselje ob dejstvu, da grem lahko v miru počivat. Veš, Gospod, v srcu nosim podobo človeka z Jave – ena od žrtev potresa, ki je pred svetovnimi kamerami ugotovila, da je res vse izgubil, vse svoje premoženje – toda ostal je živ! Prosim te, Gospod, pošlji žrtvam miru, moči in vere, da je prizadevanje za življenje tisto največ, kar lahko naredimo na tem našem svetu.
Lahko noč in amen.