Teden dni je okrog in čas je, da štafetno palico predam naprej. Lepo mi je bilo pisati ta dnevnik. Ne boste verjeli, vendar sem tako izvedela veliko o sebi. Teden, ko sem vsak večer razmišljala o sebi, o svojih doživetjih, si bo za vedno zapomnila. zato najlepša hvala, moderatorjem za to možnost pisanja, ki ste mi jo dali in hvala Kitty za izvrstno idejo!
Vesela pa sem bila tudi vsakega vašega odziva...vidnega ali nevidnega. Vse, prav vse bi vas rada poznala in spregovorila nekaj besed, da bi vedela kdo vse je bral moje opise mojih zmešanih, ne ravno briljantnih dni.......Kaj vemo? Mogoče se pa kje le srečamo...

Dolgujem vam še včerajšnji dnevnik...ja...kako naj vam povem? Ko sem zvečer razmišljala o dnevu, sem ugotovila, da nisem doživela nič kaj takšnega, kar bi vam prineslo upanje oziroma včeraj tega še nisem videla tako. V bistvu se ni zgodilo nič hudo pretresljivega, le včasih mi prekipi in potrebujem večer, da se v miru zjočem in poiščem lučko v sebi... Seveda žalost ne traja dolgo, saj sem, kot sem v začetku napisala, zelo optimistična osebica. Danes je z menoj že razmeroma v redu in včerajšnji dan mi bo ostal v spominu tudi kot zelo razigran dan. Na obisku smo namreč imeli strica z družino in skakanje za malima dvema mi je prineslo veliko radosti. Neverjetno koliko energije imajo otroci...včasih jim kar zavidam. Nikoli se ne utrudijo, vedno skačejo, pojejo, kričijo, tečejo, se smejijo, raziskujejo. Ampak čar otroštva je najbrž v tem, da odrastemo in tudi to ima svoj smisel, četudi s seboj prinaša sveje negotovosti in skrbi ter seveda strah.

Ko sem danes pomagala prijateljici pri otroških pevskih vajah, sem lahko še bolj videla njihovo željo po "biti velik". Občutek, ko te z občudovanjem opazujejo, je enkraten. Najbrž je želja vsakega otroka, da čimprej odratse, le, da bo lahko vedel in delal vse. Ko bi otroci vedeli, da odrasli vemo še manj od njih, si tega nikoli ne bi želeli. A kaj ko je prepovedan in nedosegljiv sadež najslajši in najlepši! 

Tudi zame je najlepše in najbolj sveto tisto, česar nimam. Zato sem tudi včeraj jokala, zato sem žalostna, zato se sekiram. Toda zakaj? Zakaj ne bi mogla biti vesela za to kar imam? Imam namreč veliko. Vsi imamo veliko, le videti je treba. (Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.) Živeti sedaj in ne gledati nazaj, ne gledati na preteklost, ne gledati, ampak živeti s tistim kar imam, sedaj in TU. Biti vesela in hvaležna za največji dar, dar življenja. Vsega tega želim sebi in vsem vam. Vem, težko je! Včasih ne zmoremo, smo preutrujeni, nas premagajo želje, navezanosti, vendar, če se bomo skupaj, s skupnimi močmi, v ljubezni trudili, nam bo enkrat le uspelo. V to sem prepričana!

Zato, le pogumno naprej...naprej v nove dni, k branji novih dnevnikov, v nove zmage!!!

Bodite skrajno lepo in še lepše spite!!! Lepo mi je bilo z vami...ostajam na forumu...večna mravljica!!!

Urška