Katarina R. | sreda, 03 september 2014

K pisanju me je navdihnil film. Film o dekletu, ki je zbolela za rakom. Film, ob katerem sem se začela spraševati o življenju, o minljivosti. O tem, kako izkoristim svoj dan; o tem, koliko se po nepotrebnem sekiram; o tem, koliko pazim na svoje zdravje; o tem, v kakšnem odnosu sem z drugimi in kaj lahko dobrega storim zanje; o tem, kaj počnem in o tem, če bom, po tem, ko bom tudi jaz odšla na oni drugi svet, pustila »tu spodaj« neko sled, nekaj dobrega.
Image
Foto: M.Ž.
Lahko bi si ob filmu na listek zapisovala cilje za v prihodnje. A nisem. Ker bi tako ali tako pozabila nanje. Ker bi tako ali tako vsak dan samo gledala, kako krasijo steno moje sobe. In bi tako listek postal samo listek, brez vsebine. Enostavno sem se odločila, da bo danes ta dan, ko se bom vsak dan posebej veselila življenja; ko bom kljub utrujenosti, bila polna energije; ko bom druge razveseljevala z nasmehom; ko bom z veseljem opravljala delo, ki mi je bilo zaupano; ko bom stvari, ki se mi dogajajo jemala, kot nekaj pozitivnega in verjela v to, da za vsakim dežjem posije sonce in predvsem to, da bom zaupala Bogu in njegovi zgodbi, ki jo je napisal zame. Za to pa ne potrebujem listka, ki bi me opominjal, kaj moram storiti. Zagotovo pa bo seveda še prišel dan, ki pač ne bo »moj dan« in se mi bo zopet vse zdelo temno, a me ob tem spodbuja in opogumlja stavek Maxa Lucada, ki pravi: »Bog nikoli ni rekel, da bo pot lahka, obljubil pa je, da bo cilj vreden truda«. Naj ta stavek opogumlja tudi tebe. In tudi ti se veseli življenja, tudi ti bodi vsak dan sonce drugim, tudi ti zaupaj Bogu in njegovim načrtom zate. Zdaj.
 

Zadnja sprememba: četrtek, 04 september 2014
(7 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1586-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti