| ponedeljek, 01 september 2014

Zakaj pride do treme kljub sproščenemu ozračju in dobri pripravljenosti ter kako pomagati v takih primerih?

 

 

Pišem vam v imenu hčerke, ki ima veliko tremo, predvsem pred nastopi v glasbeni šoli. Čeprav nastopi potekajo v sproščenem ozračju in se nanje zelo dobro pripravi, že nekaj dni pred tem govori le o tem, kako se bo zmotila in tako osramotila pred publiko. To se seveda tudi zgodi, nastop je poln napak, pogosto ima težave že na začetku, ko se ničesar ne spomni, vse skupaj pa se konča z velikim razočaranjem in še večjim strahom pred naslednjim nastopom.

Tudi sicer je deklica kljub svojim sposobnostim in lepimi uspehi v šoli, zelo nesamozavestna, nesproščena, težko se postavi zase, ne upa se izraziti svojega mnenja, raje je zadržano tiho.

Čeprav je vaš portal namenjen mladim, sem se obrnila na vas, mislim da sem nekoč že zasledila, da ste organizirali tudi seminar na to temo. Hvala za pomoč in nasvet.

 

T.

 

 


 

Pozdravljena!

 

Hvala za vaše vprašanje oziroma za zaupanje o hčerkini zadregi ob nastopih v glasbeni šoli. Še kako mi je znan njen strah, saj sem ga imela tudi sama. Pa še učiteljico sem imela, ki nas je vse silila na razne nastope in tekmovanja. No, sama sem ji lepo povedala, da sem se odločila inštrument igrati zaradi sebe, ne zaradi drugih, in jo prosila, da me da le na tiste nastope, ki so nujni, da pozitivno napredujem v letniku in nobenega drugega. Bila je sicer hudo razočarana, a ni imela druge, kot da je sprejela in upoštevala.

Večina takih strahov ima korenine v pričakovanju nastopajočega, da mora biti popoln, in hkrati močni zadregi ob storjeni javni napaki. Kot prvo mora hči svoje nastope zrelativizirati. Skratka, jim ne dati tako velikega pomena, kot jim ga sedaj daje. Ko ji bo to uspelo, bo strah izgubil svojo moč. Kot drugo bi ji predlagala metodo vizualizacije, ki je tudi meni zelo pomagala, ko sem imela konec osnovne šole celo paniko pred ustnimi spraševanji. Naj se pred inštrumentom umiri, začne igrati skladbo, zapre oči in si predstavlja, da igra na nastopu. Če se bo dovolj zmogla vživeti, se bo to verjetno poznalo na manj samozavestnem in bolj negotovem igranju, začutila bo hitrejše in močnejše bitje srca, lahko se začne potiti, lahko se ji tresejo roke. Skratka, podoživljala bo to, kar sicer doživlja ob nastopih. Če ji to res dobro uspe, bo krasno izhodišče za sledečo vajo. Ko opisano začuti, naj najprej, če je možno že ob igranju, nekajkrat globoko vdihne in izdihne. Že to zelo pomiri. Takrat naj odpre oči in spozna, da le sama doma vadi, skratka, da nima razloga za strah. Šele ko ji ti dve vaji uspeta, bo nadaljevala z vadbo, dokler ne bo uspela ob predstavi nastopanja ostati kar se da mirna.

Meni je pomagalo tudi to, da sem pomagala pri pripravi prostora za nastop, da smo se pred nastopom družili z drugimi, ki so nastopali, da smo se pohecali z našimi učiteljicami in da so v nastope vnesli tudi anekdote iz naših ur, ko so nas učile. To nas je res sprostilo in nam pomagalo. Posrečeno je bilo tudi to, da so nas prosili in smo nastopajoči sami napovedovali naslednjega, ki je nastopal. Skratka tudi sam prostor, izpostavljenost na malo drugačen način, smo vadili. Predlagajte katerega od teh predlogov učiteljici vaše hčere ...

A kot sami omenjate, je na splošno hči nesamozavestna in kot razberem ima tudi zelo slabo samopodobo. Nekako do prvega desetletja ste starši tisti, ki imate prevladujoč vpliv na otrokovo doživljanje samega sebe, kasneje starše zamenjajo v večji meri vrstniki, lahko tudi učitelji in drugi za mladostnika pomembni drugi ljudje. Okoli 15. leta pa nastopi obdobje, ko si začne mlad človek sam ustvarjati podobo o sebi - kdo je, koliko je s seboj zadovoljen. Lahko je hči po naravi perfekcionist, lahko v taki meri, da jo je toliko strah neuspeha, razočaranja, da jo že to blokira. Glede na to, da pravite, da je sicer v šoli uspešna, nima razloga za nesamozavest.

Sama bi se z njo na vašem mestu pogovorila, da raziščete, kaj je vzrok njenega strahu in kako si sama želi, da bi ji pomagali. Česa jo je v resnici najbolj strah? Da naredi napako? Prav. In kaj se bo zgodilo, če jo naredi? Nihče se ji ne bo smejal, nihče je ne bo zmerjal. Skratka, ne bo se izpolnilo tisto, česar se sama verjetno tako močno boji. Pogovorita se o tem, da napaka ne pomeni konca sveta. Sama vedno razlagam mladim, da so napake naše prijateljice, v kolikor jih zmoremo prepoznati in jih želimo odpraviti, saj nam pomagajo prepoznati naša šibka področja, ki potrebujejo več vadbe. Ko bo to dojela, bo večina njenega strahu že izginila.

Zelo mi je poznano, ko sem sama prišla v šoli pred tablo, da se naenkrat nisem ničesar spomnila in sem odšla objokana v klop. Takrat sem bila v sedmem razredu OŠ in bilo mi je jasno, da imam v resnici dve možnosti: ali si izberem v življenju dejavnosti, kjer ne bom nikoli tako izpostavljena, kot pri ustnem spraševanju, ali pa toliko časa vadim in odpravljam ta svoj strah, da ga premagam. Seveda sem se odločila za slednje. Prosila sem učitelje vseh predmetov, če imam lahko pri njih čim več ustnih nastopov ali pa, če me lahko čim bolj pogosto pokličejo pred tablo, četudi samo kaj za zapisat na tablo. Sem potrebovala kar eno šolsko leto, da mi je ta načrt uspel. A mi je uspelo in prepričana sem, da bo na ta način uspelo vsakemu, ki se bo tega tako lotil. Skratka, imeti mora pogum, da se čim večkrat sooči s svojim strahom in se ga takrat nauči obvladovati (kot sem že napisala, sem se sama naučila, da sem najprej ko sem prišla k tabli ali tik preden sem začela igrati na nastopu, nekajkrat globoko vdihnila, počasi izdihnila, se kar se da sprostila in pomislila na to, kako zmagoslavno sem se počutila ob svojem uspehu). Lažje poti ni. Prepričana sem, da ji bo tudi njen učitelj omogočil, da se lahko večkrat vadi v nastopanju. Recimo enkrat, ko imata uro, jo pelje v prostor, kjer imate sicer nastope in jo prosi, če lahko v tistem prostoru zaigra, morda najprej čisto zadaj, potem pa čisto spredaj, kot ob nastopu. Meni je zelo pomagalo, ko sem se sama nekajkrat javila, da bi zaigrala otrokom iz vrtca ali takim, ki jih je moj inštrument zanimal - to je zelo zmanjšalo moj strah, saj sem se počutila pomembno, nekako neobremenjeno pred tako publiko.

Skratka, načinov je veliko, v vsakem primeru pa vam predlagam, da si hči sama izbere še neko aktivnost, kjer bo tudi nastopala ali tekmovala, a jo bo tako navduševala ali bo v njej tako uspešna, da takih strahov ne bo imela. Prav to ji lahko ključno pomaga tudi pri premagovanju njenega strahu.

Prepričana sem, da bo slej ali prej tudi njej uspelo, če se bo naučila zaupati sebi in se naučiti uživati ob igranju inštrumenta.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1072-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti