| petek, 22 avgust 2014

Ali je stran http://www.psiblog.si/ ustrezna za kristjana.Kako na njej razumeti prispevek, ki je sicer zanimiv, a napisan preveč posplošeno?

Že nekaj časa vem, da obstaja tale stran http://www.psiblog.si/. Ne maram zahajati nanjo in je ne berem, ker se mi ne zdi ustrezna za kristjana. Njihove teorije niso povezane z božjim naukom, veliko pa se promovirajo. Včeraj mi je v branje prišel tale članek http://www.psiblog.si/prava-ljubezen-ne-potrebuje-dokazov/  in ne vem, kako naj si ga razlagam. Malo sem skeptična, ker je napisan na tej spletni strani. Prosila bi vas za mnenje. Kako se vam zdi, ali je članek napisan preveč posplošeno?

Hvala. A.

 

 

Draga A.!


Hvala za vaše vprašanje! Vsekakor je dobro, da se ljudje vedno znova sprašujemo glede vrednot ter da naše poglede zmoremo postaviti pod vprašaj, obenem pa presojamo tudi mnenje in poglede drugih. Ta vaja nam namreč pomaga, da trditev in ugotovitev nikoli ne sprejemamo na slepo in nekritično, temveč zato, ker smo jih pretehtali in ugotovili, da je dovolj razlogov, ki govorijo tej trditvi v prid - ali pa ne.

V tem duhu razumem tudi vaše vprašanje in vašo prošnjo, da vam podam svoje mnenje glede omenjenega članka. Ker po izobrazbi nisem psiholog, bo moje mnenje le mnenje duhovnika, ki ima nekaj izkušenj iz spremljanja parov in nekaj teološkega znanja.

Ja, članek je na žalost premalo poglobljen in mu primanjkuje argumentov, ki bi dovoljevali osrednji sklep, da prava ljubezen ne potrebuje dokazov. A to še ne pomeni, da v članku ni najti nič dobrega in koristnega. Kar nekaj je namreč točk, v katerih se z avtorico zelo strinjam. Strinjam se z ugotovitvijo, da ljudje iščemo in potrebujemo znamenja ljubezni - znamenja, ki potrjujejo, da smo ljubljeni. Prav tako se strinjam, da se ljudje zelo razlikujemo tako glede tega, katera znamenja ljubezni prepoznamo, kot glede tega, kako sami znamo in zmoremo izkazati svojo ljubezen. Strinjam se tudi, da so lahko naša pričakovanja glede tega, na kakšen način in s kakšno intenzivnostjo naj bi nam drugi izkazoval ljubezen, lahko tudi vir nezadovoljstva in posledično lahko vplivajo na odnos sam. Prav tako se mi zdi ta zelo pravilni ugotovitvi, da včasih težko verjamemo, da smo ljubljeni, včasih pa to težko prepoznamo iz znamenj drugih zaradi tega, ker imamo drugačna pričakovanja. Zelo pogojno bi se lahko strinjal še s trditvijo, da običajno ženske potrebujete več dokazov ljubezni kot moški. Ker moški potrebujemo drugačna znamenja in drugačno intenzivnost izražanja kot ženske, namreč še ne pomeni, da lahko živimo brez njih.

Ne strinjam pa se z avtoričinim sklepom, da zaradi omenjenih razlogov človek ne bi smel pričakovati ali iskati dokazov za ljubezen. Uporabljajoč besede iz njenega sklepa bi raje zapisal, da prava ljubezen potrebuje znamenja, vendar da nam nobeno znamenje ne more zadostovati kot dokaz za ljubezen, če tega sami ne želimo prepoznati kot dokaz. Nekdo, ki bolestno dvomi ali se ne čuti vrednega ljubezni, lahko namreč podvomi v vsako znamenje ljubezni in do onemoglosti išče prikrite razloge (sebičnost, preračunljivost, zafrkancija), zaradi katerih je neka oseba storila to dejanje. V tem smislu ne da prava ljubezen ne bi potrebovala dokazov, temveč je kot taka sploh nedokazljiva, ker je vanjo potrebno verjeti in zaupati. Če namreč verjamem, da me nekdo ljubi, je lahko znamenje ljubezni že en sam nasmeh, če pa v to ne verjamem (bodisi da ne želim verjeti, bodisi da zaradi takšnih ali drugačnih razlogov v to ne morem verjeti), potem je na tem svetu ni stvari, ki bi jo lahko nekdo naredil, da bi me prepričal o svoji ljubezni - vedno lahko najdem ugovor, pa naj bo upravičen ali neupravičen.

Če na kratko pogledava še, kaj se da na to temo dodati s strani krščanskega nauka, si lahko prikličeva v spomin svetopisemske besede, da ne ljubimo z besedo, niti ne z jezikom, temveč v dejanju in resnici (prim. 1Jan 3,18), kar bi pomenilo, da je za osebo, ki ljubi, naravno, da svojo ljubezen izkazuje. Če se omejiva na odnos med zakoncema kot najbolj očiten primer ljubezenskega odnosa, potem lahko dopolniva avtoričin sklep tudi s spodbudo, da naj se partnerja pogovarjata o tem, kako drug drugemu ljubezen izkazujeta, kako to izkazovanje prepoznavata in kje imata pri tem težave. Tako se je mogoče precej bolje (čeprav verjetno nikoli ne popolnoma) izogniti bolečim občutkom, da nas ljubljena oseba zavrača, medtem ko je, kot omenja že avtorica, lahko težava le v tem, da njenega načina izražanja ljubezni ne znamo ali ne zmoremo zaznati. Osebno bi se mi namreč zdelo tragično, da bi se zaradi pomanjkanja iskrenega pogovora kdorkoli moral zadovoljiti z življenjem brez izkazovanja ljubezni. Že tako je, kar ugotavlja tudi avtorica članka, včasih težko verjeti, da smo ljubljeni, tudi ko nas znamenja s strani bližnjih prepričujejo v nasprotno - kako težko bi bilo šele, če bi se temu zaradi strahu pred razočaranjem odpovedali kar sami!

V upanju, da vam bo odgovor v pomoč, vas lepo pozdravljam!

Primož Jakop DJ

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1156-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti