Akela | četrtek, 14 avgust 2014

Nisem ljubiteljica adrenalinskih aktivnosti, vendar so se to poletje stvari tako obrnile, da je bil poizpitni uvod v poletje precej »akcijski«. Časa za spraševanje, ali imam še dovolj energije, da se po tednu skakanja in tekanja na oratoriju naslednje jutro odpravim še na tabor z razigranim krdelom volkov, ni bilo. Še dobro, zaradi prehudega tuhtanja se človek včasih prikrajša za marsikatero zanimivo doživetje.

Če si volčič, skavtski seveda, greš lahko kamor koli želiš, ne da bi ti bilo treba predaleč od domačega praga. Bili smo že med Vikingi in urili svoje zmaje, pristali smo tudi v ledeni dobi in dočakali otoplitev, lani pa smo obiskali staroveško Anglijo, kjer smo reševali Arturjevo Ginevro. Letos smo se odločili, da se s časovnim strojem odpeljemo v antično Grčijo. Naše izhodišče je bil trnski dom duhovnih vaj. Prelevili smo se v prebivalce Aten, Šparte, Korinta, Krete in Teb, se srečali z različnimi mitološkimi bitji, od kiklopov do meduze, se preizkusili v olimpijskih igrah, obiskali pitije v Delfih in hiteli zapirati Pandorino skrinjico. Če se potikate kje okoli Trnja in slučajno naletite nanjo, je, prosim, ne odpirajte. Kar namučili smo se, da smo vse slabo, ki je razsajalo po trnskih hribčkih, spet spravil nazaj vanjo.

Image
Foto: Saša U.

Priprave na takšne časovne ekspedicije so v idejni fazi sila zabavna zadeva – brskanje po zgodovinskih virih, iskanje odpiljenih idej za aktivnosti, priprava prostorov, kostumov. Svoji domišljiji lahko daš prosto pot. Navadni sladoledni banjici se tako hitro spremenita v jami, v kateri se skrivata Scila in Karibda (pošasti, ki ju je Odisej srečal v Mesinski ožini), in ko ju potunkaš v škaf-morje, se okoli njiju nabere gruča navdušenih Korinčanov, ki zavzeto pihajo v svoje papirnate ladjice, da jih ne bi požrle pošasti.

Image
Foto: Saša U.

Skavtstvo je igra, ki ima trdne temelje, čeprav se morda komu na prvi pogled zdi, da nas domišljija včasih preveč odnese. Če se namreč brezglavo spustiš v svet kiklopov, minotavrov in drugih jeznoritih mitoloških bitji, lahko hitro postaneš prav tako jeznorit tudi ti. Zato so se mali Grki učili zdrave tekmovalnosti, poštenosti in sprejemanja poraza na olimpijskih igrah, se urili v čutu za bližnjega in skupnost pri vsakdanjih hišnih opravilih (nekateri so ob tem odkrili nesluten dar za čiščenje wc-jev, pomivanje posode in sesanje), voditelji pa smo se štiriindvajset ur na dan vadili v potrpežljivosti. Pri urjenju v naših krepostih nam je priskočil na pomoč apostol Pavel, ki je med Grke prinesel Božjo besedo. Najprej smo ga spremljali na njegovi poti spreobrnjenja in spoznavali, kdaj smo mu podobni v njegovi savlovski slepoti. Naše brate iz Korinta je v svojem pismu opozoril, naj na tekmi za večno življenje ne tečejo na slepo, zadnji dan pa nas je spodbudil, da o slišanem s svojim življenjem pričujemo drugim.

Malim Grkom smo skušali biti čim boljši pričevalci v tem poletnem tednu tudi njihovi voditelji. Ko ti je za teden dni zaupana skupina otrok v štiriindvajseturno varstvo, v polnosti doživiš bistvo skavtskega pozdrava vedno pripravljen – biti vedno pripravljen na lačne želodčke, objokane obraze, poškodbe, domotožje, zvedava vprašanja, lumparije. Biti vedno pripravljen delati stvari z navdušenjem in ne le samo, da je – polovičarsko. Kar je še posebno težko proti koncu tedna, ko zvečer v spalni vreči po tiho odštevaš dneve, ki te ločijo od dolgega spanca v svoji postelji. Takrat nepričakovano odkriješ nepoznane zaloge energije in skupaj z volčičem, ki mu v prvem poskusu ni uspelo preteči maratona na olimpijskih igrah, maraton pretečeš še enkrat. In nato vajo ponoviš še enkrat, ker je zadihano krdelo tako navdušeno nad svojim uspehom, da si želi preteči še en krog.

Image
Foto: Saša U.

Dolg krepčilen spanec je že za mano, oblačila so oprana, nahrbtnik pospravljen, grška toga pa na polici čaka na naslednje časovno potovanje. Morda bo takrat v vlogi viteškega ogrinjala ali gusarskega zemljevida, kdo ve. Če jo vprašate, kako se je imela na taboru, vam bo odgovorila, da fenomenalno. Rada se potika naokoli, plapola na ramenih pogumnih vojščakov ali lovi kokose afriških domorodcev, vendar je nekajkrat na leto rada čisto navadna rjuha, ki se zlekne v omaro in počne, kar pač rjuhe počnejo. Tako zares ceni vsako skavtsko potovanje, na katero jo povabijo. 

 

Zadnja sprememba: nedelja, 17 avgust 2014
(7 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1511-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti