Tina T. | torek, 15 julij 2014

Zunaj piha veter. Zebe me. Hodim proti postaji metroja. Ob vstopu postane prijetnejše. Moje misli pa so drugje… Koliko ljudi. Različne narodnosti, moški, ženske, starejši, otrok skoraj ni. Vsak hiti v svojo smer, si utira pot do izbrane linije. Tudi jaz poskušam storiti isto. Na trenutke begamo kot izgubljene ovce. Skozi množico se prebijem do tekočih stopnic. Stopim gor. Zdi se mi kot bi se čas ustavil.

 

Image
Uroš P.

Preprosto se prepustim toku. Opazujem ljudi, ki se peljejo v nasprotni smeri. Vsak v sebi nosi zgodbo. Vsak obraz je kot knjiga, ki te vabi, da jo prebereš. Nekateri so mrtvo hladni, ne zmenijo se za ljudi okoli sebe. Spet drugim se neznansko mudi in ob strani tečejo proti vrhu. Nekaj, predvsem mlajši, jih je povsem zatopljenih v svoje elektronske napravice, nekateri berejo. Mene pa najbolj pritegnejo tisti, tisti zaskrbljeni in negotovi obrazi, utrujeni od dela in skrbi. Sprašujem se, kaj neki se tem ljudem sedaj plete po glavi, kam so namenjeni, od kod prihajajo.

Skrivnostni obrazi se ves čas menjajo. Zdi se, kot da so vsi te ljudje na nekakšni razstavi, morda tisti z otroki iz sirotišnice. Morajo biti tam, a jim je neprijetno. Nimajo druge izbire. To je del njihovega vsakdanjika. Potem pa se zopet razidejo in se znova prepustijo divjemu vrvežu mestnega življenja, kjer postanejo le številka, oseba za katero se nihče ne zmeni.

V nekem trenutku pa se moje misli obrnejo na drugo stran tekočih stopnic. Tisto, ki pelje navzdol. Tisto, na kateri sem tudi sama. Tudi jaz sem le delček dolge kolone, ki se pomika proti svojemu cilju. Za nekoga z druge strani sem tudi jaz samo eden izmed tistih sirotišničnih otrok. Tujka, kratkolaso dekle, zavita v šal in z baretko na glavi. Kaj neki ljudje berejo z mojega obraza? Je to izraz sreče, brezskrbnosti in mladostne razposajenosti? Ali pa obrazne poteze izražajo zaskrbljenost, skrb in nemir? Pa moj pogled. Je v očeh zaznati vsaj kanček upanja? Ali pa me bodo vsak čas oblile solze? Je moj pogled hladen, neprijazen in osoren? 

Image
Uroš P.

 

Rada bi vedela kakšno življenjsko zgodbo mi pripisujejo naključni opazovalci z druge stani stopnic. Je srečna in polna ljubezni? Ali pa sem zanje le še ena izgubljena najstnica, ki brez cilja tava po svetu? Nikoli ne bom izvedela. Morda je to dobro, morda slabo. Moje življenje pa kljub temu teče dalje. Ni odvisno od drugih. Je moje. Toliko moje kot je tvoje tvoje. In zato sem takšna kot sem. Edinstvena, tako kot vsi ljudje, ki jih opazujem med vožnjo po tekočih stopnicah. In ne, nismo kot otroci iz sirotišnice na razstavi. Vsak zase je enkraten in neponovljiv. Vsak s svojimi skrbmi in trenutki radosti. Vsak s svojo življenjsko zgodbo. Vsak takšen kot je in kot zna biti.

 

 

Zadnja sprememba: torek, 22 julij 2014
(5 glasov)

Komentarji 

 
#1 pikicakicakatoncka 2014-07-24 21:51 Čudovito napisano. Prou paše prebrat. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1808-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti