Maja Bevk in Nina Milavec | sobota, 14 junij 2014

Če želite zares dojeti diskriminacijo, ki so je deležni Romi, je izkušnja v živo najboljša šola, pravi Natalija Djoković, socialna delavka iz Društva Mozaik – društva otrok. V društvu se posvečajo socialnemu vključevanju ranljivih socialnih skupin, znotraj teh pa predvsem otrokom in njihovim družinam. Pri tem se srečujejo z najrazličnejšimi oblikami diskriminacije, ne le s tisto odprto, na katero bi npr. naletel Rom na sprehodu po mestu, pač pa tudi s tiho, ki se dogaja za vrati šol in drugih institucij.

Bi lahko na kratko predstavili vaše društvo in delo, ki ga opravljate?

Smo neprofitna in nevladna organizacija. Delujemo na območju Ljubljane, izvajamo več programov, in sicer vključujemo večinoma Rome in migrante pa tudi vsakega, ki pri nas zaprosi za pomoč. Delo, ki ga opravljamo, je najširše povedano pomoč pri socialnem vključevanju ranljivih skupin, kot že omenjeno Romov in migrantov. Gre za različne metode dela, npr. zagovorništvo, spremstvo, učna pomoč otrokom, opismenjevanje, informiranje kot ena ključnih stvari pri delu z nepismenimi osebami. Veliko je aktivističnega dela predvsem s področja preprečevanja diskriminacije Romov in migrantov, preprečevanja prisilnih porok, nasilja in tako dalje.

Image

Kaj vas je pripeljalo v to društvo in zakaj ste se odločili posvetiti prav tej družbeni skupini?

Jaz sem prišla sem po naključju. Prišla sem kot praktikantka med študijem na Fakulteti za socialno delo, potem sem se nekako našla v tem delu in tukaj ostala.

V vašem društvu se povečate predvsem romskim otrokom – s kakšno diskriminacijo se srečujejo?

Z zelo različno. Diskriminacija romskih otrok je zelo povezana s predsodki. Kot je ta, da so romski otroci manj inteligentni. Lahko beremo tudi izjave strokovnjakov, da niso nadarjeni za matematiko in tako dalje. Dejstvo je, da je ena hujših diskriminacij, ki se dogaja romskim otrokom, pretirano usmerjanje v osnovne šole s prilagojenim programom. Težava nastane zaradi jezikovnih in socialnih ovir. Otroci pridejo v šolo, ne dohajajo, pošlje se jih na testiranje pred Komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, kjer na testih, ki so med drugim v slovenščini in zelo prilagojeni za nek drug kulturni kontekst, po navadi niso uspešni. Pripiše se jim medicinska kategorija oviranosti in slej ko prej pristanejo na šoli s prilagojenim programom. Že nekaj let se spremlja statistika – usmerjenih je bilo približno od 8 do 10 odstotkov romskih otrok, medtem ko je pri ostalih otrocih ta odstotek od 1 do 2.

Image 

Se na tem področju kaj premika?

Ne. Morda se izboljšuje ozaveščenost določenih šol ali natančneje povedano posameznikov na določenih šolah in pa tudi že na šolah s prilagojenim programom, ki ne razumejo, zakaj imajo toliko romskih otrok, in opažajo, da nekaj ni v redu. Vendar pa ne prvi ne drugi nimajo toliko vpliva, ker je odločilna komisija z Zavoda RS za šolstvo, ki izvaja teste, ter ozko usmerjena zakonodaja.

Se strokovna javnost zaveda teh nepravilnosti?

Nekateri se, drugi ne. Delam z družino, v kateri so usmerili vse otroke. Takih družin je mnogo. Ko so usmerili tretjega otroka, se je mama začela zavedati, da nekaj ni v redu. Takrat sem govorila z Zavodom RS za šolstvo in z nekaterimi strokovnjaki in rekli so mi, da so komisije nezmotljive, da sploh ne razumejo, zakaj vrtamo, da testi pač pokažejo svoje, in niso razumeli, da so inteligenčni testi kulturno zelo ozko usmerjeni in da so v slovenščini. Otroku niso ponujeni v maternem jeziku. Bila sem prisotna pri takem testiranju nekega dečka. Potekalo je v slovenščini, gospa ga je spraševala, če povem primer, o barvah. Imen barv v slovenščini seveda ni razumel, zato je zapisala, da barv ne pozna.

Se poleg vas še kakšne druge organizacije ukvarjajo z diskriminacijo romskih otrok?

V Sloveniji je sedaj že kar nekaj nevladnih organizacij, ki delujejo npr. na Dolenjskem, v Prekmurju, v Grosuplju. Vsi prihajamo do precej podobnih ugotovitev. Romska skupnost v Sloveniji je zelo heterogena, skupine so med seboj zelo različne, so pa težave otrok približno enake.

Kaj bi bilo treba narediti, da bi se strokovna in širša javnost zavedli nepravilnosti, ki se dogajajo?

Ne gre za to, da javnost ne ve, kaj se dogaja, gre za to, da nihče nič ne stori. Tukaj vidim v ključni vlogi varuha človekovih pravic, ki bi prvi v državi moral pri takih anomalijah narediti korak, da se tovrstna diskriminacija odpravi. Za opravljanje diskriminacije so odgovorni tudi centri za socialno delo, šole, vrtci in ostali strokovni delavci, ki prihajajo v stik z Romi.

Se je že naredilo kakšen tak korak?

Kot sem jaz obveščena, se zavedajo težav, vendar nimam občutka, da bi se kaj spremenilo. Glede na statistiko usmerjanja otrok v osnovne šole s prilagojenim programom bo v prihodnje potrebno razširiti koncepte in znanja vseh, ki bodisi sodelujejo v procesih usmerjanja ali pa vplivajo na izvajanje postopkov. Za odpravljanje diskriminacije so potrebne nove oblike ravnanja pri delu, več pravic, več možnosti. Najprej je treba prepoznati izvor težav, nato pa namesto usmeritve na osnove šole s prilagojenim programom ponuditi otroku več podpore na njemu prilagojen način.

S kakšno diskriminacijo pa se srečujejo odrasli Romi?

To je včasih težko opisati. Vsakemu bi priporočala, da se kdaj z Romom sprehodi skozi Ljubljano, pa bo dobil to izkušnjo, kako je imeti na sebi sto pogledov. Izkušnje so zelo različne. Diskriminirani so na ulici že s samimi pogledi, z zasmehovanjem, zaničevanjem, po drugi strani pa mislim, da se še hujša diskriminacija dogaja v institucijah. Na žalost, pa sem sama socialna delavka, moram povedati, da je še vedno veliko diskriminacije do Romov tudi na centrih za socialno delo, kjer so pristopi socialnih delavk in delavcev zelo podobni. Po naših opažanjih se strokovne delavke in delavci zelo bojijo moških in zaničujejo ženske. Poleg tega je zelo pomembno opozoriti, da se jih ne obravnava enako. Pa ne mislim s tem, da je treba vse ljudi obravnavati enako; vsakega obravnavamo drugače, njegovim življenjskim izkušnjam primerno, ampak zdi se mi, da na centrih ne znajo slišati, da tudi Rominje doživljajo nasilje, da tudi one iščejo pomoč, pogovor. Zelo veliko je zaničevanja, prikrivanja informacij.

Omenjali ste kulturne razlike. Ali bi lahko romsko kulturo enotno definirali in kje sami opažate razhajanja med družbeno predstavo romske kulture in dejansko romsko kulturo, s katero ste se vi imeli priložnost srečati?

Ne čutim se kredibilne, da povem, kaj je romska kultura. Še posebej zato ker se srečujemo z različnimi skupinami, v katerih bi verjetno vsak posameznik drugače povedal. Mislim, da je to vprašanje, na katerega morajo odgovoriti predstavniki romske skupnosti ali Romi sami. Je pa tako, da se pojem romska kultura v zadnjem času precej izrablja, ker se pod tem pojmom skrivajo različne stvari. Vsak razume termin ali pojem romska kultura drugače. Mi se zelo borimo proti temu, da bi pod romsko kulturo razumeli nasilje, prisilne poroke, revščino. Marsikdo kakšen aspekt revščine pripiše romski kulturi. Zelo se borimo tudi, da se prisilne poroke ne bi smatrale kot del romske kulture – za nas je to nasilje, trgovina z ljudmi, tudi Zveza Romov Slovenije je povedala, da to ni romska kultura. Polemika vedno ostaja, ali je to romski običaj ali ni. Tudi če pristanemo na tem, da to je romski običaj, je to škodljiv običaj. V javnosti se Rome velikokrat odpiše, češ, takšni pač so, to je njihova kultura, ne bodo se spremenili.

Verjetno se tudi vi s tem srečujete?

Absolutno. Naše stališče je, da tako kot se spreminja širša družba, večinsko prebivalstvo, se spreminja tudi kultura manjšinskega prebivalstva. Tako kot smo mi skozi zgodovino postajali vedno bolj občutljivi na nasilje, patriarhat, se ta proces odvija tudi v manjšinskih skupinah.

Image 

Kje smo na poti socialnega vključevanja Romov v večinsko družbo, kakšno je stanje danes? Kje so ovire?

Ovire so vsekakor na obeh straneh. Ključno je, da ovir ne vzdržujemo. Kar opažamo pri večinski družbi je, da so šole in institucije zelo nedosledne pri izobraževanju romskih otrok. Kot sem že prej rekla, je ena težava usmerjanje. Institucije pa za svoje nedelovanje poiščejo izgovor v romski kulturi – nihče tako ne rešuje prisilnih porok, nihče zares ne rešuje nasilja v družinah, nad otroki. Pa ne pravim, da je tega mnogo, vendar bi ga bilo vsekakor treba reševati tam, kjer se pojavi. Je pa res, da se nevladne organizacije, ne samo mi, tudi ostale, izredno trudimo, da bi bili Romi čim bolj socialno vključeni. Država na področju izobraževanja Romov še poskuša nekaj narediti, vendar se potem ustavi pri zaposlitvi. Tu se Romi verjetno srečujejo z veliko oviro, ki je danes, ko je še z univerzitetno izobrazbo težko priti do službe, še bolj izrazita. Še posebno za nekoga, ki se srečuje z diskriminacijo. Diskriminacija pri zaposlovanju je velika. Imamo sicer nekaj žensk, ki so zaposlene, ampak to so bolj izjeme kot pravilo. Zelo veliko Romov je še vedno brezposelnih. Sicer država veliko govori o zaposlovanju, vendar jaz ne vidim nekega premika, vsaj v Ljubljani ne.

Kaj pa sumničavost in negativna nastrojenost ljudi, ki se vsakodnevno srečujejo z Romi? Kako lahko tu spodbudimo sobivanje?

V prvi vrsti je treba videti, da so ljudje, ki živijo v določenih romski naseljih, ekstremno revni. To je prva stvar, ki jo je treba upoštevati. V Ljubljani, če povem primer dobre prakse, je še pred nekaj leti stalo barakarsko naselje, kjer so živeli Romi. Del naselja še vedno stoji, velika večina Romov pa se je ob rušenju naselja preselila v neprofitna stanovanja, ki so jih dobili na razpisu, ali v bivalne enote. Sedaj ko spremljamo te družine tudi naprej, je jasno, da je sama preselitev prinesla ogromno pozitivnega k samemu socialnemu vključevanju. Mislim, da je ključ do dobre integracije odpravljanje revščine, zagotovitev minimalnih bivalnih pogojev, kvaliteta v življenju. Mislim, da so težave predvsem tam, kjer si ljudje ne morejo zagotoviti osnovnih življenjskih pogojev. Res pa je, da je večinska družba nekje bolj tradicionalno diskriminatorna kot drugje, in absolutno se je proti temu treba boriti z dobrimi zgledi.

Kaj bi bilo še potrebno narediti tako znotraj romske skupnosti kot v širši slovenski družbi, da romska skupnost ne bo več izločena iz družbe?

Vsekakor je treba biti politično angažiran, treba je najti politično voljo. Zagotoviti vodo in elektriko vsem, ki ju nimajo. Urediti bivalne razmere. To so osnovne potrebe vsakega človeka, da se lahko sploh razvija. Preprečevati diskriminacijo, izobraževati širšo in strokovno javnost. Opozorila bi še na prepad med javno upravo in Romi. Javna uprava zelo slabo deluje, na drugi strani pa imamo slabo informirano prebivalstvo, kot so Romi, zato bi morala prva ubrati bolj občutljiv pristop. Poleg tega je nujno dosledno upoštevati otrokove, človekove pravice, ki so osnova za običajno bivanje v družbi.

 

Zadnja sprememba: torek, 17 junij 2014
(5 glasov)
Glasuj!
Članek je bil prebran 1230-krat.



Napovednik dogodkov

E-priprava na zakon
sob, 29.04.17


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti