Maja Bevk in Nina Milavec | sreda, 11 junij 2014

Zgodbi družine Hočevar in Romov iz naselja Hudeje ste lahko »prisluhnili« že v prejšnjem prispevku . Objavljamo njeno nadaljevanje.

Veselje v tem, kar imaš

Ko se že nekaj časa pogovarjamo o iskanju zaposlitve in težki situaciji, s katero se trenutno soočajo vsi ljudje v Sloveniji, ne samo Romi, Matija Hočevar pristavi, da se kljub temu v njihovi skupnosti ne prepuščajo radi žalosti. Da se imajo lepo, ni treba veliko. Ko včasih ob večerih prižgejo ogenj in jeseni pristavijo še kakšne kostanje, se zbere staro in mlado, nekdo začne pripovedovati stare prigode in že je smeh. Prav zaradi tega pozitivnega vzdušja in sprejetosti, ki vlada v skupnosti, ste se tudi Vida in Matija, potem ko sta nekaj časa živela v blokovskem naselju v Trebnjem, vrnila nazaj v Hudeje. Ni se jima zdelo vredno vztrajati v okolju, ki ju ni sprejemalo takšna, kakršna sta, želela sta si mirnega življenja zase in za svoja dva otroka. Tu imata sedaj sosede, h katerim se z veseljem odpravita na kavo.

Verske navade in običaji

Romi v tem delu Slovenije so večinoma katoliške vere. Ko Matija pove, da v cerkev vseeno bolj malo hodijo, se nasmeje in obrazloži, da je to zato, ker bi se sicer ljudje celo mašo ozirali in jih gledali. Prav tako otroci tudi ne hodijo k verouku. Romi bi si sicer želeli iti pogosteje v cerkev, vendar Vida pove, da je težava v obnašanju, ki se marsikomu zdi neprimerno ali celo izzivalno, kot je npr. glasno govorjenje. Sama je v letih življenja v naselju ugotovila, da je problem predvsem zdravstvene narave. Ogromno ljudi je naglušnih, in zato zelo na glas govorijo, kar marsikdaj izpade, kot da se želijo kregati.

Image
foto: mladi.net

Poleg božiča, velike noči in drugih praznikov ima izredno pomembno mesto v življenju skupnosti tudi krst, ki poveže tako ožjo družino kot širše občestvo. Za otroke se mladi v njihovem naselju danes na splošno odločajo kasneje. Bolj so razgledani in vejo, da lahko s tem korakom še počakajo.

Sožitja se na ustvarja na proslavah, ampak v vsakdanjem življenju

Na vprašanje, kaj bi bilo še treba storiti za večje sožitje med romsko skupnostjo in širšo družbo, Vida odgovori, da bi si za to morali prizadevati obe strani, hkrati pa bi se morali zavedati, da se pravega sožitja ne ustvarja na proslavah, temveč s preprostimi stvarmi, kot je ta, da drug drugega pozdraviš, ko si npr. na poti v službo. Sama ima izkušnjo, da so jo šele po treh mesecih, ko je otroka vozila v šolo, začeli pozdravljati. Ljudje na drugi strani morajo videti, da se tudi Romi trudijo za spremembe in si jih želijo, vendar moramo zato priti v stik eni z drugimi. Na prireditve, ki jih organizirajo v naselju, vedno povabijo tudi druge sokrajane in kar precej jih pride, predvsem zaradi radovednosti. Družijo se, imajo se lepo, vendar potem vse ostane tako, kot je bilo. Če se vidiš enkrat ali dvakrat na leto, se ne moreš prav dobro spoznati, ugotoviti, da imaš marsikaj skupnega.

Čeprav se veliko govori o integraciji Romov v družbo, se zakoncema zdi, da si slovenska družba dolgoročno ne želi vključiti Rome medse. Vključevanje sicer poteka na ravni izobraževalnega procesa, ker je tako predpisano, vendar se zanimanje večinske družbe za vključevanje Romov žal konča tam, kjer se konča zakon. Veliko dvojne morale je tudi v ustanovah, ki delajo z Romi. Uslužbenci sicer postopajo zakonito na delu, izven službe pa je njihovo obnašanje do Romov čisto drugačno.

Podoba o Romih, ki jo ustvarjajo širša družba in mediji

Sovraštvo do Romov se žal neutemeljeno prenaša s starejše na mlajšo generacijo. Matija pove, da so v naselju imeli že nekaj primerov, ko je oče pripeljal otroka do naselja in mu zagrozil, da ga bo pustil pri ciganih, če ne bo priden. Take starše je lahko sram, pristavi. Da je negativna podoba o Romih močno zakoreninjena med ljudmi pove tudi izkušnja Vide in Matije, ki sta v blokovskem naselju naletela na nerazumevanje zgolj zaradi svoje pripadnosti.

Stereotipe pa pomagajo ohranjati tudi mediji. Vida opiše izkušnjo z novinarji, ki so v naselje prinesli čokoladne bombone in jih razdelili med otroke, da so se umazali, potem pa so jih take posneli. Slika, ki jo posredujejo mediji, lahko močno odmeva v družbi.

Slike s podnapisi

Ko sva ob koncu pogovora hoteli narediti še kakšno sliko naselja, čemur zakonca Hočevar nista oporekala, sva si nazadnje premislili – slika marsikdaj vara in samo še podkrepi stereotipe.

Če bi naselje sodili samo po videzu, bi ga lahko označili za precej neurejenega, saj se jasno razlikuje od drugih lično urejenih slovenskih naselji, vendar Vida obrazloži, da so objekti taki, kot dopušča finančno stanje, so pa pravno urejeni. Med hišami so precejšnje razlike. Tiste, ki so bolj urejene, so last družin, ki ne živijo samo od socialne pomoči, ampak se ukvarjajo tudi s priložnostnimi deli. Brez podnapisov si zunanji opazovalec težko obrazloži take razlike. V zadnjih letih je bilo narejenih precej infrastrukturnih premikov, ki smo jih našteli že v prejšnjem članku. Stanje v naselju so ocenili tudi študenti z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani pod vodstvom profesorja dr. Jerneja Župančiča in prišli do zaključkov, da bo za celostni razvoj naselja potrebnih še nadaljnjih deset let. Zakonca svoje upe za razvoj naselja polagata v mlajše generacije, ki so bile v predšolskem obdobju deležne dvojezične vrtčevske vzgoje in jim je bila integracija v slovensko družbo nekoliko olajšana, hkrati pa si želita, da mladi ne bi zanemarili pomena svojega prvega jezika in kulture.

 

Zadnja sprememba: sreda, 11 junij 2014
(2 glasov)
Glasuj!
Članek je bil prebran 1046-krat.



Napovednik dogodkov

E-priprava na zakon
sob, 29.04.17


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti