Marko Rijavec | četrtek, 22 maj 2014

ImageRazpletel se je še en Evrosong – in razpletel se je tako, kot se je slutilo, da se bo. Politično. Tako se zgodi vedno, ko so skladbe tako povprečne (ali izenačene), da ni nobene, ki bi izstopala, ne da bi videli njen nastop. Ko sta na Evrosongu nastopala Alexander Rybak ali Loreen, ni bilo nobenega dvoma, kdo bo zmagal, zato tudi ni bilo nikakršnih ekscesov in je vse minilo precej mirno.

Letos je bilo eno takih izenačenih let, ko nobena pesem sama po sebi (torej kot pesem) ni izrazito izstopala. Niti avstrijska ne. Tako se je v finalu odvrtel izrazit boj med zgodbo (Madžarska in Armenija), zahtevnostjo (Švedska), preprostostjo (Nizozemska) in podobo (Avstrija). Vse ostale države so pobrale samo drobtine, pa četudi je šlo za do konca izpiljene nastope. Tudi Tinkara, ki je imela dobro pesem in odličen nastop (po mojem mnenju vokalno najbolj prepričljiv), več kot 9 točk ni zmogla. So bile pač izločene iz boja "velikih". Boja, v katerem je šlo več kot za zmago. Šlo je za prodor ideje.

Conchita Wurst je morala zmagati. Kajti četudi je za mnoge to minilo kot šov, ki se mu bomo še en teden smejali, gre za nekaj več. A preden začnemo razpredati o tem, naredite, kar sem moral narediti jaz, da sem se izognil čustvenemu komentiranju. Poskusite si odgovoriti: če vam je njena/njegova pesem všeč, zakaj vam je všeč? In če vam ni všeč, zakaj vam ni? Morda ne znate odgovoriti? Potem stopamo na isti teren. To je tisto, za kar je pravzaprav šlo. Ne za pesem, ampak za idejo. Ker to, da si je nek moški z brado nališpal obraz, ni nič nevarnega. Bolj je to, kaj je hotel s tem sporočiti.

Ne mislite, da sem podlegel teorijam zarote. Pustimo glasbeni okus televotinga, že zdavnaj je jasno, da občinstvo vedno nekako "nagradi" izstopanja vsake vrste, še posebej estetiko grdega (po načelu: bolj je čudno, boljše je). Toda ko glasbene žirije širom po Evropi dokaj povprečno skladbo (skladbo po stilu lahko primerjamo recimo z rusko ali špansko, ki sta imeli več kot 200 točk manj) s sicer korektno izvedbo na odru ocenijo kot najboljšo ali drugo najboljšo med vsemi (kot je bilo v večini primerov), potem se mora v glavi sprožiti sklep, da nekaj ni normalno. Da v resnici ni šlo zgolj za skladbo, tudi ne le za vzbujanje pozornosti, temveč za referendum o neki ideji. Za referendum, ki ga bo Evropa izvedla, ne da bi se tega zavedala.

ImageIn ne, to ni referendum o tem, ali gre samo še za šov in da je glasba povsem zanemarjena. Tudi ne gre za referendum o večji moči in spoštovanju žensk ("ženska" z brado je zame bolj žalitev žensk kot pa njihova zmaga). Tudi ne za to, ali se kot enakopravne sprejema homoseksualce ali ne. Še manj za to, kar se je omenjalo kot največji dokaz evropske "odprtosti do drugačnih". Če bi šlo za odprtost do drugačnih, potem bi morali na zahodu za zmagovalce razglasiti romunske, bolgarske in afriške priseljence, v Ukrajini Ruse in v Rusiji Ukrajince, v Grčiji Makedonce in podobno. To bi bila odprtost do drugačnih, ki jim je bila drugačnost položena v zibel. V primeru Conchite Wurst je šlo za drugačno "drugačnost": za drugačnost, ki si jo je nekdo izbral.

Prve Conchitine besede po zmagi so bile: »Ta noč je posvečena vsakomur, ki verjame v prihodnost miru in svobode. Enotni smo in ni nas mogoče ustaviti.« Zelo me je zmotila aroganca, s katero je povedal/a te besede, in nekakšna kljubovalnost v stilu: "No, pa smo vas." Zdi se mi, da ne naključno. Gre namreč za zmago promocije teorije spola ali t.i. gender theory, pri kateri gre za razvrednotenje pojma o spolu, poseg v naravno pravo in omogočanje pravice, da si človek sam izbere, ali bo moški ali ženska, ne glede na njegove spolne organe (za tole dobro ubesedeno definicijo se zahvaljujem prijatelju Luku Gorjanu). Morda Slovenci vsega tega v nastopu nekega "šaljivca" nismo videli, preprosto zato, ker tega še ne poznamo, saj se o tem pri nas govori bolj na skrito, v Evropi pa je to že nekaj, kar se na široko uveljavlja. In glede na svojo izjavo Conchita prav to idejo promovira in si prizadeva, da bi normalno postalo nenormalno in nenormalno normalno. Saj ne on/a. On je samo maskota. Načrt je skoval kdo drug. Kdo vplivnejši. Ampak saj pravim, ni treba, da vzamete to za resnico. Samo kot razmislek. Ker je dobro biti izbirčen in kritičen, in tako ohraniti duhovno zdravje.

Kaj torej? Mar menim, da Conchita ne bi smel zmagati? Nisem rekel. Okus je pač okus. Meni ni všeč, mogoče komu drugemu je. In res nimam pravice soditi okusa. Toda ali gre res samo za to? Če gre, potem se nimam česa bati. Tako kot že nekaj evrovizijskih zmagovalk bo tudi ta utonila v pozabo. Če pa ne, potem pa ...

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(5 glasov)

Komentarji 

 
#2 Creative Web Design 2015-03-08 01:41 Remarkable! Its in fact awesome paragraph, I have got much clear idea regarding from this post. Citat
 
 
#1 witchking 2014-05-22 10:55 Zanimivo razmišljanje.
Sam reč vidim nekoliko drugače. Na največji gej fešti v Evropi (mogoče tudi na svetu) je zmagal v žensko oblečen moški z narisano brado.
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1232-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti