Vsak je že bil kdaj v življenju razočaran. Težke in neprijetne trenutke si ponavadi lažje zapomnemo, kot pa lepe. Kljub temu nosim v spominu oboje: lepe in slabe trenutke, razočaranja in smeh. Najhujši so pa zame tisti spomini, ko sem sama nekoga razočarala.

Nekaj takšnega se mi je zgodilo danes. Ker me v zadnjem mesecu napada pomlad s svojimi sanjami in cvetenjem, sem postala kronično pozabljiva. Nemogoče je, da bi zadržala v glavi dva sama podatka, dve sami opravili. Vse lepo in prav, dokler se kako izmed njih ne tiče koga drugega. Ko ne gre za obljubo ali dogovor. Kaj pa potem? Nič! Popolnoma nič! Obljuba je prelomljena in ne morem se sklicevat na pomlad?!?!? Le komu bi to prišlo na misel. Drago osebo sem razočarala in temu ni poti nazaj! Res ne? Iste poti nazaj gotovo ni, predstavlja pa razočaranje gotovo en velik ovinek in midve s prijateljico sva tisti, ki odločava ali bova šli skupaj, ali se bova na poti ločili.

Občutek odpuščanja je božanstven, čeprav vem, da je srce strto, ter da sem kriva jaz. Odpuščanje mi kljub vsemu temu daje upanje. Prižiga drobno lučko v temi, temi samoobtoževanja, občutka krivde, slabosti, ki me navdaja. Kljub temu, da sem tako zelo razočarala, sem dobila novo priložnost. Priložnost, da odpustim tudi sebi in greva skupaj naprej. Prav zaradi odpuščanja odnosi rastejo in se utrjujejo. Hvala Bogu!

Kaj pa, ko sem razočarana jaz? Znam odpustiti? Znam iti naprej? Znam? Ne vem! Nazadnje, ko se mi je zgodilo, sem nekam dolgo kuhala mulo in nisem hotela niti slišati besede "oprosti", ki je nemočno zvenela iz prijateljičinih ust.

Kako smo ljudje zanimiva bitja. Danes, ko mi je bilo odpuščeno, sem hvaležna in se zavedam, da je vse to dar. Zavedam se občutka in ga privoščim vsakomur. Ko pa sem na vrsti jaz, vsa hvaležnost in lepe želje za drugega izginejo, na prizorišču dogajanja sem sama, edina, ki čuti, ki je prizadeta, žalostna... O, ti sveti egoizem, kako si ... grozen!

Odnosi so zakomplicirana reč. To najbrž ugotovijo že dojenčki v zibki, ko se nad njih sklanja rdečelična gospa in jih neprijetno ščiplje v lička. Z nekom sem lahko v vsakem trenutku iskrena, z drugim pa se skrivam v svoji školjčni lupini in nemočno kimam. Od kje nam tolikšna oblast igranja s čustvi drugih? Od kje nam pravica? Po drugi strani pa: od kje nam miselnost, da si lahko ljudi lastimo, da so naši prijatelji, da so moji otroci. Borimo se proti kastnemu sistemu v Indiji, v glavi pa sami spravljamo ljudi v kaste. Kaj nismo vsi enaki? Kaj si ne zasluži vsak moje pozornosti? Kaj ni vsak človek le človek, ki ima prav tako svoje napake in dobre lastnosti? Prav tako kot jaz! Le zakaj bi bila torej nekaj več in imela občutek, da z menoj pa že ne morejo grdo ravnati, ter jim ne odpustiti do konca življenja! Življenje res ni lahko...

V takšnih črnobelih mislih se od vas poslavljam in vsem skupaj ter vsakemu posebej voščim eno lepo, mirno noč!

Urška