ImagePrihajam se učit. Učit o življenju. In hvala vam, da me ob vsakem srečanju s čim obogatite, me česa novega naučite. Predvsem pa, da me sprejemate medse in z mano delite svoje zgodbe življenja. Po vaši zaslugi bolnišnica zame ni več tista stavba, ki se je, če se le da, v velikem loku izognem in se rabim za  vsak obisk par dni prej začeti psihično pripravljati. Dejansko prihajam z veseljem k vam vsak teden znova, četudi ne vem, kaj mi bo tisto srečanje prineslo, do kolikih bom uspela pristopiti, s kolikimi se res srečati in začutiti, se pogovoriti. Dovoljujem si, da se prepustim, da sem preprosto z vami, ob vas pa se učim,kako pristopiti, biti sočutna, iskati razloge za upanje in optimizem … hkrati ob vas tudi spoznavam, da smo ljudje dragoceni že sami po sebi in da je naša vrednost nespremenljiva in ostaja tudi takrat, ko smo bolni/poškodovani, nemočni in odvisni od drugih. Da imamo svoje dostojanstvo, zaradi česar si zaslužimo, da vsi ravnajo z nami spoštljivo in čuteče. Da nas lahko prehojena pot in vse premagane preizkušnje utrdijo spremenijo naš pogled na življenje; da se naučimo ceniti vsako malenkost, biti hvaležni za vsak nov dan, za vsako dlan, ki nam ponuja pomoč … za vse, kar nam je dano. In se vsega tega tudi veseliti. Vaš zgled mi kaže, kaj pomenita predanost in ljubezen, ko kljub svojim križem skrbite še za druge, nam poklanjate svojo toplino, naklonjenost, spodbude … Vaša vera me vedno znova osupne. S kolikšnim pričakovanjem in veseljem pričakuje in sprejmete duhovnika in sveto obhajilo, ki vam ga prinese. In koliko vam to pomeni, kako vas pomiri. Pa ta želja po večnosti, kako vas žene naprej, je vaš cilj in vaša tolažba. Ob vas prepoznavam, da mi ni treba rešiti vas vseh težav, da bi vam polepšala dan, ampak, da je dovolj že to, da se ustavim ob vas, vas primem za roko ali pobožam, namenim kakšno besedo, se z vami pogovarjam, smejim, zapojem … da sem z vami. Pomagate mi, da v vas ne vidim le še enega bolnika, s to in to diagnozo, ampak, da vidim res vas: vas kot ljudi, ki imajo svojo zgodbo življenja, svoje izkušnje in spomine, svoje upe in sanje. In da vam prisluhnem v tem, tako kot bi prisluhnila komurkoli drugemu. Da pa sem odprta in da vas slišim in sprejmem v vsem, kar mi želi govoriti.

Dragi moji bolniki HVALA vam za vse! Vsak naš skupni korak mi je res dragocen in svet in veste kaj? Čeprav sem na začetku mislila, da sem jaz tista, ki se vam bo podarjala, da bi vam pomagala, sem kmalu ugotovila, da ste v bistvu vi tisti, ki me bogatite, učite in spreminjate. Za kar sem vam res hvaležna …

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1361-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti