Včeraj me je cimra zapustila in tako sem ostala sama. Biti sama: to zame niti ni tako lahko. Kljub temu, da sem edinka, mi nikoli ni manjkalo družbe. Igrala sem se s sosedovima otrokoma, nagajala mami in atu, ko pa ni bilo njiju, sem imela vedno čas, da ga preživim s staro mamo in atom, s katerima živim. Vendar kljub vsemu, je prav, da človek preživi nekaj svojega časa v samoti, sam s seboj.

Današnji dan sem torej preživela v samoti. No, ni bilo čisto tako. Vmes sem bila na kosilu s prijateljico in na faksu, kjer pač ni možno, da je človek sam. A vseeno sem se počutila samo. Občutek, ki sem ga imela, ko sem prišla domov in našla prazno sobo, je bil enkraten. Pa ne, da bi se s cimro ne razumeli, nasprotno. Z njo se razumem bolje kot s svojimi domačimi. Včasih pa je le tako, da potrebujem samoto. Potrebujem čas zase, za razmislek, za poslušanje najljubše glasbe, za neumnosti, za nemo gledanje v zrak in sanjarjenje o prihodnosti.

Poleg samote pa sem danes razmišljala še o nečem. Predavanja na faksu mi vedno dajo veliko snovi. Imeli smo  predavanje iz socialne patologije. Predavatelj je jako odštekan tip človeka in velikokrat se ne strinjam z njegovim mnenjem. ??? Na začetku semestra smo govorili predvsem o tem kaj je za družbo socialno nesprejemljivo, kaj je patološko. Kaj je tisto, kar mene na drugem človeku moti, kaj je tisto, kar zame "ni prav". Zavedla sem se, da je vsa ta socialna patologija, ki v današnji družbi velja (od pedofilije, kriminala, drogiranja, homoseksualnosti, posilstev do pretepanja, laganja, alkoholizma in tako naprej) izredno kulturno pogojena. V antični Grčiji so imeli bogati dečki vsak svojega učitelja, s katerimi so imeli tudi spolne stike, kar je v današnji družbi nekaj kar se strogo kaznuje. V muslimanskih deželah je homoseksualnost še vedno nekaj nezaslišanega, medtem, ko se pri nas počasi osvobajamo vseh teh okovov in se učimo sprejemati ljudi z istospolno usmerjenostjo.

Prišla sem torej do medlega zaključka. Jaz imam svoj "prav"! Ni pa nujno, da je ta moj "prav" ravno vesoljni prav, ter da se ga morajo držati vsi okoli mene. Tudi ti imaš svoj "prav" in skoraj nemogoče je, da je enak mojemu. Če želim biti s teboj, moram nekako sprejeti ta tvoj "prav". Ali to pomeni, da zanikam svojega? Ne! Naučila sem se samo sprejeti tebe kot drugače mislečega. Joj, kako je vseeno to težko. Le zakaj smo ljudje ujeti v pasti moralnih vrednot? Že majhne otroke učimo strogega razlikovanja med tako imenovanim dobrim in slabim. Toda: le kaj je dobro in kaj je sploh slabo?? S tem samo otroke, ki sprejemajo vse, imajo radi vse, naučimo s prstom kazati na "slabo" ter jim s kaznovanjem tega slabega pokažemo, kako smo mi in oni "dobri".

Sedaj sem se pa res zafilozofirala. Se vidi, da je že pozno! Lepo spite!

Urška