Maja B. | ponedeljek, 24 marec 2014

Naše matično župnijsko občestvo je navadno v veliki meri vezano na kraj, v katerem živimo. Je skupnost, v kateri se pričakuje, da bo vsak od njenih članov dal na razpolago svoje talente. In ko ti talenti včasih odidejo v drugo župnijo, ker so tam našli več potenciala, se nanje ne gleda vedno odobravajoče. Je treba res najprej poskrbeti za »domači« vrtiček? O svojih pogledih na župnijsko pripadnost je spregovorila študentka, ki ima za seboj večletne izkušnje s skavtskim voditeljstvom ter animatorstvom in ji medžupnijske »izmenjave« niso tuje.

V neki župniji živiš že od malega, tu si prejel prvo sveto obhajilo in birmo. Kakšni so razlogi, da se odpraviš drugam?  
»Če smo se ljudje pripravljeni za marsikatero stvar voziti v drug kraj, študenti na primer ob nedeljah v Ljubljano in ob petkih nazaj, starši prevažati otroke v glasbeno in drugam, zakaj se ne bi recimo peljali kam drugam še k maši? Samo glede župnije ostajamo tako stacionarni, pri vsem ostalem smo veliko bolj mobilni. Saj tudi vsaka vas nima svoje glasbene šole. Če veš, da imajo v drugi župniji dobro mladinsko skupino ali delavnico za otroke, zakaj ne bi otrok peljal tja?«

Mobilnost vse bolj narekuje vsakdan sodobnega človeka in neizogibno spreminja tudi način verskega življenja. Kakšne novosti in priložnosti vnaša v krščansko občestvo?
»Izziv za duhovnike pa tudi vse ostale, da se dela kvalitetno pa tudi da bi že duhovniki med seboj pogledali, kdo je v čem dober in kaj bi rad delal. Tisti, ki radi delajo z mladimi in jim je to v izziv, bi lahko imeli na primer župnije oziroma centre, kjer bi se delalo z mladimi, in obratno, tisti, ki jim je v izziv nekaj drugega, bi delali na čem drugem, in ljudje bi se premikali glede na to, v katerem kraju bi se kaj odvijalo.«

Tradicionalen način lokalnega delovanja slovenskih kristjanov temelji na župnijskem občestvu, ki je povezano in relativno stalno. Ali torej »potovanja« iz ene v župnije v drugo rušijo ta občestva? 
»Zdi se mi, da ne. Kamor koli prideš, se ustvari neko občestvo. Morda novo in drugačno, ampak ustvarja se. Človek je socialno bitje in to, da širi poznanstva in ustvarja nova občestva, mu samo koristi. Kdo pa pravi, da moraš pripadati samo enemu občestvu? Vsak ima lahko več prijateljev, s katerimi se dobro razume. Zgradiš lahko več skupnosti – ni ti treba ostati prikovan v eni.«

Kakšne koristi bi mobilnost prinesla kristjanov?
»Če bi se ta mobilnost med kristjani res razvila, bi prispevala k ustvarjanju povezanosti med kristjani na splošno, ne le znotraj posameznih župnij. Ustvarilo bi se nekakšno splošno versko občestvo, ki ne bi bilo locirano na nek kraj, ne bi bilo vrtičkarsko, ampak bi bilo veliko bolj odprto za srečevanje z novimi ljudmi.

Image
Foto: M. B.
Ne bi prihajalo do podobnih scen, kot je ta, da recimo ena župnija tekmuje z drugo, katera je imela lepše rože za birmo. Veliko bolj smiselno se mi zdi, da se povezujemo, ker imamo skupne vrednote, in ne zato ker smo pač vezani na isti kraj.
Vzemimo na primer študentsko mašo, ki je vsako sredo pri frančiškanih v Ljubljani – ko pridemo študenti z vse Slovenije k maši, se čutimo povezani. Sama nisem imela nikoli občutka, da ne bi bili občestvo; z vsakim, ki pride k maši, se čutiš povezanega. Vsi smo v Ljubljani, imamo neke skupne vrednote, prišli smo pred Boga, in to nas povezuje. V tistem trenutku čutiš, da si del skupnega občestva, pa čeprav ljudi ne poznaš osebno in jih ne vidiš vsak dan. Mislim, da taka izkušnja občestva odpira pogled, krepi krščansko ljubezen in odprtost do drugih ljudi ter spodbuja, da se ne zapiramo v lasten kraj.«

Ali ni strahu, da bi se mladi v tej mobilnosti porazgubili?
»Na mlade ljudi ne moreš gledati kot na nekaj, kar je tvoja last. Vsaka župnija ne more gledati na svoje mlade po principu »oni so naši, zato ne smejo nikamor drugam«. Mladim moraš dati priložnost, da srečajo ljudi, ki so prav tako mladi, ljudi, ki jim bodo dali novo energijo in zagon, ki jih bodo vlekli naprej in jim pokazali, da niso sami. S tem, ko ustvarjaš to povezanost, ko mladi vidijo, da niso sami, da so še drugi, ki delijo iste vrednote, jim daješ neko veselje in energijo za naprej.«

Kaj pa župnije, kje sta na primer ostala le še dva animatorja – edini up, ki bi lahko vzgajal prihajajoče generacije birmancev –, vendar sta oba bolj aktivna v kakšni skupini v drugi župniji? Lahko upravičeno razumemo jezo ali nejevoljo župnika, ki mu ni prav, da sta bolj dejavna drugod?
»Ne, jaz bi v takem primeru pripravo na birmo združila še s kakšno drugo župnijo. V naši župniji je enkrat že bilo tako. Dve ali trije župnije so imele skupne priprave na birmo, duhovne vikende in izlet pred birmo, kar se mi je zdelo izredno pozitivno. Poleg tega je nesmiselno, da pri birmi poudarjamo »tile so pa samo naši«. To imamo preveč usidrano v naših glavah. Ne vem, kako je drugje, ampak v okoliških župnijah se še vedno hvalijo, koliko prvoobhajancev so imeli, koliko birmancev. Zakaj se je treba hvaliti s tem? To je brez veze, kot da bi bila to tvoja lastnina. To so ljudje, ki jih moreš dati priliko, da izkusijo najboljše, kar lahko dobijo. In če sta nekje ostala samo dva animatorja, je najslabša možna reakcija župnika, da se jezi, zakaj sta samo še dva in zakaj hodita drugam in ne sodelujeta več v župniji. Pa naj on naredi nekaj, naj se poveže in reče: »Aha, jaz imam samo dva animatorja, ampak da ne bom še teh dveh izgubil, da bom tudi jaz njima pomagal, se bom povezal z drugo župnijo, kjer so mogoče še trije, tako jih bomo imeli pet in bomo lahko naredili skupne priprave na birmo.« Zakaj bi jih moral imeti vsak zase?«

Kakor so župnije različne, so različni tudi pogledi. Nekaterim se taka mobilnost verjetno zdi nesmiselna, ker njihove župnije cvetijo, medtem ko se drugim, ki živijo v župnijah, ki se komaj držijo na nogah, taka ideja zdi morda bolj zanimiva. Vendar pa avtorica članka meni, da medžupnijskega »obiskovanja« ni kar za odpisati z zamahom roke. Če že ne drugega, nam mobilnost ponuja vsaj možnost, da pokukamo, kako se imajo naše sestre in bratje v drugih župnijah. In ni vseeno, kaj bomo z videnimi naredili. Bomo v slogu farizejev rekli »še dobro, da moja župnija ni taka« in se obrnili stran ali v strahu pred »vdorom« in »krajo« dobrih idej celo zaprli svoja vrata? Lepo je, da smo ponosni na svoj vrtiček, ampak ali smo pozabili, da je le majhen košček v Cerkvenem občestvu?

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(8 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1666-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti