Zagotovo ste se že znašli kdaj v situaciji, ko je pogovor nanesel na ta rdeče in ta bele, na denar, spolnost ali vero in se je vaše mnenje popolnoma razlikovalo od mnenja vašega sogovornika. Ne samo to, vaš sogovornik ali celo vi ste se zelo vživeli v temo, tako zelo, da sta oba postala preveč glasna ali agresivna, nihče pa ni hotel popustiti v zagovarjanju svojega mnenja. Na žalost takšni pogovori velikokrat pripeljejo do obkladanja z raznimi zmerljivkami, ki so nespoštljive, krute in imajo namen prizadeti drugega in se naslajati na lastni namišljeni zmagi. Kaj se skriva v ozadju takšnih debat, zakaj nekateri postanejo tako zelo jezni, ko se govori o verskih prepričanjih?

ImageO tem razmišlja tudi ameriški psiholog Plante (2014). Sogovorniku v takšnih primerih nezavedno pošiljamo sporočilo »Jaz imam prav, ti pa sploh ne, ne razumem te, zakaj se ne strinjaš z menoj.« Pravi, da imajo navadno tisti, ki so najbolj glasni, agresivni in negativni, največ nerazrešenih problemov. Pri sebi niso razčistili, kaj verjamejo, da je prav, in kaj od tega, kar nam sporočajo drugi, se jim zdi ali ne zdi prav. V sebi se borijo s kopico nasprotij, ki pa jih izražajo na neprimeren način. Ali so torej njihove močne trditve res odraz njihove gotovosti ali morda prav dvomov v lastna stališča in argumente? Eden izmed psihodinamikov, Sigmund Freud, bi temu rekel obrambni mehanizem, natančneje bi ga imenoval reakcijska formacija, kjer gre za to, da se oseba vede ravno nasprotno (npr. izraža ljubezen do nekoga, v resnici pa je nanj zelo ljubosumna), kot globoko v sebi čuti.

Velikokrat se npr. neverujoči  naslanjajo na zapise in ugotovitve Richarda Dawkinsa, spet drugi pa npr. na drugi strani poveličujejo Pata Robertsona, ki zagovarja nekatere ideje krščansko mislečih. Ko gre za bivanjska vprašanja in vprašanja smisla, našega obstoja itd., prav noben človek ne more 100 % trditi, da je njegov odgovor edini pravilen. V takšnih pogovorih je prav zavedanje tega bistveno. Navadno ravno tisti, ki največ vedo o določeni tematiki, govorijo o njej z največjo mero spoštovanja, odprtosti in dopuščajo kanček dvoma v svoje trditve. Preko zgodovine se je izkazalo, da je bila marsikatera trditev napačna, tudi če so na trenutke mnogi z vso silo zagovarjali, da je npr. Zemlja ploščata.

Če torej želimo imeti z nekom pomenljivo in razumno debato o veri, ki ne bo prinesla slabe volje, ampak za oba sogovornika pozitiven razmislek, moramo upoštevati različne poglede. Moramo biti tako odprti, kot smo le lahko, potrpežljivi, usmiljeni in imeti močno željo po učenju nečesa novega. Iz takih pogovorov si lahko razjasnimo veliko svojih dvomov, poglobimo naše verjetje in mogoče tudi v drugemu vzbudimo razmišljanje o določeni tematiki, za katero je prej menil, da jo popolnoma obvlada. To je po mojem mnenju v današnjem svetu pomembna naloga nas, mladih kristjanov. Gledati na svet z odprtimi, kritičnimi očmi, ne kupiti vsega, kar nam prodajajo vplivne avtoritete, na eni in drugi strani, temveč se naučiti razmišljati s svojo glavo, upoštevati vest in predvidevati posledice. Le tako bo svet dovolj velik za nas vse.

 

Vir: Plante, G. T. (2014). Atheist-believer conversations: What's the anger about?.Psychology today.

 

Zadnja sprememba: torek, 25 februar 2014
(6 glasov)

Komentarji 

 
#2 Jerneja 2014-02-26 08:52 Po mojem mnenju zanju velja isto kot je opisano za področje vere: spoštljivo in potrpežljivo izrazita vsak svoje mnenje, pri sebi razmislita, zakaj drugi razmišlja na takšen način in zakaj jaz ne mislim tako. Ne vidim razloga za prepir :) Citat
 
 
#1 njok 2014-02-26 07:39 Kaj pa če pravim, da ni normalno če je nekdo pri letih, ko bi že lahko imel kaj izkušenj na področju intime in spolnosti, še vedno na nuli, nekdo drug pa vztrajno trdi, da s tem ni nič narobe? Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1521-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti