Veste kaj? To je resnično težko! Težko je pisati ta dnevnik. Večino od vas, ki berete ne poznam, ne vem kaj vas zanima, sploh pa še sama, odkar ne pišem več dnevnika, skoraj ne razmišljam več o sebi na tak način. Težko se mi je umirit in razmislit o dnevu, o čustvih, o dogodkih in ljudeh, kajti to pomeni, da bom morda našla kakšno napako, ki sem jo storila čez dan, ali pa bom podoživela neprijeten dogodek. Zame je življenje, odkar ne pišem več dnevnika, res bistveno lažje.

Ja, dnevnik sem pisala od svojega šestega razreda osnovne šole do lanskega poletja. Vsak, ki je kdajkoli pisal dnevnik več časa, ali ga še piše, ve, da postane ta mala knjižica del njega, način življenja. Sama nisem mogla živeti brez njega. Vse pomembne dileme sem si zapisala in jih podrobno analizirala. Zapisala sem si vsako čustvo, dogodek. Sedaj se najbrž sprašujete zakaj sem s tem  končala. Ne vem. Enostavno mi je bilo dovolj analiziranja same sebe, dovolj mi je bilo dolgih razprav. Šla sem si na živce in več kot sedemletno pisanje se je končalo. Moram vam pa priznat, da sem kar nekako vesela, da imam tistih sedem zvezkov. Ko jih berem, se vedno smejim, podoživljam čustva in obujam spomine.

Tudi danes sem obujala spomine. Spomine na otroška leta, ko sem s staro mamo hodila na njivo, ji pomagala plet zelenjavo ter si zraven brezskrbno pela ljudske pesmice. O, brezskrbnost, kam si šla? Zakaj odraščamo? Ali ne bi mogli vedno biti otroci. Oni se nikoli ne sekirajo kaj bo jutri, vendar vedno živijo za sedaj. Zakaj sem se mogla že navsezgodaj zbuditi z mislijo na čustveno naporen večer, ki mi ni dala miru. Seveda potem nisem mogla uživat v učenju, ne v kosilu, ne v nepričakovanem obisku bivše sošolke, ki je že dolgo nisem videla, niti ne v sveti maši. Zakaj nisem mogla pustit skrbi ob stran, zakaj nisem mogla odmislit vseh večernih scenarijev, ki so mi pletli po glavi, zakaj nisem mogal biti mirna in enostavno prepustit stvari v roke Bogu, času, materi naravi ali čemerkoli že.

Najbrž vas sedaj zanima kako je minil večer? Bilo je lepo in bila sem vesela. S primorci (Primorska študentska skupina) smo na našem zadnjem srečanju jedli pice, se pogovarjali smejali ter tudi vse moje skrbi, ki sem jih imela čez dan so bile popolnoma odveč. Zvečer, ko nisem mogla spat, sem se tolkla po glavi in v štirih besedah sklenila svoj dan: „Živeti sedaj, sedanji trenutek....“

Hvala Bogu za to!!

Bodite skrajno lepo!
Urška