Milka P. | sreda, 20 november 2013

Image Kot čisto malo dekletce sem verjela, da so Kitajci, tako kot Mumini in Smrkci, junaki iz risank. Hitro sem ugotovila, da na cesti ne srečujem niti Muminov niti Smrkcev, Kitajce pa sem sem ter tja le srečala. Ta otroški spomin mi govori, kako nepoznana mi je bila dežela Kitajska, kako tuja mi je bila kitajska kultura kot otroku. Ampak ali se je v vseh teh letih mojega korakanja po planetu Zemlja v meni kaj spremenilo?

Ko so risanke odslužile vlogo, sem več časa preživela ob filmih in informativnih oddajah. Če bi me v času po obdobju risankah vprašali, naj vam povem, kar mi prvo pade na pamet ob besedi Kitajska, bi zagotovo slišali, da vsi obvladajo borilne veščine. V glavi sem si jih slikala kot pogumne ljudi, ki si upajo pojesti vse kar leze in leti. Predstavljala sem si, kako živijo kot v mravljišču, na stotine ljudi na nekaj metrih. V mojih očeh so bili to ljudje, ki vedno delajo in za razliko od mene nikoli niso leni. Tokrat sem si preko medijskih slik ustvarila stereotipno sliko te dežele. Iz ene skrajnosti sem skočila v drugo. Kitajcev sicer nisem več menjala z risanko, a kljub temu so mi sliko barvali stereotipi in predsodki.

Danes o tej deželi razmišljam v povezavi z ekološko problematiko, sprašujem se o njeni politični ureditvi, dvomim o tamkajšnji verski svobodi in si belim glavo z njihovo populacijsko politiko. Vse te misli mi vzbujajo strah! Zavem se, da se v moji miselni shrambi nahaja zelo močno okrnjena zaloga prijetnih dejstev o Kitajski! Zato se podam na pot in raziskujem. Sive barve hočem dopolniti. Želim osvetliti svoj pogled in hočem biti ponosna na to deželo. Lotim se raziskovanja …

S hvaležnostjo prebiram tekst o prvi dokumentirani rabi toaletnega papirja, ki naj bi izviral prav s Kitajske … Kako mi je življenje lepše s tem izumom! Dalje me osupne njihov najhitrejši vlak z imenom Maglev, ki vozi kar 431 km/h. Ribjo glavo, ki jo jaz prepustim organskim odpadkom, oni cenijo kot specialiteto. Ob prihodu na dom se vedno sezuvajo, kar pri nas pogosto pogrešam. In meni najljubše odkritje: Ko ženska na Kitajskem rodi, jo čaka tako imenovani ˝sedeči mesec˝. Mesec dni naj se posveča kopelim ter skrbi zase, da ponovno vzpostavi ravnotežje …

Marsikaj se lahko naučim od Kitajcev in njihove dežele. Zgolj mračen pogled me omejuje in zapira v utesnjeno naglavno shrambo, ne pusti mi poleteti do sočloveka. Da, moj pogled na Kitajce se nenehno izgrajuje in spreminja in na meni je, da ne pustim blizu le mračnosti, ampak v svoj pogled pletem tudi svetle barve.

Vira:

White, E. (2013). http://www.echinacities.com/news/10-Habits-I-Picked-Up-in-China-That-Ill-Probably-Keep-for-Life?cmteditid=#page_cmt

Wang, P. (2013). http://www.chinawhisper.com/27-strange-chinese-habits-in-foreigners-eyes/

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(10 glasov)
Glasuj!
Članek je bil prebran 1672-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti