Veliko prahu okrog nedovoljenih sredstev v kolesarstvu je pred dvema letoma dvignila dopinška afera sedemkratnega zmagovalca Dirke po Franciji (Tour de France), sedaj sicer že brez lovorik, Lancea Armstronga. Kakšno smer ubira kolesarstvo danes? Je laž še sredstvo za dosego cilja?

Image
Foto: osebni arhiv
O tem smo se pogovarjali z Andrejem Rajšpom, 21-letnim kolesarjem, ki se s tem športom resneje ukvarja že dobrih 10 let. Dolgoletni treningi so mu prinesli kar nekaj pomembnih uspehov, med njimi je naslov državnega prvaka na cesti v mladinski kategoriji, do istoimenskega naslova je uspel prikolesariti še v kategoriji do 23 let, ponosen pa je tudi na zmago v kategoriji mladincev na mednarodni dirki v Italiji ter na vrhunski rezultat v prvi etapi Dirke po Sloveniji (gre za najbolj odmevno slovensko kolesarsko tekmovanje), za katerega so mu podelili t. i. pikčasto majico za najboljšega kolesarja na gorskih ciljih.

Kam z vsemi obveznostmi

Kot dečka ga je za kolesarjenje navdušil bratranec, ki se je uspešno udejstvoval v tem športu na občinski ravni. Andrej se je tako odločil poskusiti in »zagrabilo« ga je ter ga še »drži«. Danes trenira in tekmuje v kontinentalni ekipi Kolesarskega društva Rog, ob tem pa študira lesarstvo. Čeprav bi se še bolj želel posvetiti športu, ki mu že sedaj nameni med 25 in 30 ur tedensko, pa pravi, da je študij osnova, ki jo potrebuješ za življenje. Ob vprašanju, kam mu uspe »stlačiti« še študijske in druge obveznosti, se nasmeje in prizna, da je potrebno kar precej organizacije in prilagajanja, čemur prikima tudi njegovo dekle. V zadnjih dveh letih ugotavlja, da to postaja zelo naporno, včasih že kar noro. Če si po 8 ur na fakulteti, nato pa še 5 ur treniraš, ti od dneva ostane bore malo. Treba se je potruditi, kakšno stvar, ki si jo želiš, moraš izpustiti. Ni ponočevanja in tipičnega študentskega življenja, je pa zato delovno in pestro. Vendar pa – dokler so rezultati, motivacija še ostaja.

Včasih kolo za dušo, sedaj pa …

Do 15. leta so treningi zanj predstavljali predvsem zabavo in pa druženje s prijatelji. Ko je z 18 leti prešel v ekipo mladincev, se je začelo »bolj zares«. Sedaj treningi niso več »za dušo«, poudarek je predvsem na pridobivanju kondicije. Včasih ga kdo čudno pogleda, ker se v prostem času nikamor ne pelje s kolesom, vendar po 30 urah treninga tedensko preprosto ne čuti več te potrebe.    

Kolesar ne more živeti samo od kruha in vode

Image
Foto: osebni arhiv
Meja med zdravo in nezdravo tekmovalnostjo je precej zabrisana, pravi – nemogoče je namreč dirkati le ob vodi in kruhu. Na treningih porabiš veliko energije, izgubljene vitamine in minerale moraš nekako nadomestiti. Pri odločanju za različne pripravke je na voljo lista, ki določa, kaj je dovoljeno in kaj ne. Dokler kupuješ izdelke, ki so naprodaj v trgovinah, meje ne boš prestopil. Tisti, ki jo, to naredi namensko. Se pa lahko zgodi, da prepovedane snovi užiješ tudi pomotoma. Nekatere tovarne namreč proizvajajo dve različici tablet, dovoljene in prepovedane, in zaradi nepazljivosti pri pakiranju lahko sledi nedovoljenih substanc zaidejo tudi v kakšno »navadno« tableto, kar pa je vseeno redko.

Doping v času Lancea Armstronga in danes – goljufati se ne splača več

Od leta 2000, ko se je doping uporabljajo brez kančka slabe vesti, do danes se je spremenilo marsikaj, pove Andrej (del intervjuja lahko poslušate tu): Kontrole so sedaj veliko strožje, zato je goljufati težje, poleg tega pa se to ne splača več. Če namreč z uporabo nedovoljenih sredstev uspeš osvojiti visoke rezultate v nižji kategoriji, te bodo ob prehodu na višjo hitro dobili ali pa se bodo tvoji rezultati zelo hitro poslabšali, če boš prenehal z jemanjem.

Strogo proti jemanju nedovoljenih sredstev so tudi trenerji, ki se zavedajo, da lahko že samo en dopinški primer zapečati usodo kluba. Poslanstvo kolesarskih klubov, predvsem tistih, ki spremljajo mlajše tekmovalce, je dati mladim priložnost, da se dokažejo; rezultati, še posebno v svetovnem merilu, tako niso na prvem mestu. Kaj je Andrej povedal o stališču kluba v zvezi z dopingom, lahko poslušate tu. 

Tekmovalnost – da, vendar v slogu »vsi za enega, eden za vse«

Čeprav je kolesarjenje šport, pri katerem se tekmuje posamično, je ključen tudi prispevek ekipe. Če hoče namreč uspeti eden, mu morajo pomagati vsi člani ekipe. Ekipa tako izmenično dela enkrat za enega, spet drugič za drugega. Prostora za individualistično tekmovalnost ni, oziroma če do te pride, je na izgubi celotna ekipa. Ključno je, da odnosi temeljijo na prijateljstvu in zaupanju, da je vsak pripravljen dati vse od sebe za svojega sočlana, čeprav bo sam zaradi tega morda manj uspešen. Se pa rivalstvo kaže v odnosih med različnimi slovenskimi ekipami, še posebno ob srečanjih na mednarodnih dirkah.

Kariera kolesarja

S starostjo kolesarji pridobivajo na vzdržljivosti, in so tako v primerjavi z mlajšimi, sicer hitrejšimi kolesarji, uspešnejši na vzdržljivostnih tekmovanjih, kot je Dirka po Franciji, na kateri navadno zmagujejo kolesarji med 28. in 35. letom. Nekateri kolesarji sicer vztrajajo še po 40. letu, vendar se kariera takrat za večino že zaključi. V Sloveniji so nato za tiste, ki so tekmovali na vrhunski ravni, vrata odprta tudi med trenerji.

Andreja odločitev, ali se bo povsem posvetil kolesarski karieri, čaka čez eno leto. Na trenutni ravni si še ne more privoščiti, da bi živel od kolesarjenja, si pa želi, da mu to v prihodnosti uspelo. Zaključek kariere pa ga za enkrat ne skrbi. Ko ne bo več mogel dirkati, se bo kolesarjenju najverjetneje posvečal le še rekreativno, kruh pa bi si poskušal služiti v domačem lesarskem podjetju. 

 

Zadnja sprememba: torek, 05 november 2013
(6 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1693-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti