Ivan J. | torek, 22 oktober 2013

Image
Ljudje visoko vrednotimo odkritost. Smo tudi bolj nagnjeni k temu, da besede sogovorca prej vzamemo kot resnico kot pa laž, saj nam to daje občutek varnosti in posledično tudi pogovor lažje poteka. Težko si predstavljamo, kako bi komunicirali, če bi se ob vsakem slišanem stavku vprašali, ali je to res resnica ali pa gre morda za laž. Pogosto pa se zgodi, da je sumničavost povsem upravičena, saj ljudje niso vedno iskreni.

Da je ugotavljanje laži velikega pomena v vsakdanjem življenju, pričajo številni priročniki, ki predstavljajo svoje metode na raznih učnih primerih kot visoko zanesljive in verodostojne. Kljub temu da je več načinov ugotavljanja laži, pa trenutno še ni načina, s katerim bi zanesljivo lahko trdili, kdaj nekdo priča po krivem in kdaj ne.

Najbolj pogost način ugotavljanja laži je prek sogovornikovega vedenja oziroma prek nebesednih znakov laganja. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo ljudje pri laganju bolj razširjene zenice, so bolj napeti, imajo manj sproščen glas in pogosteje stiskajo ustnice. Njihov govor je bolj razdrobljen in nepovezan, pogosteje uporabljajo mašila, se pri govoru zmotijo in rabijo več časa, da odgovorijo na zastavljeno vprašanje. Prav tako pretirane kretnje in pa kretnje, s katerimi govorec kaže nase, recimo praskanje po glavi ipd., pogosto spremljajo laganje. Pri laganju pa se oseba po navadi zaveda znakov, ki jo utegnejo izdati in jih zato skuša čim bolj prikriti, s čimer lahko hitro zavede sogovornika. Zato je pri ugotavljanju laži v sodne namene potrebno dobro poznavanje vedenja in pozornost na malenkosti, kot so mikro čustveni izrazi, ki trajajo zgolj četrtino sekunde in jih ni možno nadzorovati, a jih je tudi težje zaznati.

Zelo dobro poznan način ugotavljanja laži je poligrafsko testiranje, ki meri spremembe v prevodnosti kože, v krvnem tlaku, bitju srca in dihanju. Poligrafu pogosto rečejo tudi detektor laži, kar je nekoliko napačno poimenovanje, saj poligraf meri le fiziološke odzive telesa pri postavljanju vprašanj in odgovarjanju, ki lahko le posredno kažejo na resnico ali laž. Namreč nekomu lahko ob nelagodnem vprašanju poraste krvni pritisk, kar pa ne pomeni nujno tudi njegove krivde oziroma laganja. Po podobnem principu deluje tudi analiza stresa v glasu, pri čemer se z ustreznimi pripomočki meri lastnosti glasu, kot so frekvenca, amplituda, ton, ki lahko prav tako pričajo o verodostojnosti posameznikovega pričanja. Potrebno se je zavedati, da obe navedeni metodi ne dajeta konkretnega odgovora na vprašanje, ali posameznik laže ali ne, so pa vsekakor v veliko pomoč strokovnjakom pri delu z osumljenci.

Obstaja še veliko drugih metod za ugotavljanje laži. Nekatere boljše, druge spet nekoliko slabše. Z ugotavljanjem laži se srečujemo tudi sami in pogosto tudi razvijemo lastne načine za ugotavljanje laži. Sploh pri osebah, ki jih dobro poznamo, hitro ugotovimo, kdaj so z nami neiskrene. Kako pa ti ugotoviš, kdaj nekdo ne govori resnice? Deli z nami na forumu

VIR: Areh, I. (2012). Forenzična psihologija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

 

Zadnja sprememba: torek, 22 oktober 2013
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2362-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti