Andreja Jereb | torek, 23 maj 2006

Spominčica – triindvajsetletna študentka – išče pot iz depresije. Kako naj se sooči s tako diagnozo, kakšno pomoč naj poišče, kaj lahko za rešitev iz tega labirinta stori sama?


Pozdravljeni!

Imam problem, s katerim se še nisem spopadla. Meseca maja pred dvema letoma sem kar nenadoma padla v depresijo. Sedaj sem stara 23 let in naj bi bila v fazi končevanja študija in grajenja prihodnosti, pa se mi zdi, da sem v še slabši situaciji kot ob rojstvu, kajti izgubila sem vse odnose z ljudmi in vso voljo do življenja. Občasne stike z ljudmi sicer še imam, ampak kaj, ko gre tukaj bolj za monolog, vedno govorim sama s sabo in ne znam komunicirati.

Če se spomnim na svoje stanje pred to depresijo: že kot otrok sem znala imeti psihične izpade, zlasti kričanje, kajti tudi doma ni bilo najbolje.
Sicer sem bila materialno dobro preskrbljena, nič mi ni manjkalo, tudi fizičnih zlorab ni bilo, razumeli pa se nismo nekako najbolje. Skratka, odnosi niso bili topli in srčni in priznam, da nekako nikoli nisem mogla sprejeti svoje usode. Bila sem zelo neukrotljiva oseba, mogoče zato, ker me niso krotili z ljubeznijo, kaj vem. Znala sem biti objestno zavistna, še danes sem. Vendar poznam tudi osebe, ki so živele v mnogo hujših situacijah, pa so danes precej na boljšem.

Mogoče naj omenim tudi to, da sem imela vedno probleme s koncentracijo. Nikoli se nisem mogla v nič poglobiti, stvari sem vedno naredila na  hitro ali pa jih sploh dokončala nisem. Užitkom sem vedno dajala prednost pred odgovornostjo, zraven pa je bil vedno prisoten nek občutek večvrednosti, kot da je tako ali tako vse brez veze in da so vsi drugi neumni. Slednje je seveda bilo večinoma v podzavesti.

Strah me je, ko pomislim, da sem se znašla v tem labirintu. Še huje je, ko vidim, da sem popolnoma nepripravljena na življenje odrasle osebe in da nimam odnosov z ljudmi. Strah me je jeze in zavisti v meni. Rada bi imela službo, prijatelje, a kaj, ko niti sama  s sabo ne morem shajati. V najhujši fazi sem celo nehala čutit telo in sebe in svojega telesa nisem ločila od okolice in drugih ljudi. Sicer ne jemljem nobenih opojnih substanc, tudi zdravil ne.

Zanima me, kako naj si sama sploh priznam ta problem - nekako se ga zavedam, sicer pa tlačim vse to in si ustvarjam iluzijo, da sem nekaj, kar nisem. Ali se da premagati te vrste depresijo, ki, po mojem mnenju izhaja iz narcisoidnosti? Kako? In kako je uspelo drugim?

Kako naj sama sprejmem odločitev za to, da si bom pomagala? Zdi se mi, da ne bi zmogla, pa tudi iskrena nisem dovolj. Ni mi vseeno zame, me je pa strah videti resnico in se spopasti z njo.

Najlepša hvala za odgovor,

Spominčica

 

Pozdravljena, Spominčica!

Hvala ti za tvoj pogum, da si napisala svoje pismo in nam zaupala svojo ujetost.

Najprej se mi zdi malo verjetno, da bi brez vsakega razloga zapadla depresiji. Verjamem pa, da se ti je takrat svet obrnil na glavo, da so postale še tako preproste vsakodnevne obveznosti, ki so ti bile prej rutina, grozna muka in veliko truda je bilo potrebnega, da si zmogla narediti vsako malenkost.

Zaradi nerealnega, temačnega in enostranskega doživljanja sebe, drugih ljudi in sveta okoli sebe si se začela zapirati sama vase, se izolirala pred vsem, kar posega v ta tvoj svet. In to je napaka. Najlažje je reči, da česa ne znaš, ne zmoreš itd., dosti težje pa je prositi za pomoč, da bi se tistega naučila ter vztrajati v vsakodnevni vaji učenja novih spretnosti od komunikacije z ljudmi, do soočanja in pravilnega načina premagovanja vsakodnevnih preizkušenj. Tega se mora naučiti namreč vsak, ne le ti, samo da je nekdo pri tem boljši, nekdo pa slabši učenec, nekdo se nauči hitro, drugi počasneje, enemu uspe samemu, drugi potrebuje pomoč.

Za začetek se nehaj primerjati z drugimi vrstniki, ker ti nisi oni. Ti si enkratno, krasno dekle, s celim kupom talentov in tudi nekaj pomanjkljivostmi, ki si trenutno v nezavidljivi situaciji, ki jo želiš čim hitreje odpraviti in v polnosti zaživeti svoje mlado življenje.

Dobro je, da priznaš kup svojih zgrešenih misli in prepričanj, vendar se moraš sedaj zamisliti, kako boš od sedaj naprej, ko si to prepoznala kot zgrešeno pot, krenila drugače. Vajo iz vztrajnosti boš imela že pri konkretnem delu s seboj. Zavedaš se tudi, kakšne so trenutno tvoje obveznosti (verjetno dokončati študij, začeti iskati službo, zaživeti samostojno življenje ter začeti zdravo živeti).

Sprašuješ, kako ven iz tega začaranega labirinta. Prvi korak, ki si ga že naredila, je bil, da si si priznala svojo nemoč ter poiskala pomoč zase. Drugi korak, ki ga tudi uspešno delaš, je, da si priznaš svoje pomanjkljivosti in vse, kar gre narobe, kajti samo s konkretnimi težavami se lahko soočimo. Tretji korak, ki ti ga svetujem, je, da se obrneš na strokovnjaka, ki te bo osebno spremljal in spodbujal na tvoji poti v bolj prijetno življenje. Najprej te bo malo bolje spoznal, potem bo izdelal načrt z majhnimi koraki, katere boš počasi sledila ter s tem zapuščala način življenja, ki te toliko utruja in ubija. Seveda boš morala biti na tej poti zelo vztrajna, vztrajati do konca in ne obupati pri prvih neuspehih ali pa po nekaj doseženih uspehih nehati na pol poti. In če ti to uspe, se boš morda že prihodnje leto vesela zopet oglasila ter poročala o svoji preobrazbi v veselo in srečno dekle.

Vztrajaj torej, zberi pogum in se zavedaj, da tudi drugi mislimo nate in ti želimo, da bi ti čimprej uspelo,

Andreja Jereb

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4338-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti