Maja B. | sreda, 07 avgust 2013

Image
Foto: Nina Milavec
Ko vse leto tekaš naokoli, si res ne želiš drugega kakor mirnega poletja. No, popravek. Mirno je že kar prevelik preskok; takega, v katerem bi našla tudi nekaj časa za napolniti duhovne baterije, pa se ne bi branila.

Moj rokovnik in notranji »jaz« se glede tega nista znala ravno najbolje uskladiti. Julijski, avgustovski in septembrski tedni so tako obetali predvsem veliko norenja z otroki in priprav na raznorazne aktivnosti pozno v noč, ampak duhovni »jaz« se ni dal in je odločno vztrajal – vzemi si nekaj časa zase! Na pomoč so priskočili še glasovi cimer in tako je nazadnje tudi Stržišče le prišlo na vrsto.

Obnoviti svoje duhovne zaloge in ne samo črpati in dajati – to je bil poglavitni razlog, da sem se po nekajletnem premoru odločila za duhovne vaje. S seboj nisem privlekla nobenih globokih vprašanj (pozabila sem že, da jih je iz dobrih »starih« časov mladinske skupine ostalo kar precej neodgovorjenih), le par praktično usmerjenih prošenj v stilu: »Bog, pomagaj mi, da bom to, kar me še čaka v tem poletju, dobro izpeljala.« Tudi drugih posebnih pričakovanj glede vsebine nisem imela – želela sem se prepustiti temi, ki so nam jo pripravili.

Že pred samim začetkom sem si rekla, da si ne bom skušala predstavljati, kako bo potekal teden, pa vendar se temu nisem mogla izogniti. Podoba se je ustvarila sama od sebe, deloma na podlagi izkušenj preteklih duhovnih vaj, pretežno pa iz želje, da bi bila sama s seboj. Tako sem ob večernem prihodu v vasico že kar videla samo sebe, kako ves teden uživam v tišini med zelenjem.

Image
Foto: Nina Milavec
Ko smo se po večerji posedli v skupni prostor in sta nas voditelja nagovorila, se je ta podoba počasi razblinila. Postavljena sem bila pred izziv – srečanje. Ali se želim srečati z okoljem, v katerega sem prišla, z ljudmi, ki so tukaj, ali pa se bom zaprla vase in pustila, da me moje predstave ovirajo? Duhovne vaje so se začele zelo konkretno, postavile so me na trdna tla in tako so se tudi nadaljevale. Razmišljanje o srečevanju in praksa sta bili stalnici tedna – priliko sem imela doživeti tako uspela kot neuspela srečanja s seboj, z bližnjimi in Bogom. Poleg trenutkov samote, ki so tudi prišli na vrsto, sem resnično cenila možnost pogovora v skupini, kjer me je presenetila odprtost udeležencev, ki so bili po večin sprva zame popolni neznanci, kmalu pa so postali bližnji, ki so bili z menoj pripravljeni deliti lastne občutke, dvome, življenjske odločitve. Med njimi so bili mnogi, ki so se v Stržišče vračali že drugič, tretjič, četrtič, celo desetič – in vedno odšli domov z drugačno izkušnjo, novimi spoznanji.

S čim sem jaz odšla domov? Končno z željo po odgovorih na vprašanja, ki sem jih prej potisnila na stran. Z izkušnjo, da srečanje z Bogom vsa ostala srečanja prenese v novo dimenzijo, dimenzijo Božje ljubezni, zaradi katere si zmožen videti globlje. Da je težko ostati v tej dimenziji, ker rada dvomim in govorim o naključjih, da pa je moje življenje v njej veselejše in manj obremenjujoče. Tudi konec duhovnih vaj je prinesel izziv, še večji kot ob začetku – oditi v dolino in še naprej gojiti to, kar sem začela tu gori. Da ne bi črpala miru in moči samo iz spominov na srečanja, ampak bi se zares v polnosti znala srečevati z ljudmi, preizkušnjami, Njim. 

 

Zadnja sprememba: sreda, 07 avgust 2013
(12 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2267-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti