Alison K. | nedelja, 04 avgust 2013

ImageSte že kdaj poslušali nekoga, ki je pripovedoval resnično zgodbo, in ste se potem ob njej vprašali: »Ali se take stvari v življenju resnično dogajajo?« Ali pa filmi, ki so posneti po resničnih dogodkih in te po ogledu prešinejo misli: »Kaj vse lahko življenje naplete.« In mogoče podvomiš, koliko od posnetega je izmišljenega. Sestre Misijonarke Ljubezni so polne resničnih zgodb. Le kako ne bi bile, ko pa srečajo in  poznajo toliko različnih ljudi. Težko podvomiš v njihove besede …

Med njihovimi zgodbami se najde tudi ta:

Bog nam daje vse! Le mi smo preveč slepi.

Nekoč je živela preprosta ženica. Življenje jo je po dolgih letih priklenilo na posteljo in tudi ona je prišla do trenutka, ko so se ji pričele odštevati zadnje ure življenja. Obiskal jo je župnik z namenom, da jo odveže grehov, morda še zadnjič obhaja in pripravi ne večni počitek. Ozrl se je po njeni mali sobi in hitro spoznal, da je živela skromno. Zelo skromno. Lahko bi celo rekli, da je živela v slabih razmerah. Njegove oči so se ustavile na stari prašni uokvirjeni sliki, ki je nemo visela na steni. Stopil je do nje, da bi si jo bolje ogledal. Naposled je ugotovil, da to sploh ni slika, ampak le uokvirjen bel popisan list. Začudil se je. Drznil si je prijazno vprašati: »Gospa, zakaj pa imate na steni obešen bel popisan list?« Ženica se je nežno nasmehnila, zasolzile so se ji iskrive oči. Tiho, komajda, je odgovorila:

»Celo življenje sem bila gospodinja na dvoru. Zvesto in vdano sem služila. Gospodarica me je imela rada in me spoštovala. Pred njeno smrtjo mi je za spomin izročila ta bel popisan list. To je vse, kar me spominja nanjo. Drag mi je in ga cenim, zato sem se odločila, da mu v svojem skromnem stanovanju namenim posebno mesto. Prosim, shranite ga po moji smrti in ga čuvajte.«

Župnik ji je obljubil, da bo izpolnil njeno željo in sliko po njeni smrti shranil v svojem župnišču. »Gospa, kaj pa piše na tem belem listu, ki je od vaše gospodarice in vam je tako drag?« Ženica je nerodno pokašljala in si obliznila izsušene ustnice ter počasi rekla: »Tega pa ne vem. Ne znam brati.« Tedaj si je župnik na nosu popravil očala in pričel pozorno brati. Ugotovil je, da je na tem listu zapisana oporoka. Gospodarica je pred smrtjo svoji zvesti služabnici zapustila čisto vse ...

Bog nam daje vse! Le mi smo prepogosto slepi.

 

Zadnja sprememba: nedelja, 04 avgust 2013
(11 glasov)

Komentarji 

 
#1 Primož 2013-08-04 12:06 Dober slog pisanja, še boljša zgodba! Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1643-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti