| četrtek, 11 julij 2013

Kaj storiti, ko niti ne veš več, kje so se problemi začeli?! Perfekcionizem, anoreksija, težave s fantom, občutek ujetosti, rezanje, žalost, občutek nesposobnosti … - res ni nobene pomoči več?

 

Ne vem, kje naj začnem. Na začetku, boste rekli... A kaj, ko ne vem, kje je začetek, kdaj se je vse skupaj začelo in zakaj.

Sem 16-letnica, letos končujem 1. letnik umetniške gimnazije. Od vedno sem perfekcionistka, odličnjakinja. Vsaj bila sem... Zdaj pa ne vidim več smisla nikjer... Lani v tem času sem se odločila, da moram shujšati. Baje sem imela normalno težo: 62 kg pri 174 cm, ampak jaz nisem bila zadovoljna s sabo. Končalo se je pri anoreksiji - tako pravijo. Ne verjamem jim - preveč debela sem, da bi jo imela, preveč jem, da bi jo imela... Imam 47 kg in že dobrega pol leta hodim k psihologinji. Dva meseca nazaj smo se z družino vključili tudi v družinske terapije (ja, odnosi pri nas žal niso najboljši...), tja hodimo vsak teden. Meni pa ne gre bolje... Prejšnji teden sem bila na pregledu na pediatrični kliniki. V torek moram spet tja, obstaja možnost, da me bodo zadržali... Strah me je.

Imam fanta, že dobrega pol leta. Ampak jaz v zvezi nisem srečna, mama pravi (hvala bogu se lahko z njo res pogovarjam), da me obremenjuje in še bolj tlači dol... Preprosto fant ne razume mojih težav s hrano, da ne morem 'pač jest'. Sam ima probleme v šoli, ne more se spravit k učenju in meni vsak dan tarna in tečnari, kako ne zna nič, kako se ne more spravit se učit, kako to in kako to... Tudi jaz čutim, da to ne vpliva najbolje name, vedno, ko se pogovarjam z njim, se začnem počutit tesnobno, živčno, najraje bi zbežala nekam.

On želi, da vsak dan pridem k njemu - jaz ne... Če ne pridem, se počutim grozno, ker se čutim dolžno do njega. Če pridem, se počutim grozno, včasih še slabše... Nočem telesnih stikov. Nočem, da me boža in podobno, ker se po tem počutim še bolj debelo... Tudi to je en od razlogov, zakaj ne želim hoditi k njemu. Ko me pokliče in se moram odločiti, če pridem ali ne, skoraj vsakič dobim napad panike. Tresem se, ne morem se obvladati, jokam. Večkrat si dam ruto čez glavo, stojim sredi kuhinje, jokam in se tolčem po kolenih. Počutim se ujeto... Na žalost se velikokrat konča pri rezanju, prevečkrat. Nekaj časa, dober mesec nazaj, je bilo bolje, in nekaj tednov sem celo zdržala brez samopoškodovanja, po prvomajskih počitnicah pa je šlo vse samo še navzdol...

Ne smejim se več, žalostna sem cel čas, pa sploh ne vem natančno zakaj. Rada bi samo spala... Ne vidim smisla v tem, da se zbudim, se prisilim pojesti zajtrk, grem v šolo, igram srečno in veselo punco... Pretvarjam se, kako sem zadovoljna in vesela, fantu se lažem, v resnici sploh ne vidim smisla v tem, da sva skupaj. Samo nekaj pričakuje od mene... Jaz sem pa nesposobna. Ne morem več.

Pred kratkim sem spet videla svojega starega prijatelja, po dolgem času sem se smejala. Nekoč mi je bil všeč, še vedno mi ogromno pomeni, več kot vsi ostali skupaj... Tisti dan sem se imela lepo, dokler sem bila z njim. Pogovarjala sva se, o čisto 'površinskih' stvareh, a bilo je lepo, za kratek čas sem spet imela voljo do življenja. Je pa potem zvečer spet prišla žalost, tesnoba in osamljenost... Rada bi ga poklicala, ampak nočem mu težit. Vem, da ima ogromno dela s šolo... In zakaj bi se ukvarjal z mano, nisem vredna. Nisem dovolj dobra zanj. Že pred leti nisem bila, zdaj sem še manj...

Ne vem, kaj želim povedati s tem zmedenim pismom - vem samo, da tako ne morem več, tako življenje zame nima več pomena... Nekako mi je zdaj lažje, ker sem vse to napisala. Čeprav res ne vem, kaj je namen tega pisanja... Tako in tako mi ne bo nič pomagalo.

Šestnajstletnica

 

Pozdravljena!

Hvala za zaupanje. Tudi jaz bom začela kar na začetku tvojega pisma. Prepričana sem, da kot najstnica zelo dobro več, kako se računa ITM ali pa, kot smo po 'ta starem rekli': velikost minus 110 za ženske. Potem sama vidiš, da tvoje doživljanje lastnega telesa nikakor ni pravilno, ampak si zapadla v motnjo hranjenja. A ta je večkrat samo posledica nečesa drugega. Zatorej boš ob delu na svoji pozitivni samopodobi morala najti tudi vzrok tega tvojega doživljanja in ga, če je mogoče, odpraviti. V pismu si navedla kar nekaj dejavnikov, ki te lahko globoko notranje obremenjujejo (slabi odnosi v družini, panika pred odhodom k fantu, izguba smisla življenja...).

Res ti bo mnogo lažje, če si boš našla pomoč ali spremstvo odraslega, ki mu zaupaš in te bo varno popeljal na tvoji poti najstniškega iskanja same sebe do kar se da visoke osebne zrelosti. Ti predlagam predvsem, ker so preizkušnje, ob katerih si se znašla kar zahtevne (motnje hranjenja, samopoškodovanje, napadi panike) in tudi sama bi v takem primeru iskala izkušenega terapevta, ki bi mi pomagal iziti iz doživljanja ujetosti v te preizkušnje.

Bistvo pomoči, ki si jo želiš pa ni v pogovoru, temveč je to le odskočna deska, ki ti pomaga narediti mesečne, tedenske cilje in dnevni načrt dela, kako jih boš uresničila. Prav nič enostavno ni na začetku, saj gre vse narobe. Ko si že zastaviš cilj, da se recimo v enem mesecu zrediš na 50kg, da se popolnoma upreš samopoškodovanju in le-to nadomestiš s konstruktivnimi načini premagovanja notranje napetosti, že zapadeš v skušnjavo, da namesto, da bi se trudila ta cilj doseči, začneš dokazovati sebi in drugim, da cilj ni pravi. No, pri tem boš morala zaupati temu, ki te bo spremljal, da ve, kaj je zate pomemben cilj. To, da se vrneš na zdravo težo (kar pri tvoji velikosti pomeni okoli 62kg) in da se popolnoma odrečeš samopoškodovanju, sta zagotovo prva cilja, ki se ju moraš dnevno prizadevati doseči. Predlagala bi ti, da obnoviš stike s prijateljem, ob katerem si se dobro počutila. Očitno njegov odnos in način življenja deluje kot obliž, pomoč za to, kar potrebuješ. Poslušaj svoje občutke in če ti nekdo zbudi tako močne pozitivne občutke in se ob njem dobro počutiš, tudi sama stori korak naprej, da se ponovno vidita. Morda je pa tudi on ob tebi enako začutil, si mu polepšala dan, a ker ve, da imaš fanta, ne upa imeti stike s teboj...

S tvojim fantom imata vsak svoj problem, ki je za vsakega velik in vsakemu od vaju zelo pomemben, a seveda doživljata problem drugega kot manjšega, manj pomembnega za vaju. Pred teboj so kar pomembne preizkušnje in ob sebi potrebuješ fanta, ki ti bo stal ob strani, h kateremu se boš zatekla, kadar ti bo težko, s katerim se boš lahko pogovorila, kar te bo težilo in mu boš lahko zaupala, kar te teži brez strahu, kaj ti bo rekel. Če ti tvoj fant trenutno povzroča še dodatne napade panike, potem mu predlagaj, da vajino zvezo prekineta za toliko časa, dokler vsak svojega problema ne rešita. Do fanta nimaš nobene dolžnosti, saj se nista doživljenjsko zavezala ostati drug z drugim, si stati ob strani v dobrem in slabem.

Žalost in želja po samoti sta tista dva načina bega pred soočenjem s preizkušnjami, s katerimi se moraš spopasti, ki sta ti trenutno najbližja. Predajati se žalosti, ni posebno težko. Zbrati notranjo moč, pogum, vztrajnost, da se soočiš s preizkušnjo in se v vsakem trenutku jo trudiš premagovati, pa je dosti težje. Prav tako je najlažje biti v trenutkih preizkušnje sam s seboj, dosti težje se je premagati in prositi nekoga za pomoč ali pa si dovoliti priti v take vsakodnevne situacije, kjer se lahko naučiš premagovanja same sebe... Vidiš torej, da se trenutno odločaš za lažje poti prepuščanja, pasivnosti. Tu se potrudi zbrati vso energijo, notranjo moč, pogum in zaupanje sebi, da se premagaš in začneš drugače. Namesto prepuščanja žalosti stori kar moreš, da se vsak dan vsaj enkrat razveseliš (poslušaj glasbo, ki te navdihuje ali te je kdaj zelo razveselila, pripravi si za pojesti nekaj, kar ti je zelo dobro, poglej kakšen film, ki ti je v spodbudo, beri knjigo, ki te osrečuje, pokliči osebo, ob kateri se dobro počutiš...). No, večkrat kot se boš, bolje bo seveda.

Ja, drži, lahko, da ti tudi moj odgovor ne bo čisto nič pomagal, a prepričana sem, da če se odločiš in se lotiš spremeniti svoje življenje, kot si sama želiš, skratka, da vzameš vajeti svojega življenja v svoje roke in ga vodiš tako, da boš vsak dan bolj srečna in zadovoljna, boš storila največ, kar lahko. Sama pa sem prepričana, da zmoreš to doseči.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(3 glasov)

Komentarji 

 
#1 anonimno99 2014-05-12 18:48 Če mi lahko pomagate, prosim! Se režem po rokah. Poskusila sen nehati že 3 ali 4-krat, ampak sem zmeraj začela znova! Ne morejo mi pomagati niti sošolke, niti oseba, ki mi veliko pomeni! Bila sem že pri šolski svetovalki … Od včeraj več nimam nobenega rezila, ampak ni potrebno, saj ga ne potrebuješ. Lahko se režeš z papirjem, škarjami, šestilom, steklom,zlomlje nimi, z ključi!! Prosim pomagajte mi, da tega več ne bom počela!Ne bom povedala staršem, ker se bojim njihove reakcije. Ko te nekdo zelo vznemiri ne razmišljaš za naprej, ampak narediš napako. Če me kdo vznemiri, se grem velikokrat rezat na WC. Čez nekaj časa pa grem povem osebi, ki mi veliko pomeni! Počnem tudi stvari, ki me veselijo ampak dolgoročno ne pomaga.! :( Probala sem že tudi da bi se zamotila z žvečenjem žvečilk, ampak več ne pomaga! Približuje se valeta, in skrbi me da bi mi kdo videl črte po rokah. Vsak dan je globlje, že vem povsem obupala. Pomislila sen že tudi, da bi naredila samomor. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3183-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti