Marko Mohor Stegnar | nedelja, 16 junij 2013

Nesmrtnost v človeku

Image
Foto: Ž. M.
Kaj pa če je nesmrtnost položena že v samega človeka? Praktično bi lahko za vse stare civilizacije trdili, da so verjele v posmrtno življenje. Iz tega lahko sklepamo, da se človek v svoji podzavesti zaveda, da je nesmrten. Jacques Maritain imenuje takšno spoznavanje nesmrtnosti nagonsko. Pravi, da se naš um temu spoznavanju lahko ogne, lahko se um tega ne zaveda. Um je namreč po naravi obrnjen na zunanje stvari. Zato lahko celo taji nesmrtnost. Kljub temu da jo taji, je vseeno nesmrten, ker se tega v svoji podzavesti zaveda. Če je zavedanje nagonskega spoznavanja tako odvisno od uma, potem je za tiste, ki svoj um v veliki meri uporabljajo, večja verjetnost, da bodo dvomili v nesmrtnost. Z uporabo uma se namreč pride do mnogih negotovosti. Npr. znanstveniki, ki svoj um uporabljajo v veliki meri, prihajajo pri svojem raziskovanju do mnogih hipotez. Da pa te hipoteze potrdijo ali zavrnejo, opravljajo poskuse. V svojem življenju verjetno kdaj pomislijo tudi na nesmrtnost. In prav takrat se vprašajo po njeni gotovosti. Ker pa te gotovosti ne morejo najti z opazovanjem, s poskusom, takoj podvomijo o obstoju nesmrtnosti. To nam lahko potrdi dejstvo, da je odnos razvitega sveta veliko bolj prezirljiv do življenja po smrti, kot pa preprosti ljudje »tretjega« sveta. Ko človek veliko razmišlja, prihaja do številnih dvomov. Preprosti ljudje navadno ne razmišljajo filozofsko, nimajo filozofskih spoznav, ampak vso spoznanje črpajo iz samega življenja. Kot pravi Maritain: »Primitivnega človeka ne določa um, pač pa domišljija ... um, ki je po življenjski nuji potopljen v naravo ... zakon podob ureja njihove (ljudi primitivnih ljudstev) pojme.« Torej, mora biti temelj nesmrtnosti zakoreninjen globlje od temelja razuma. Korenine nesmrtnosti morajo biti v samih koreninah osebe, v najbolj duhovnem delu osebe. To pa je lahko le nadpojavni jaz. Če človek nagonsko spoznava nesmrtnost, se tako spontano dotika svojega nadpojavnega jaza. Nadpojavni jaz ima duhovne razsežnosti, je nad časom in ne more kar tako izginiti. Problem nagonskega spoznavanja nesmrtnosti je ta, da lahko nadpojavni jaz le predpostavljamo, kakor tudi samo naključno povezavo zavesti in nadpojavnega jaza.

Objektivna nesmrtnost

Image
Foto: Ž. M.
Če je možno priti do spoznanja nesmrtnosti preko nagonov, potem je toliko verjetneje, da bi lahko do zavedanja nesmrtnosti prišli z razumom, s filozofskim spoznavanjem nesmrtnosti. Smiselna je seveda le objektivna nesmrtnost. Subjektivna nesmrtnost, kot nesmrtnost v obliki, da ostane v mislih ljudi, v pomnjenju, je, kot smo že dokazali, zaradi civilizacijske končnosti nesmiselna. Objektivna nesmrtnost pa je življenje osebe po smrti. Maritain je izpeljal dokaz o nesmrtnosti v štirih točkah. 1. Um je sposoben spoznati vse, kar je deležno biti in resnice. Predhodno je potrebno predmet spoznavanja (nesmrtnost) »osvoboditi vsakršne tvarne eksistence, da postane predmet duha«. 2. Predpostavlja, da je položaj predmeta identičen položaju deja. Kakor je človeški um netvaren, mora biti tudi dej človeškega uma netvaren. 3. Zmožnost ima isto naravo kot dej. Ker pa je dej človeškega uma netvaren, je tudi ta zmožnost netvarna. Kajti »um je netvarna zmožnost v človeku«. Zato ne more biti um notranje odvisen, ker je njegovo delovanje netvarno. Zato lahko rečemo, da telo ne vsebuje uma, ampak »um zajema telo«. Ker so zmožnosti uma netvarne, je tudi glavna podstatna korenina netvarna. Tudi »ni moj um tisti, ki misli v meni, temveč jaz mislim s pomočjo uma«. Glavna podstatna korenina netvarnih psihičnih zmožnosti je tako duša. Duša pa je popolnoma ločena od tvarnega in je zato sposobna živeti brez njega. Ta netvarnost najvišjih oblik delovanja človeške duše se kaže v umskem spoznavanju, kontemplaciji. 4. Iz tega sledi, da ima duša duhovne razsežnosti sama v sebi. Tako ne more nehati obstajati. Duša je poleg tega, da je netvarna, tudi enovita, ne more propasti in je neumrljiva. Ko se enkrat pojavi, ne more več izginiti in obstaja za vedno.

Verovati

Pri tem gre še za drug problem. Namreč dušo, ki je ločena od telesa, ne moremo več imenovati oseba. To je zagovarjal že Tomaž Akvinski, ki je pravil, da telo in duša nista zmožna samostojne biti. Telo in duša namreč bivata zaradi obstoja obojih sestavin. Človek ne more obstajati, če ni iz duše in telesa. Telo je namreč le integralni del duše. Duša, ki je ločena od telesa, je potemtakem v stanju nepopolnosti, saj ne izvršuje svojega poslanstva, da oživlja telo. Temu sledi, da se mora nujno združiti s telesom. Da se to zgodi, kot pravi Maritain, presega področje človekovega razuma. V to pa lahko človek le verjame. Tako npr. krščanska vera uči, da bo poslednji dan prišlo do vstajanja mesa in bo vsaki duši umrlega telesa vrnjeno preoblikovano telo. Tako bo prišlo do združitve duše in telesa (KKC 997). S tem pa problema stanja nepopolnosti duše ni več.

Maritain poleg hindujskega pojmovanja nesmrtnost navaja tudi judovsko-krščansko. To pojmovanje seveda sloni na Božjem razodetju. Kljub temu lahko rečemo, da to poimenovanje nesmrtnosti teži k izpolnitvi v zrenju večnega in neskončnega poslednjega smotra. Judovsko-krščanska filozofija ni le filozofija poslednjega smotra, ampak tudi filozofija človekove nesmrtnosti. Sam poslednji smoter namreč predpostavlja nesmrtno življenje. Ta smoter je seveda v okviru Božjega razodetja. Za to pojmovanje nesmrtnosti je potrebno verovati, ker presega človekov um, kot pravi Maritain.

Človek kot transcendentno bitje

Image
Foto: Katja P.
Sam mislim, da je za človeka posmrtno življenje nujno, če predpostavljamo, da je človek tudi transcendentno bitje, da človeško osebo sestavljata tako telo kot duša. Človek se namreč zaveda, da ni vsemogočen, da ni ustvaril samega sebe ter ni stvarnik. Potemtakem bi ga nekaj moglo presegati. Prav tu človek lahko začuti, da bi moralo obstajati še nekaj, do česar nima neposrednega dostopa. Tako se lahko zave, da obstaja transcendenca. Ker je vse transcendentno izven fizičnega sveta, lahko človeška oseba transcendentno spoznava le s tistim, kar je v njem transcendentnega. To pa je prav duša. Prav z dušo lahko namreč človek čuti in spoznava stvari, ki jih s čutili telesa ne more. Tako lahko npr. človek čustvuje, kljub temu da nima nobenega posebnega organa za čustvovanje. Če torej obstaja transcendenca, katere lastnosti sta tudi izven fizičnost, izven časovnost, s tem pa povezano dejstvo, da duša kot netvarno ne more propasti skupaj s telesom. S tem pa ni mogoče, da bi bila človeška oseba po smrti izničena. V naravi se noben elektron ne izniči, ampak obstaja. Tako tudi človeška oseba ne more doživeti izničenja, če je prej obstajala. Telo se po smrti lahko razgradi, ker je delovanje telesa nujno vezano na čas. Duša pa je enovita, ima duhovne razsežnosti in ni vezana na čas. Tako je nujno, da živi naprej, ko telo umre. Če pa po smrti telesa živi naprej, potem živi posmrtno življenje. Seveda, kot smo že ugotovili, duša sama zase ni zmožna življenja v polnosti. Duša sama sebi ne zadošča. Da je njeno bivanje popolno potrebuje telo. To nakazuje na to, da je za posmrtno življenje potrebna ponovna združitev duše in telesa. To je možno utemeljiti le v veri, v krščanskem pričakovanju »vstajenja mesa«. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril (1 Mz 1,27). Bog pa je absoluten, kar pomeni, da ga nič ne omejuje. Želi, da bi bili deležni njegove neskončne ljubezni in njegovega večnega življenja. Posmrtno življenje obstaja saj je človek tudi duhovno bitje. Po smrti se zgodi nov začetek, začetek posmrtnega življenja.

Sklep

Smrti se ne da kljubovati, ne moremo se ji izogniti. Popolno izničenje človeške osebe bi pomenilo tudi izničenje duše. Duša pa ima duhovne razsežnosti, kjer zakon časa ne velja. Nesmrtnost tudi ni možno doseči v slavi, ali v pomnenju drugih ljudi, ker nobena civilizacija ni večna. Tudi pravičnost ne more utemeljiti nesmrtnosti. Pravičnost je posledica dobrega, ki je časovno omejeno v življenju. Zato pa potem ne more biti vzrok nesmrtnosti. Nesmrtnost pri preseljevanju duš je pa pravzaprav nemogoča. Ker je vsaka duša del točno določene osebe, bi preseljevanje duš pomenilo, da človek ni človek. Nesmrtnost bi bilo možno utemeljiti na nagonskem spoznavanju nesmrtnosti. Vendar nam pri tem primanjkuje gotovosti o povezavi zavesti in nadpojavnega jaza. Če pa predpostavljamo, da je človeška duša, ki ima duhovne razsežnosti, neumrljiva, potem lahko z gotovostjo trdimo, da mora življenje po smrti nujno obstajati. Pri tem je potrebno dodati, da le duša še ni oseba. Potrebuje telo. Ponovno združenje telesa in duše presega človeški razum, kakor ga presega sama skrivnost stvarjenja. Lahko le verujemo, da se bosta duša in telo poslednji dan združila. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, v veri upamo, da bomo kakor Kristus tudi mi vstali poslednji dan.

Literatura:

Jonas, Hans. »Nesmrtnost in današnja eksistenca«. Phainomena 6, št. 21-22 (1997): 187-217

Katekizem katoliške Cerkve

Maritain, Jacques. »Človekova nesmrtnost« V: Po navdihu Tomaža Akvinskega, 29-47. Celje: Mohorjeva družba, 2004.

Nagel, Thomas. »Smrt« V: Zakaj sploh gre?, 65-70. Ljubljana: Republiški izpitni center, 1995.

Maurer, Armand A. Srednjeveška filozofija zahoda. Celje: Mohorjeva družba, 2001.

Stegnar, Marko. Ali je smrt začetek ali konec? Seminarska naloga. Škofijska klasična gimnazija, 2007.

Trstenjak, Anton. Umrješ, da živiš. Celje: Mohorjeva družba, 1993. 

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 17 junij 2013
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2520-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti