Marko Mohor Stegnar | četrtek, 13 junij 2013

Vsak človek enkrat umre. Le smrt je edini znani in gotovi dogodek v prihodnosti. Nihče od nas pa ne ve natanko, kaj se bo z njim zgodilo po smrti. Problema nesmrtnosti se lahko lotimo le brez izkustva. Ko enkrat doživimo smrt, je že prepozno, da bi ugotavljali, kaj se zgodi po smrti, ker se to v naslednjem trenutku tudi zgodi. Lahko smo prisotni pri smrti nekoga drugega. Vendar umrli nam ne more pomagati kaj dosti. Ko človek enkrat umre, ne more sporočiti ostalim, kaj se zgodilo z njim. Na smrt lahko v svojem življenju na zemlji gledamo le kot zunanji opazovalci. Ne moremo pa smrti doživljati od znotraj. Kaj se zgodi po smrti, lahko le ugibamo ali upamo v veri. Zagotovo pa sta dve možnosti: ali po smrti prenehamo obstajati ali pa živimo posmrtno življenje v takšni ali drugačni obliki.

Kljubovanje smrti

Image
Foto: Katja P.
Za prihodnost lahko poleg smrti predvidimo tudi druge stvari, kot je npr. nevarnost nesreče v prometu. Nesreči se lahko najzanesljivejše izognemo tako, da sami vozimo previdno. Kaj pa pri smrti? Se je možno smrti izmakniti? Michael Montaigne je skušal smrti kljubovati. Bil je mnenja, da je smrti potrebno odvzeti gospodovalnost nad nami. To pa lahko storimo tako, da ji vzamemo njeno neznanskost. Ves čas moramo misliti nanjo. Vedno jo moramo imeti na očeh. Po vsakem najmanjšem dogodku, ki se nam zgodi, si moramo reči: »Glej, če bi to bila že smrt.« Nato stisnemo zobe in kljubujemo. Vendar, to ne more trajati v neskončnost. Smrti ni mogoče kljubovati. To nam dokazujejo vsi, ki so živeli in so umrli.

Poleg Montaigna se je mnogo filozofov skušalo smrti ali dogajanju po smrti izogniti na takšen ali drugačen način. Pogosto so razpravljali o smrti, niso pa podali svojega pogleda, kaj se s smrtjo zgodi oz. kaj sledi po smrti. Sofisti so pravili: »Ko živiš, smrti ni, ko pa pride smrt, pa tebe ni.« Na prvi pogled bi se ta trditev zdela logična. Če pa predpostavimo, da človek ni le materialno bitje, potem je ta trditev zelo vprašljiva. Rečemo lahko le to, da s smrtjo umre človekovo telo. Glede celostne človeške osebe ne moremo ničesar zanesljivega trditi na podlagi mrtvega telesa.

Nesmrtnost v slavi

V antični Grčiji so olimpijske zmagovalce upodabljali v likovni umetnosti, so o njih pisali pesmi in podobno. S tem so dosegli, da so jih ljudje še dolgo pomnili. Je potemtakem možna nesmrtnost v slavi? Hans Jonas pravi, da takšna nesmrtnost ni mogoča, ker je človeška kultura minljiva. Kakor se je za mnogo drugih civilizacij izgubila vsaka sled, tako bo tudi v daljni prihodnosti naša civilizacija pozabljena. Nesmrtnost osebe v slavi ni mogoča.

Nesmrtnost zaradi pravičnosti

Nesmrtnost bi bilo možno argumentirati zaradi pravičnosti oz. krivičnosti. Logično naj bi bilo, da se dobra dejanja v prihodnosti obrestujejo, slaba pa kaznujejo. Kako ne bi bil človek, ki je bil vse življenje dober, vendar umre bridke smrti, poplačan za svojo dobroto po smrti? Pri tem gre za problem časovnosti. Hans Jonas pravi, da »časovna zasluga ali krivda zahteva po tej meri časovno in ne večno povračilo«. Ta človek, ki je bil vse življenje načelno dober, je bil dober v nekem časovnem intervalu. Za to časovno omejeno izkazovanje dobrote pa ne bi mogel biti poplačan kar z večnim življenjem. Pravičnost tako ne more biti vzrok nesmrtnosti.

Smrt kot izničenje

ImageSmrt je neizbežna, nihče ji ne uide. Kaj se z njo zgodi? Ena od možnosti je ta, da je s smrtjo konec z našo eksistenco, da po smrti ne obstajamo več. Thomas Nagel to imenuje ugasnitev sebstva. Ker ne moremo imeti izkustva smrti, si tudi lastno smrt ne moremo predstavljati. Kajti nemogoče si je predstavljati svoj neobstoj. Ne moremo si predstavljati lastnega izničenja, kakor si tudi ne moremo predstavljati stanja nezavesti. Lahko si pa smrt (ki jo imenuje lastno izničenje) predstavljamo od zunaj. Sami si lahko brez večjih težav predstavljamo, kako smo na lastnem pogrebu ali kako je z našim telesom, ko smo nezavestni. Nagel pravi, da je vprašanje po smrti povezano z razmerjem duh – telo. Sam meni, da je posmrtno življenje možno, če je človeška oseba iz duše in telesa. Duša bi mogla biti potem sposobna živeti sama brez telesa. Vendar duša brez telesa ne more imeti duševnega življenja, saj ni zmožna dejanj in čutnih zaznav. Razen, če živi drugačno notranje življenje. Vendar je preživetje duše odvisno tudi od podpore in spodbud telesa, v katerem je. Duša tako ne more preživeti brez telesa. Ob upoštevanju teh opažanj bi lahko sklepali, da življenja po smrti ni. Vendar, kaj pa če je duša sposobna živeti brez telesa?

Reinkarnacija

Nekatere kulture si predstavljajo nesmrtnost duše kot preseljevanje duš. Torej, da se ob smrti človeka duša premakne iz umrlega v telo novega človeka, ki je na poti k življenju. Maritain to imenuje hindujsko pojmovanje nesmrtnosti. Največja problematika takšnega pojmovanja nesmrtnosti je v tem, naj bi bila duša del le ene osebe. Na svetu namreč ne obstajata dve osebi, ki sta si povsem identični. Tudi pri enojajčnih dvojčkih lahko opazimo razlike. Glede možnost obstoja reinkarnacije – preseljevanja duš Jacques Maritain pravi, da preseljevanje duš predpostavlja, da vsaka duša ohranja svojo individualnost, hkrati pa se ta duša seli iz enega v drugo telo. To je možno le, če duša ne sestavlja celote s telesom. Pri tem pa nujno naletimo na dve negaciji. Prvič, preseljevanje duš zanika človekovo enovitost. Če človeško osebo sestavljata duša in telo, potem vsaki človeški osebi »pripada« točno določena duša in telo. To pa nasprotuje preseljevanju duš, ker bi tako vsaka duša pripadala večjim telesom, kar je paradoks. Saj sta duša in telo nerazdružno povezana. Iz tega sledi, da je preseljevanje možno le, če »človek ni človek«. Reinkarnacija je torej nesmiselna.

Obsmrtna doživetja

ImageKaj se zgodi neposredno po smrti, si je možno pomagati z obsmrtnimi doživetji. To so doživetja, ko je človek že bil klinično mrtev, pa je kasneje ponovno prišel k življenju. Obsmrtna doživetja različnih ljudi se ponavadi med seboj precej razlikujejo. Veliki večini je skupno to, da najprej slišijo, kako zdravnik ugotavlja: »Mrtev je.« Sledi občutek hitrega premikanja skozi temen hodnik. Nato je že stanje onstran telesnosti in gledanje svojega telesa iz daljave. Potem pa gledanje luči v daljavi, ki se ji (duša) bliža. Ljudje, ki so bili klinično mrtvi, so po tej (klinični) smrti potemtakem še živeli. To seveda nakazuje na obstoj posmrtnega življenja. Dodati pa je potrebno, da so vsa takšna obsmrtna doživetja nedokazljiva. Niti znanstvenega poskusa iz posmrtnih doživetij ni mogoče opraviti. Tako ne moremo vedeti, če si niso ljudje, ko so veljali za klinično mrtve, le v svojih glavah ustvarjali slike, pri čemer bi mislili, da že živijo posmrtno življenje. Tako nam tudi obsmrtna doživetja ne dajo nobene gotovosti o obstoju posmrtnega življenja.

Razmišljanje o nesmrtnosti človeka in njegovi transcedentnosti se bo nadaljevalo. 2. del bo objavljen v prihodnjih dneh. 

Literatura:

Jonas, Hans. »Nesmrtnost in današnja eksistenca«. Phainomena 6, št. 21-22 (1997): 187-217

Katekizem katoliške Cerkve

Maritain, Jacques. »Človekova nesmrtnost« V: Po navdihu Tomaža Akvinskega, 29-47. Celje: Mohorjeva družba, 2004.

Nagel, Thomas. »Smrt« V: Zakaj sploh gre?, 65-70. Ljubljana: Republiški izpitni center, 1995.

Maurer, Armand A. Srednjeveška filozofija zahoda. Celje: Mohorjeva družba, 2001.

Stegnar, Marko. Ali je smrt začetek ali konec? Seminarska naloga. Škofijska klasična gimnazija, 2007.

Trstenjak, Anton. Umrješ, da živiš. Celje: Mohorjeva družba, 1993. 

 

 

Zadnja sprememba: petek, 14 junij 2013
(7 glasov)

Komentarji 

 
#1 K l e m e n 2013-06-13 21:41 Objava novomašnika samo nekaj dni pred posvetitvijo? Pohvale za ažurnost! Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3117-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti