Najprej naj vsem voščim en lep dober večer! Dan se izteka, jaz pa sem se končno odločila...odločila, da bom pisala.... Naj se vam predstavim: Sem ena mala, mala mravljica iz lepe vasice pod Javornikom doma. Mami mi je pred dvajsetimi leti dala ime Urška....

Kako bi se opisala? Sem družabna, večino časa nasmejana, optimistična, zelo tečna in non-stop zmedena duša. No, v nekaj sem skoraj večino časa prepičana: v Božjo ljubezen. Pa še tu mi včasih zmanjka tal pod nogami, da ne vem več kam naj stopim. Vendar mi je Gopod do sedaj še vedno posvetil s svojo medlo lučko in sem lahko varno stopila za njim. Na splošno sem srečna, čeprav imam svoje dneve melanholije, žalosti, ki me preplavi in se sprašujem o smislu življenja, smislu življenja svoje neurejene družine in mene v njej. Še najbolj pa se sprašujem o svoji poti in marsikdaj v molitvi rotim Boga, naj mi da videti vsaj deset metrov pred seboj v tej megli, ki me obdaja, da bi bolj mirno lahko pričakala jutrišnji dan. Ampak, ker tega najbrž ne bom doživela, sem bom zadovoljila z malimi dnevnimi čudeži, ki pa jih ni malo in mi milimeter za milimetrom odstirajo življenjsko pot.

Glede na to, da je sedaj čas pomladi, ko ves svet razganja, ko ves svet kipi, se nekaj podobnega dogaja tudi z menoj. Pomlad povzroča, da sanjam pri belem dnevu, da se smejem brez vzroka, mešam imena, kraje in črke v besedah, rišem srčke, rožice ter pišem pesmice. Seveda vse to ni nič kaj ugodno, ko se pa začenja najhujše obdobje v življenju vsakega študenta. Prav zaradi tega sem se bila primorana danes nekoliko prizemljiti in sedeti za slavnim srbohrvaškim Petzom... O, ti statistika,...ko bi mi le pomagala, da bi uredila svojo prikupno zmedenost v frekvenčne razrede, jim določila zgornje in spodnje meje, sredine razredov, narisala v garf in bi potem lahko v vsakem trenutku razbrala in razumela.....razumela kaj čutim, razumela kaj mislim, delam in sem.

 To bi bilo za nocoj nekako vse. Želim vam mirno noč! Urška