| sobota, 01 junij 2013

17-letna dijakinja je bila od nekdaj bolj zrela od svojih vrstnikov. Morda zaradi tega ne najde zares dobrih prijateljev, bremenijo pa jo tudi podobe o popolnosti in pretirana občutljivost … Svetovalka ji odgovarja s spodbudno besedo.

 

Pozdravljeni,

že nekaj časa spremljam Vaše odgovore, vendar podobnega žal še nisem zasledila, zato se na Vas obračam v upanju na kakšen nasvet in razumevanje.

Sem 17-letno dekle, na splošno poznana kot pridna, mirna in prijazna oseba. Že od nekdaj opažam, da sem od svojih vrstnikov drugačna, precej bolj zrela in neizmerno občutljiva, kar mi predstavlja velik nerešljiv problem. Nikoli me niso zanimale iste teme kot vrstnike, poslušala sem drugačno glasbo, imela drugačne nazore… Zaradi vsega tega se nikoli zares nisem vključila v družbo (sploh v OŠ), raje sem bila malo odmaknjena. Vedela sem, da imam 2 možnosti: ali se v večinsko družbo vključim in dopustim, da me popolnoma spremeni, ali pa še naprej kljubujem in ostanem taka, kot sem, brez pretvarjanja. V OŠ sem sicer imela prijateljico, s katero sva se razumeli, vendar so se ostali iz naju norčevali, kar še danes ne zmorem pozabit.

Postala sem dijakinja in na srečo so se razmere precej izboljšale. V razredu se dobro počutim, nihče me ne zafrkava, imam prijatelje, vendar se včasih še vedno kaže ta moja drugačnost. Na novi šoli sem se presenetljivo prav razživela. Po temperamentu sem sicer čisti melanholik. Rada imam šolo, čeprav je včasih naporna in trudim se, da bi svoje obveznosti opravljala dobro in vestno. Sem tudi precej natančna, rada imam red. Če Vam še to pomaga: ne zanimam se preveč za fante, kar seveda ne pomeni, da mi kdo ne bi bil všeč. Odbijajo me tudi vsi ti skupinski pogovori o simpatijah, ker res ne vem, zakaj bi se moglo o mojih čustvih razpravljat. Tudi v disko ne hodim, ker vem, kaj vse se tam počne, pa tudi ni mi do tega. Iz vsega tega lahko sklepate, da se je o meni ustvarila podoba pridne, dobre, skoraj popolne osebe. Res je, da se trudim biti dobra in prijazna in mislim, da mi gre kar dobro od rok. Trudim se tudi, da bi bila vsem prijateljica. Žal pa me zgoraj naštete podobe o popolnosti včasih bremenijo in bolijo. Čutim, da sem sama do sebe preveč zahtevna. Začela sem celo razmišljat, da je morda težava v tem, da hočem, da me drugi vidijo tako, kakršna hočem sama biti: skoraj popolno in sem potem razočarana, če gre kaj narobe. Prijateljice, na katero bi lahko 100% računala ni, še tista iz OŠ me je pred kratkim hudo razočarala, kar me je prav pahnilo v obup. Res se sprašujem, ali še obstaja na svetu nekdo, na katerega bi se človek lahko zanesel, brez slutnje, da bi se njegove skrivnosti raznašale naokrog. In prav zato nikomur več ne zaupam, raje svoje misli nosim s seboj, čeprav bi včasih prav rada videla, da bi imela dobrega prijatelja. Na začetku sem sicer mislila, da bom med sošolci le našla nekoga, ki je zaupanja vreden, vendar sem se zmotila. Vedno znova sem razočarana in jezna nad opravljanjem, še bolj pa nad sabo, da ne vem, kako se tega problema lotiti.

Pa še glede glavne stvari, zaradi katere Vam pišem: po naravi sem zelo občutljiva. Vsak grd pogled, neprijazno besedo, ignoriranje, ki to morda sploh ni in hecanje, ki ni resno norčevanje, dojemam kot kazen, ker sem naredila nekaj narobe. Zaradi tega si vse preveč jemljem k srcu, se sekiram. Zadnjič me je do dna srca prizadelo, ko sem izvedela, da se za mojim hrbtom opravlja stvari, ki zame sploh ne držijo. Čisto sem bila iz tira in moj dan je bil popolnoma uničen. Vem, da se sliši skrajno otročje, da tako reagiram, vendar taka sem in si ne znam pomagat. Včasih se počutim tako brezupno, nimam volje do življenja. Sprašujem se, ali sem res tako zakomplicirano bitje. Je še kdo tak, kot jaz, me bo sploh kdo maral? Spet drugič pa sem vesela, srečna, polna energije. Na srečo pa je teh drugih trenutkov vseeno več, kot prvih. Naj dodam, da Vam pišem v hudi razočaranosti, ki pa se bo čez kakšen dan sigurno prevesila v brezskrbnost in veselje. Upam, da me boste prav razumeli.

Vesela bom Vašega nasveta in zelo sem Vam hvaležna, da Ste si vzeli čas in prebrali moje ne tako kratko pismo. Upam, da nisem bila predolga in preveč zmedena.

Najlepša Vam hvala in lep pozdrav, Angelček

 

Pozdravljen Angelček!

Ja, zares si pravi angelček mnogim svojim sošolcem, a gotovo bodo tvojo dobroto, pomoč in prijaznost spoznali šele v letih, ko boste šli že vsak po svoji poti življenja. Vsaj tako ponavadi je - da je bil nek človek slab, vidimo takoj, ko pa je nek človek dober, priznamo šele, ko ne stopamo več z njim po isti poti.

A nič ne de. Glavno je, da se trudiš biti čim boljša in spodbujam te, da v tem svojem prizadevanju tudi vztrajaš, ne glede na to ali te sošolci prepoznajo kot zgled njim ali ne. Končno ne delaš dobrih del zaradi tega, da bi bila pohvaljena, da bi bila opažena, temveč ker veš, da je tako prav.

Ja, v večini stvari, kjer se opisuješ, sem prepoznala sebe. Očitno sva si zelo podobni duši. In ja, tudi mene niso sošolci razumeli, čemu tako rada pomagam vsem, ki to potrebujejo, čemu sem tako požrtvovalna, čemu ves svoj prosti čas namenim nekomu, ki me prosi za pomoč, za pogovor, morda učno pomoč ali le druženje, ker nima drugega prijatelja. A mene je to osrečevalo in še vedno me. Kadar storiš dobro delo, ne da bi pri tem si želel nekaj v zameno, se vedno počutiš prav zmagoslavno, srečnega. In verjemi. Dobro se vrača z dobrim, a ne nujno takoj po storjenem dobrem dejanju in ne nujno tako, kot sama pričakuješ. Tako, da pogumno naprej po poti, ki ti je tako blizu in te osrečuje. Zavedaj se, da nas je precej takih, ki smo ti podobni, samo da ne kričimo vsemu svetu, kaj počnemo, temveč se trudimo delati dobro in tiho, večinoma neopaženi vztrajamo na tej poti. Ponavadi kričijo tisti, ki delajo traparije, da bi bili opaženi, ker imajo ponavadi sami tako slabo samopodobo, samozavest in s tem hudo potrebo po tem, da nekaj naredijo, da jih drugi sploh opazijo. A sama se nanje nikoli nisem ozirala. Vsak naj počne s svojim življenjem, kar ga je volja. Če se nekdo odloči svoje življenje zavoziti s traparijami, ki uničujejo zdravje, ugled, možnosti napredovanja šolanja itd., ima vso pravico tako živeti. Tako kot sama ne želim, da mi kdo soli pamet in se iz nevoščljivosti obregne ob vse dobro, za kar si prizadevam.

Ja, si bolj odrasla od vrstnikov, ponavadi tako razmišljamo tisti, ki nam otroštvo in mladost nista bila ravno z rožicami postlana, ampak smo občutili preko preizkušenj realnost življenja v tem svetu. Zato tudi na odnose, dogodke v našem življenju in končno naše poslanstvo v tem svetu, gledamo precej drugače, bolj zrelo od naših vrstnikov.

Večkrat smo tudi bolj občutljive narave, tudi sama si taka. Bolijo nas krivice, tudi krivice, ki nam jih drugi povzročajo iz nevoščljivosti, da drugi vrstniki o nas ne bi imeli dobrega mnenja na podlagi našega truda, da delamo dobro. Meni je zelo pomagalo, ko sem dojela, da ne morem vplivati na to, kaj nekdo govori komu drugemu o meni. Ne morem vplivati na drugega človeka, ne na to, kako čuti, doživlja, razmišlja, govori ali dela. Ne morem. Lahko se z njim skregam, ker mi povzroča krivico, lahko mu to povem celo v tistem trenutku, ko me on obrekuje pred vrstnikom. Vendar vem, da je verjetno še dosti več priložnosti, ko sama ne vem, da me nekdo obrekuje. Razumem, da lahko vplivam le nase, na to, kakšne vrednote si izberem za svoje življenje, da želim delati dobro ne glede ali to kdo opazi ali ne, želim pomagati ne, da bi si kaj želela v zameno, razmišljam in delujem pozitivno ne glede na vse negativnosti, ki me obdajajo. Skratka, sama sem se naučila, da ne dovolim, da bi me karkoli je laž o meni iztirilo. Lahko, če imaš priložnost, na samem govoriš s tistim človekom in ga vprašaš, če ga osrečujejo laži, ki jih govori o tebi in da mu želiš vse dobro v življenju. Lahko ga naučiš nadvse resnične življenjske lekcije, da se ti vrača tisto, kar sam seješ. Če nekdo obrekuje, bo tudi sam doživel obrekovanje njega. To mnogim da misliti...

Blagor ti, da si taka, kot si. Blagor tistemu fantu, ki bo imel tebe za svoje dekle in možu, ki bo deležen tvoje dobrote. Veseli se tega in živi za te trenutke. Ostani taka kot si, vztrajaj v dobrem, v hoji proti toku. In kadar ti bo težko se zavedaj, da nas je mnogo tebi podobnih. Morda bi se res morali bolje poznati, se znati med seboj povezati, se znati spodbujati, da nam nikoli ne bi zmanjkalo moči za naše poslanstvo.

Vse dobro ti želim, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Komentarji 

 
#4 annchy 2014-05-22 23:17 Kakor da berem o sami sebi pred štirimi leti, pa tudi sedaj ni skoraj nič drugače… zelo podobni pogledi, občutljivost in problemi. Še vedno nimam neke družbe na katero bi se lahko vedno zanesla (čeprav si tega želim), ker enostavno gledamo na svet preveč različno.

Marsikdo pa tudi ne zna ceniti tega, da si prijazen, dober, sodeluješ, iščeš najboljše rešitve, pomagaš, si zrel… marsikdo to vidi šele, ko te izgubi, drugi pa opazijo tvoje močne strani in te najprej popolnoma izkoristijo nato pa odvržejo… vse to sem občutila na lastni koži, neštetokrat.

Si pa zato popestrim čas, ko sem sama s sabo in voljo za naprej mi daje predvsem to, da vem, da v srcu sledim svojim sanjam in prav zato vztrajam še naprej na svoji poti. In ravno to je tisto kar je najbolj pomembno in kar ni nihče ne more vzeti, če tega sami ne želimo.
Citat
 
 
#3 nekdo 2013-07-30 21:10 tudi jaz se prepoznam v opisu Citat
 
 
#2 mischi 2013-06-03 21:27 kot da bi govorila o meni Citat
 
 
#1 bela 2013-06-03 19:19 tudi jaz se v opisu prepoznam… Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2761-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti