Maja B. | sreda, 01 maj 2013

Image
Foto: M. Ž.
»Ne, ne, jaz pa nisem za delat z ljudmi« – ti je znano?  Ni kaj, smo kar zahtevna in muhasta bitja, vsak s kakšno svojo specifiko, da se celo znotraj lastne »vrste« vedno ne razumemo.  Nekateri smo si bolj ali manj simpatični, drugih se raje izogibamo ali pa se z njimi enostavno ne želimo ukvarjati, ker imamo že sami s seboj dovolj težav.

Pa vendar se nekateri prav načrtno ne želijo »izogniti« ljudem. Zakaj? Ker delo z bližnjimi osvobaja, motivira in tudi nasmeje, pravi Jasna, skavtska voditeljica. In ker se naučimo sprejemati neuspehe in drugačnost, nam je zaupala Laura, študentka socialnega dela.

Če torej še ne veš, kako bi v teh dneh kvalitetno unovčil/-a kopico spomladanske energije, se ozri po svoji okolici – po domačih, naključnih mimoidočih, sošolcih … – vlaganje v medčloveške odnose je gotovo odlična naložba. :) Nekaj misli o tem, kaj s seboj prinaša, lahko prebereš v nadaljevanju.

Jasna, v skavtstvu si že od malega, sedaj pa že nekaj let kot skavtska voditeljica. Kako dojemaš princip služenja mladih mladim?

Starši svoje otroke naučijo, kaj se sme in kaj se ne sme. Kaj je nevarno in čemu se je dobro izogibati. Starejši odrasli dajo napotke, nasvete, opozorila. Pri skavtih pa otrokom pustimo, da določene stvari sami naredijo, in tako dobijo tudi izkušnje. Mama verjetno hitreje dobi sive lase, če pride otrok domov z blatnimi hlačami, oče pa bi verjetno dvakrat premislil, preden bi dal hčerki žago v roke. Pri skavtih se blatu na hlačah smejemo, čez rane pa damo obliž. Smo torej mala šola dokaj varnega pridobivanja izkušenj, hkrati pa vzgajamo. Pri tem sigurno pomaga, da smo bili ne dolgo tega tudi sami otroci in se še dobro spomnimo, kako je bilo.

Besedo »služenje« se pri skavtih pogosto sliši, npr. v obljubi – »služiti Bogu in domovini«, in ima kar malce »težak« prizvok. Biti skavtski voditelj pomeni torej imeti še eno službo, en napor več?

Na trenutke tudi službo in pol več. :)

ImagePravega pomena služenja se po mojem mnenju začnejo zavedati šele starejši skavti – v četi služenje razumeš kot pomoč drugim, šele kasneje, v klanu ali kot voditelj pa se zaveš, da je služenje zelo odgovorno in da gre za širši pojem. Služenje torej ni samo pomoč drugim, gre za odgovornost, ki jo imaš do drugih, do narave, do sebe. Z odločitvijo o služenju sicer res delaš tudi za druge, vendar pa narediš največ prav zase. Mislim, da je to najlepše opisal Bi-Pi: »Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za služenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.«

Kje črpaš moč za nove izzive?

Moči ni treba črpati, pride sama. :) Z nasmehom od enega do drugega ušesa, s tisto razigranostjo, ki jo s tabo delijo otroci, s hvaležnostjo zadovoljnih staršev, s sovoditelji, z novimi skavtskimi prijatelji, z nočmi ob ognju, z valjanjem po blatu in vsemi tistimi trenutki, ko si spet lahko otrok in te nihče ne obsoja za neresno obnašanje. :) Ko pogledam nazaj na svoje začetke in dolgoletno "skavtsko kariero", si ne morem predstavljati svojega življenja brez skavtov. Brez vseh izkušenj, prijateljev in dogodivščin, ki so mi jih dali. In to je tista prava motivacija.

Laura, kaj te je spodbudilo, da si se odločila za študij socialnega dela?

Vedela sem, da bi rada študirala nekaj, kar je povezano z ljudmi. Socialno delo pa sem izbrala nekako po občutku in tudi ker za nekatere druge študije nisem imela dovolj točk. Če bi se morala zdaj še enkrat odločiti in točke ne bi bile pomembne, bi še enkrat izbrala socialno delo. :) 

Odzivi ljudi na ponujeno pomoč verjetno niso vedno pozitivni. Kaj ti da v takih trenutkih moč, da vseeno vztrajaš na svoji poti? Imaš kakšno izkušnjo, da ti ljudje v začetku niso zaupali, pa so potem videli, da imaš dobre namene?

Image
Foto: M. Ž.
Zgodi se tudi to, da ljudje zavrnejo pomoč. Tega ne vzamem osebno, ker je to pravica vsakega človeka. Tudi jaz včasih zavrnem pomoč in pričakujem, da ljudje to sprejmejo, čeprav mogoče ne razumejo. Tako moram tudi jaz sprejeti, da vsi ne sprejmejo moje pomoči. Vsekakor je to povezano tudi z zaupanjem, ki si ga je treba pridobiti z iskrenostjo, spoštovanjem in enakovrednim obravnavanjem sogovornika, in za to je potreben čas. Ker smo vsi samo ljudje, se zgodi tudi to, da nas vseeno v odnosih kaj prizadene, da imamo občutek, da nismo uspešni v delu, da je delo z ljudmi prenaporno za nas in podobno. Kot v drugih pomagajočih poklicih obstaja tudi v socialnem delu nevarnost za izgorelost, če se z občutki in doživetji v praksi ne ukvarjamo sproti in če nimamo prostora, kjer bi se o tem lahko pogovarjali. Zato naj bi se vsaka socialna delavka in socialni delavec udeleževal supervizije in intervizije, da do izgorelosti ne bi prišlo. Poleg tega naj bi se redno ukvarjali s športom in drugimi aktivnostmi, ki nas sproščajo. Redno naj bi si vzeli čas zase, skratka. 

Se ti zdi, da smo v Sloveniji dovolj odprti in pripravljeni prisluhniti ljudem, ki so se znašli v težki socialni situaciji, ali jih raje porinemo na rob in se z njimi ne ukvarjamo?

Slovenci smo si med seboj zelo različni. Nekateri so vedno pripravljeni pomagati, drugi ne. Ne da se posploševati. Država pa vsekakor ne naredi dovolj. Že to, da še vedno nimajo vsi ljudje dostopa do pitne vode, je katastrofalno. Tudi to, da je toliko revnih ljudi med nami, je dokaz, da država ne deluje dobro. Poleg tega, da se socialne pravice zmanjšujejo, je težava tudi v tem, da ljudje niso dovolj informirani o svojih pravicah in jih zato ne uresničujejo. Sama sem opazila, da je problem tudi v tem, da se spreminjajo zakoni in ljudje zamudijo roke oddaje vlog ali ne vejo, da bi morali še enkrat oddati vloge itd. Ko se vloge oddajo, pa traja več mesecev, da ljudje dejansko pridejo do denarja ali drugih pravic. To kaže na birokratizacijo, ki je prisotna tudi v socialnem delu, proti čemur se socialne delavke in socialni delavci že nekaj časa borijo. Problemi so tudi pri financiranju nevladnih organizacij, ki so v Sloveniji zelo pomembne, ker samo CSD-ji nikakor ne bi mogli reševati psihosocialnih stisk ljudi (tudi zaradi birokratizacije). Pri tem moram povedati, da sem sama spoznala že kar nekaj socialnih delavk, ki delajo tudi po zaključku delovnega časa (brez plačila), v nujnih primerih vstanejo tudi ponoči (brez plačila) itd. 

 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1748-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti