s. Tina Dajčer, SŠFKK | torek, 30 april 2013

1.DAN: Šola z bazenom

Matej se je ves zasopel vrnil iz šole. Šolsko torbo je pustil kar v predsobi in stekel v kuhinjo. Ob košarici s sadjem, ga je čakala limonada, ki mu jo skoraj vedno pripravi njegova skrbna stara mama Tončka.

»Uf, kako se po dveh urah športne prileže popiti nekaj osvežilnega!« je rekel tako  na glas, da je stara mama takoj vedela, da je Matej že doma. Želel si je, da bi bilo pouka že konec in bi lahko šel z Lukom na morje. Lani sta skoraj vse počitnice preživela  pri njegovi teti Marjeti, ki živi nedaleč od obale.
Čeprav je medtem mama Tončka, ki je imela Mateja zelo rada,  že prišla v kuhinjo, je bil Matej še tako zatopljen v svoje misli, da je tokrat sploh ni opazil. Toda, kot bi vedela, o čem razmišlja, ga je vprašala: »Matej, si že preračunal, koliko dni je še do počitnic?
Začudeno se je ozrl po kuhinji in namesto odgovora, le pripomnil:
»Stara mama, a ne bi bilo super, če bi ob naši šoli naredili bazen? Med glavnim odmorom bi se lahko vsak dan veselili v bazenu in po pouku nadaljevali s plavanjem.
»Potem te najbrž sedaj še ne bi bilo domov,« se je nasmehnila stara mama.
»Sicer pa ideja o bazenu sploh ni tako nemogoča, moj dragi Matej.«
»O, pa je! Takšnih šol, ki bi imele bazen, pri nas ne delajo.«
»Morda danes ne, nekoč pa so jih.«
Mama Tončka je navihano pogledala Mateja in že odšla proti stari omari z velikimi predali.
»Pridi, ti bom nekaj pokazala.«
Matej še vedno ni bil prepričan, če bi lahko verjel, da so nekoč res gradili šole z bazeni, a radovednost mu ni dala miru in z zanimanjem je sledil stari mami.
Odprla je staro omaro in v njej in iz nje vzela skrbno shranjen album s črno-belimi fotografijami. Matej je obstal. Teh slik še ni nikoli videl. Bil je začuden. Sedla sta na kavč in mama Tončka je hitro poiskala fotografijo, na kateri je bil bazen.
»To je fotografija bazena izpred dekliške šole v Repnjah, ki sem jo obiskovala.«
»Kaj? Hodila si v šolo z bazenom?«
»Ja. In imeli smo se prav lepo! Pa ne le zaradi bazena …«
A še preden je babica uspela dokončati stavek, jo je Matej zopet prekinil z vprašanjem:
»Stara mama, ampak kaj pa sestre počnejo na bazenu?«
»Sestre so bile naše učiteljice.«
»Česa?«
»Poglej tukaj imam seznam predmetov, ki smo jih imeli v šoli.«
Matej, je začel glasno brati:
Vedenje,verouk z moralnim poukom, slovenski jezik, lepopis, praktična gospodarska znanja, srbohrvaščina, računstvo in merstveno oblikovanje, zemljepis, poznavanje prirode, risanje, petje, telovadba, ročna dela, zgodovina, higiena in gospodinjstvo.
 
»Veš, najrajši sem imela slovenski jezik in zgodovino,« je dodala stara mama.
»Jaz pa sem mislil, da sestre samo molijo, hodijo v cerkev in učijo verouk.«
»Sestre, ki sem jih poznala so za otroke zelo rade molile, toda imele so še toliko drugega praktičnega znanja. Mislim, da bi tudi tebi bele všeč. «
 
»Ampak tale šola z bazenom, pa zmaga!«
» Res je!«
Mama, ki se najbrž nikoli ne bi naveličala pripovedovati zgodb o šoli, ki jo je zelo rada obiskovala, je pogledala na uro in ugotovila, da sta se z Matejem kar precej časa zamudila pri fotografijah.
»Matej, ali veš, da se danes začenjajo šmarnice?«
»Saj res, skoraj bi pozabil!«
»Greš ti tudi v cerkev, mama? Lahko bi šla skupaj. In lahko bi mi povedala še kakšno zanimivost o šoli z bazenom!«
» Z veseljem Matej, toda  mislim, da te Luka že čaka na dvorišču.«
Vidva kar pojdita skupaj, jaz pa pridem za vama.
»Pa mi boš še kdaj pokazala album s fotografijami?«
»Seveda bom, Matej!«
Matej je bil videti zadovoljen in kakor blisk je švignil skozi vrata.
Mama Tončka je skozi okno pogledala za njim. Tudi njen obraz je bil videti srečen in kar predstavljala si je, kako Matej hiti Luku pripovedovati zgodbo o šoli z bazenom.


 2. DAN: Jerajeva mama

Ura je bila že krepko čez enajst zvečer, ko je Matej v svoji postelji še vedno razmišljal o tem, kako lepo bi bilo imeti pred šolo bazen. Ni in ni mogel zaspati … Zanimalo ga je, kdo je dal zgraditi takšno šolo, koliko metrov je meril bazen, pa zakaj so tam poučevale prav sestre in ali je mama Tončka imela v šoli dobre ocene.

Premetaval se je po postelji, vse dokler se mu pogled ni ustavil na vrhu omare, kjer je bila postavljena škatla z napisom šmarnice. V njem je imel spravljen majhen Marijin kip, ki ga je vsako leto v mesecu maju postavil na posebno mesto svoje pisalne mize. Danes še ni imel časa postaviti šmarničnega oltarčka. Sklenil je, da ga bo postavil jutri, takoj ko se vrne iz šole. Seveda bo za pomoč prosil mamo Tončko. Pa ne zato, ker sam ne bi znal postaviti oltarčka, temveč le zato, da bi mu lahko med njunim skupnim delom, zaupala še kakšno zanimivo zgodbo o šoli z bazenom.

Naslednje jutro Matej ni mogel vstati. Budilka je že tretjič zvonila, ko je oče Jurij prišel v njegovo sobo in ga skušal zbuditi.

»Matej, vstani! Avtobus bo vsak čas pripeljal na postajo, ti pa si še zmeraj v postelji.«

»Še čisto malo … O, a gre stara mama tudi z nami?« Oče Jurij je začudeno pogledal Mateja, nato pa dodal:

»Saj stara mama ne hodi v šolo.«

»O pač! In to takšno z bazenom.«

»Kot kaže se tale naš Matej še ni prav dobro zbudil, « se je nasmehnil oče in Mateja potrepljal po glavi. Ura je zopet zazvonila in tokrat zares zbudila Mateja, ki se je še napol v snu, pogovarjal z očetom.

»O ne, danes pišemo matematiko, jaz pa …«

V trenutku je bil pokonci in že tekel v kopalnico, kjer ga je, na njegovo veliko presenečenje, čakalo pismo. Ker ni imel časa za branje, ga je takoj po umivanju, hitro spravil v torbo in že tekel naprej. Med glavnim odmorom si je na šoli poiskal skrit kotiček pod stopnicami. Odprl je kuverto in glej …  Namesto pisma je v kuverti našel  le črno-belo fotografijo.

»Najbrž je od mame Tončke,« si je rekel in si oddahnil, da pisma ni odprl v razredu.

Na fotografiji je namreč bilo šest sester in neka starejša gospa. Sošolci bi se najbrž iz njega norčevali. Njega pa je vendarle zanimalo, katera je ta oseba na sredi fotografije. Ko se je vrnil iz šole je takoj stekel k mami Tonči, ki je stanovala v pritličnem delu njihove hiše.

» No, si uganil, katera je tista gospa?« ga je vprašala, še preden je Matej uspel odložiti svojo težko torbo.

»Razmišljal sem, a ni šlo … «

»To je gospa Katarina Šporn ali Jerajeva mama.«

»Veš, brez njene pomoči najbrž v Repnjah ne bi bilo dekliške šole in sester. Leta 1843 se je omožila z veleposestnikom Matevžem iz Lokarij pri Vodicah, kjer sta tudi živela. Imela je dobro in čuteče srce. Ko je postala vdova, je velik del svojega posestva v Repnjah namenila za naselitev misijonarjev jezuitov, ki naj bi skrbeli za versko izobrazbo tukajšnjih ljudi. Dala je tudi zgraditi cerkvico Srca Jezusovega, kamor si lansko leto skupaj z Lukom hodil k šmarnicam.«

»Kaj, tista cerkvica je še od takrat?«

»Ja, le da je sedaj to samostanska cerkev šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja.«

»Misliš, tistih sester, ki sva jih včeraj videla na fotografiji ob bazenu.«

» Ja tistih. In tudi teh tukaj, ki jih lahko vidiš na fotografiji z gospo Špornovo. Le da imajo sedaj sestre drugačno obleko.

»Veš kaj, mama Tončka, lahko bi jih kakšen dan obiskala. Luka mi je povedal, da včasih po šmarnicah z otroki igrajo tudi nogomet.«

»Čakaj čakaj, a tebe zanima zgodovina ali nogomet?«

»Oboje!« se je nasmehnil Matej.

»No, jaz sem za nogomet že preveč v letih,« je hudomušno dodala mama Tončka.

»Ampak, sestre bom pa skupaj s teboj zelo rada obiskala.«

»Prav! Torej sva dogovorjena.«

»Jutri popoldan obiščeva sestre.«

»Velja. Ampak sedaj pa le k domači nalogi, če ne ….«

»Ja, ja, že grem.«

Stara mama je samo še pomahala Mateju in veselo nadaljevala svojim delom.

 

3. dan: Zakaj nikoli ni prepozno, da bi se sanje uresničile

Rečeno, storjeno. Naslednji dan sta se Matej in stara mama Tončka res odpravila na obisk v samostan v Repnjah. Toda, ko sta stala pred samostanskimi vrati, Matej ni bil več prepričan, da ga zgodovina stare šole res tako zelo zanima, da bi želel govoriti s sestrami. Stara mama je opazila njegovo zadrego.

»Če želiš, lahko najin obisk prestaviva na kateri drugi dan. «

»Ah, stara mama, ti pa res znaš brati moje misli. Samo, sedaj sva že tukaj in bilo bi nenavadno, da ne bi pozvonila.«

»Veš kaj, sprehodiva se najprej do gasilskega doma, kjer je nekoč stala dekliška šola. Potem pa bova videla, kako naprej.«

Matej si je vidno oddahnil, saj je na samostanskem dvorišču v hipu pozabil vsa vprašanja, ki jih je želel zastaviti sestram. Pot sta nato brez besed nadaljevala po asfaltni cesti.

»Matej, ali si si kdaj česa želel še prav posebej močno?« ga je mirno vprašala stara mama.

Matej je pomislil in se hitro spomnil na to, da si je, ko je bil star sedem let, močno želel leteti z balonom.

»Sem.« je sanjavo prikimal.

»In koliko časa je bilo potrebnega, da se je to, kar si si želel, uresničilo.«

Pomislil je in hitro preračunal.

»Štiri leta. Za enajsti rojstni dan pa smo z očijem, mamo in Anjo skupaj poleteli nad Ljubljano. Kakšen dan sem seveda že močno podvomil v to, da bi se mi te sanje lahko uresničile, a vendar so se. Tisti dan je bil zame nekaj čisto posebnega!«

»Veš,  dekliška šola, ki je nekoč stala tukaj, so bile sanje gospe Katarine Šporn, ki si jo včeraj videl na fotografiji. Zelo si je želela, da bi v Repnjah imeli šolo za deklice. Tako so že leta 1872 blagoslovili temeljni kamen šole, leta 1873 pa je bila tudi že zgrajena.«

»Čakaj, ali nisi rekla, da se je pouk v šoli začel pred 130. leti, torej leta 1883 in ne 1873?«

»Matej, nisi me dobro poslušal! Rekla sem, da je bila šola zgrajena 1873. Za pouk pa je bilo potrebno počakati še deset let.«

»Deset let!« se je glasno začudil Matej.

»Ja, deset let.«

»Toda, zakaj je morala gospa Šporn tako dolgo čakati na začetek pouka?«

»Najprej zato, ker so se misijonarji jezuiti, ki so jo podpirali pri uresničevanju njenih sanj glede šole, morali izseliti iz Repenj. Nadalje pa je tedanji škof Pogačar želel, da pridejo v Repnje sestre iz domačih krajev in ne iz kakšnih drugih dežel. Po pomoč se je torej obrnila na šolske sestre iz Maribora. Red šolskih sester sv. Frančiška Kristusa kralja je v Mariboru leta 1869 ustanovila mati Margareta Puhar. To je bil prvi red sester, ki je nastal na ozemlju današnje Slovenije.«

»Ampak, še vedno ne razumem, zakaj sestre niso prej prišle v Repnje.«

»Žal je bilo tudi v Mariboru premalo učiteljic. In potrebno je bilo počakati.«

»A kot kaže, ni nikoli prepozno, da se ti uresničijo sanje!« je bil veselo pripomnil Matej, ki se kar ni in ni mogel načuditi vztrajnosti gospe Špornove.

»Nikoli Matej!« je dejala mama Tončka in ga nežno stisnila k sebi.

Mateju so se zaiskrile oči in sanje, ki jih je nosil nekje v svojem srcu, so zopet tiho privrele na dan.

 

4. dan: Vodno zajetje sredi gozda

Medtem ko sta si Matej in mama Tončka ogledovala mesto, kjer je nekoč stala šola z bazenom, se je na starem motorju mimo njiju pripeljal Janez. Bil je še mlad in poln načrtov za naprej. Toda, kadar je le        mogel, je v gozdu zelo rad pomagal očetu Petru. Tudi danes je bil namenjen k njemu. Mateja je poznal že od malih nog, saj ga je stara mama Tončka, ki je včasih prišla na obisk k njegovi mami Ani, vedno rada vzela s seboj.

»O pozdravljen Matej! Kaj pa ti tukaj? Greš z menoj?«

»Kam pa?« ga je zanimanjem vprašal Matej.

»V gozd. Ob včerajšnjem močnem dežju je podrlo dve zelo stari smreki in potrebno bo bilo popraviti cesto.«

Matej se je ozrl proti stari mami in upal, da mu bo prikimala.

»Seveda, vidva, kar pojdita, jaz vaju bom počakala pri mami Ani.« je dejala.

»Super! Hvala!« je navdušeno vzkliknil Matej.

Janez ga je povabil na motor in že sta se odpeljala.

Ob začetku gozdne poti, sta motor skrila na varno mesto in se podala po hribu navzgor.

Matej je bil zelo srečen. Že od nekdaj si je želel postati gozdar. Ne toliko zato, ker bi poznal prava gozdarskega dela, temveč, ker si je vse skupaj predstavljal bolj kot nekakšno raziskovanje še neodkritih gozdnih skrivališč.

Ko je tako nekje na poti že skoraj pozabil, zakaj sta tistega dne s staro mamo Tončko prišla v Repnje, ga je nepričakovano odkritje sredi gozda kmalu zopet spomnilo na sestre.

Janez mu je povedal, da je to vodno zajetje. Še preden sta nadaljevala pot, je Matej, ne da bi sploh vedel zakaj, stopil do njega.

Bolj kot fizikalno funkcioniranje tega vodovoda, ga je za razliko od njegovih sošolcev, zanimala zgodovina. Hitro je opazil, da sta na sprednjem delu vklesani črk ŠS in pod njima pa letnica 1930.

»ŠS? Le kaj bi to pomenilo?« se je spraševal Matej.

Mrmraje si je ponavljal ŠS, ŠS …

»Kaj pa godrnjaš?« ga je začudeno vprašal Janez.

»Ah nič. Samo …  Žele sem si zapomniti ti dve črki pri zajetju vode in letnico 1930. Stara mama mi je te dni pripovedovala o šoli, ki je nekoč stala tukaj v Repnjah. Pravzaprav sva danes prišla obiskat sestre…«

 Povesil je glavo, kot bi mu bilo nerodno, nato pa nadaljeval.

»Kot vidiš, sem jo raje popihal v gozd.«

»Morda pa to ni bila tako slaba ideja. Veš, kratica ŠS, ki si jo videl zapisano na vodnem zajetju, pomeni šolske sestre.«

»In letnica 1930 čas nastanka tega zajetja!« je navdušeno dodal Matej.

»Res je!« se je nasmehnila Janez.

Matej ni mogel skriti navdušenja nad novim odkritjem in želel si je, da bi lahko to pokazal tudi stari mami Tončki.

»Vidim, da nimaš rad samo tukajšnjih gozdov, ampak tudi zgodovino.«

»To je moj najljubši predmet! No, takoj za telovadbo!«

»Torej lahko od tu naprej tečeva!« Je malce hudomušno pripomnil Janez, ker je vedel, da sta že precej pozna za pomoč pri popravilu gozdne ceste.

 »Seveda!« je dejal Matej. In že  sta tekla po gozdni poti naprej.

Janez je bil začuden, kako hitro je tokrat tekel Matej. A kadar je bil Matej srečen, je vedno imel občutek, da bi lahko tekel na konec sveta.

Tisto popoldan, ko je Matej razmišljal o svojem novem odkritju, seveda še slutil ni, da si  bosta zvečer s staro mamo Tončko v njenem starem albumu ogledala fotografijo prav tega vodnega zajetja, ki obstaja še danes, in da mu bo mama Tončka zaupala zgodbo, kdo je tistega leta blagoslovili to vodno zajetje.

 

  5. dan: Pod dreesom

Anja, sošolka in zelo dobra Matejeva prijateljica se je pravkar vrnila s počitnic. Bila je polna vtisov in komaj je čakala na to, da bo lahko z Matejem podelila vsa svoja zanimiva doživetja. Kot običajno, sta se z Matejem tudi tisto nedeljsko popoldne zadržala na klopci pod starim drevesom in se skoraj ves popoldan pogovarjala o vsem mogočem. Anja, ki je bila prepričana, da se med počitnicami doma ne more zgoditi nič zanimivega, je bila seveda presenečena nad vsem,  kar je Matej počel v teh dneh.

»Če želiš, lahko greš z menoj na ogled starega albuma. Morda bova skupaj odkrila še kakšno zanimivo fotografijo.« je Matej ogovoril Anjo.

»Mene te stvari ne zanimajo.« mu je Anja odgovorila nekoliko osorno, saj ji Matej tokrat ob njenem prihodu ni namenil toliko pozornosti kot običajno.

»Res nočeš?«

»Ne, lahko ti pa pokažem svoj novi mobitel.«

»Super!A ima fotoaparat?«

»Ja, kateri mobitel pa nima fotoaparata?« je še zmeraj osorno pripomnila Anja.

»Moj že ne. Sem pa vesel, da ga tvoj ima. Lahko bi skupaj raziskovala zgodovino dekliške šole v Repnjah. Ti bi na primer vse dokumentirala … «

»Matej, a nisi slišal. Mene te stari ne zanimajo.«

»Škoda, pa tako dober raziskovalni par bi lahko bila. A veš, da sva včeraj z Janezom v gozdu odkrila vodno zajetje iz leta 1930? Res nama bi prišel prav tvoj novi mobitel.«

»No prav.« je na koncu Anja vendarle pristala … Pravzaprav jo je vse skupaj začelo že pošteno zanimati, le da tega še ni želela pokazati Mateju.

Po dolgi popoldanski razpravi na klopci, sta nato zavila še k stari mami Tončki, ki ju je povabila na jagodni sok s smetano. To je bil njun najljubši sok in česa takšnega res ne bi mogla zamuditi.

»Sta že opravila šmarnično nalogo?« ju je na to vprašala mama Tončka.

Anja, ki letos še ni bila pri šmarnicah, je vprašanje raje kar preslišala. Matej pa …

»Stara mama, kako se to naredi…?

»Kaj pa, Matej?«

»Da v mesecu maju ne pozabiš na Marijo. Čez dan vedno razmišljam o tem in onem. No, zadnje čase največkrat o šoli z bazenom. In dan mine kot bi pihnil.«

»Za začetek Matej, bo dobro, da si svoj Marijin kipec le postaviš na mizo. Opazila sem, da si letos še nisi postavil šmarničnega oltarčka.«

»Saj res.« je žalostno pripomnil Matej.

»Marijin kip te bo že zjutraj spomnil na to, da smo v mesecu maju, ko še posebej mislimo na Marijo. Takrat se ji lahko priporočiš v varstvo za tisti dan.«

»In če bom pozabil?«

»Matej, tudi če boš ti nanjo kdaj pozabil, vedi, da ona nate ne bo nikoli. Vesela te je!«

»Mene?« je začudeno vprašal Matej.

»Ja, tebe. Pa tudi Anje, mene, očija in mame, Janeza … Marija, nas ima rada in moli za nas. Kolikor jo poznam, ti bo pomagala odkriti še kakšno zanimivost glede šole.«

Matej se je zamislil, nato pa hitro vprašal Anjo:

»Bi mi pomagala postaviti oltarček?«

Anja je veselo prikimala in že sta stekla v Matejevo sobo.

Previdno je odprl škatlo z Marijinim kipcem. Pogledal je po sobi in se na to odločil, da ga letos ne bo postavil na pisalno mizo, kot je to storil vsako leto, temveč, da bo kipec v letošnjem mesecu maju stal na nočni omarici tik zraven njegove postelje. V roke je še vzel list papirja in nanj nekaj zapisal. »Kaj pa počneš?« Ga je vprašala Anja. »Tale list bom prilepil sem. Zvečer, preden bom šel v posteljo, si bom označil, ali sem se tistega dne kaj spomnil na Marijo.« je resno odgovoril Matej.

Anja, ki Mateja skoraj ni prepoznala, je bila začudena nad njegovim odgovorom, a ga je vendarle spoštovala. V svojem srcu pa se je odločila, da se bo v mesecu maju tudi sama potrudila večkrat spomniti na to, kar jima je danes zaupala stara mama Tončka, namreč to, da nas ima Marija neizmerno rada.

6. dan: Na poti v šolo

Naslednje jutro je Matej že navsezgodaj pomežiknil Mariji in jo z nekaj besedami prosil, naj mu danes pomaga pri pisanju šolskega spisa. V torbo je poleg zvezkov, ki jih je moral vzeti s seboj, spravil tudi majhno beležko, kamor si je zapisoval te in one zanimivosti, ki jih je odkril v zvezi s šolo v Repnjah. Na poti se je ustavil še na pokopališču, kjer je pokopan njegov stari oče Jože. Spolnil se je, kako se je mama Tončka na pokopališču vedno pokrižala in molila za rajne. Ko je bil še mlajši tega ni razumel, sedaj pa se je tudi sam pokrižal. S pogledom se je nato hitro ozrl še k sosednjim grobovom in bolj kot po navadi bil pozoren na letnice, ki so bile zapisane na nagrobnikih. Presenetil ga je predvsem eden, in sicer tisti z letnico 1931.

»Andrej Plečnik?« je tiho šepnil.

Nekje je to ime že slišal.

Pomislil je na mamo Tončko in na zgodbe, ki mu jih je pripovedovala v teh dneh.

»Seveda!« se je spomnil.

»Andrej Plečnik je bil duhovnik in brat našega najbolj znanega arhitekta Jožeta Plečnika.«

Ura v zvoniku je že odbila.

»Joj, v šolo moram.«

V šoli je najprej poiskal Anjo in ji začel navdušeno pripovedovati.

»Vodno zajetje, škof, Andrej … »

»Matej, je kaj narobe?« ga je začudeno vprašala Anja.

»Nič ni narobe.« je še ves zasopel rekel Matej.

»Samo odkril sem povezavo!«

»Kašno povezavo?«

»Se spomniš, ko sem ti včeraj pripovedoval, da sva z Janezom odkrila vodno zajetje iz leta 1930?«

»Ja, in?«

»Tisti večer mi je mama Tončka pripovedovala o tem, kako so 24. junija 1931 imeli v Vodicah birmo, še istega dne pa je ob  treh popoldan samostan v Repnjah obiskal škof dr. Gregorij Rožman.«

»Matej, mi lahko poveš, kaj imata skupnega škof in vodno zajetje?«

»Anja, ali res ne razumeš? Tisti popoldan je škof Rožman, katerega posmrtne ostanke so letos pripeljali v ljubljansko stolnico, prišel blagoslovit to vodno zajetje, ki sva ga odkrila.

Pa ne samo to. Zgodilo se je še nekaj. Prav tisti dan je tudi umrl domači duhovnik profesor Andrej Plečnik.«

»Matej, jaz te res ne razumem.«

»No, hotel sem ti le povedati, da sem danes na pokopališču odkril grob Andreja Plečnika.«

»Naj ugibam? Tvoja naslednja prošnja bo najbrž ta, da naj s svojim mobitelom še danes dokumentiram tvoje odkritje.«

»Bi res to naredila?«

»Prav. Ampak, samo če greva potem skupaj na sladoled. Sedaj pa se prosim iz preteklosti prestavi v sedanjost. Naslednjo uro pišemo spis.«

»Anja, samo še nekaj… «

»Upam, da ni zopet kaj iz zgodovine, Matej.«

»Zelo bližnje zgodovine.« se je nasmehnil Matej, ki se je spomnil na to, kako sta sinoči skupaj postavljala šmarnični oltarček.

»Pravzaprav … Zanima me, če si se danes že kaj spomnila na Marijo.«

Anja je postala v trenutku rdeča kot kuhan rak. »Na Marijo?«

»Veš, danes zjutraj sem jo prosil, da bi dobro pisali spis.«

»Kakšno zvezo pa ima Marija z našo šolsko nalogo?«

»Takšno, da lahko tisti, ki ve, da nekdo moli zanj, bolj mirno piše spis in ima več možnosti, da ga bo dobro napisal.«

Njuno razpravo je prekinil prihod učitelja v razred. Anja pa se je tisto jutro po tihem tudi sama priporočila Mariji.

7. dan: 400 smrekovih sadik

Tisti večer sta Matej in Anja mami Tončki poročala o tem, kako sta se pred pisanjem šolskega spisa priporočila Mariji.

»No, in kako vama je šlo?« je bila radovedna stara mama.

»Kar dobro.« sta skoraj v en glas odgovorila Anja in Matej.

»Bi si lahko nocoj ogledali album?« jo je nato prosil Matej.

»Kaj si ga nisi danes že vsaj trikrat pogledal?« ga je začudeno vprašala mama Tončka.

»Ja, ampak drugače je, če si ti zraven. Takrat zagotovo vedno izvemo še kaj zanimivega.«

»Matej, Matej …« se je nasmehnila stara mama.

»Je pa res, da sem se zadnjič, ko sta z Janezom hitela popravljat gozdno cesto, spomnila, kako so nekoč otroci skupaj s sestrami pogozdovali repenjski gozd.

»Kaj so počeli?« je vprašala Anja, ki ni čisto razumela te besede.

»Sadili so nova drevesa.«

»O to je pa zabavno! Tudi jaz bi z veseljem hodil v takšno šolo, kjer pouk poteka kar v gozdu.«

»Saj sem ti rekla, da so bile sestre zelo praktične in da so otroke naučile veliko koristnih stvari.«

»Kje pa so dobili drevesa?« je bila še vedno radovedna Anja.

»Takratni gozdni referent je dekliški šoli v Repnjah podaril kar 400 smrekovih sadik.«

»Tukaj si lahko ogledata fotografijo iz leta 1940, na kateri je zabeležen prav ta dogodek.«

»Zanimivo, nisem vedel, da so nekatere sestre bile skoraj kot pravi gozdarji.«

»Tudi jaz ne.« je dodala Anja in še v isti sami pripomnila:

»Ampak, lahko bi se vsaj bolj udobno oblekle!«

»Misliš, da so res vsa dela opravljala v tej obleki?

»Takrat že. Seveda je bila razlike med obleko za na vrt in med tisto za k maši. Niso pa se na primer oblekle v hlače.« jima je pojasnila stara mama Tončka.

»Jaz pa sem že videl sestre v hlačah!« je ponosno dejal Matej.

»Kje?«                                                 

»Ravno so se vračale s Kamniškega sedla.«

»Kaj, tudi v hribe hodijo sestre?« je bila presenečena Anja.

»Anja, Anja, mislil sem, da vsaj ti veš, kaj več o sestrah.« je hudomušno pripomnil Matej.

»No, kot kaže jih bosta morala enkrat skupaj obiskati sestre. Ne samo za to, da bosta izvedela, kako so živele včasih, temveč tudi za to, da bosta videla, kako živijo danes.« je za piko na i dodala stara mama Tončka.

10. dan 

Od kar je Anja vedela, da so sestre z otroki pripravljale tudi gledališke igre, je tudi sama več razmišljala o njih.

»Morda pa je imela mama Tončka prav, ko je dejala, da bi jih morala z Matejem kdaj skupaj obiskati.«

si je tiho priznala. Potem pa je kar naenkrat nekdo močno potrkal na vrata njene sobe. Bil je Matej.

»Našel sem! Našel sem!«

»Kaj si našel?«

»Fotografijo ene izmed predstav!«

»Si jo prinesel s seboj?« je zanimalo Anjo.

»Seveda, poglej!«

Anja je z velikim presenečenjem vzela fotografijo v roke in kar ni in ni mogla verjeti, da je res, kar gleda.

»Mama Tončka mi je povedala, da so bile te igre zares nekaj posebnega!Še posebej v času božičnice, ko so po kočani predstavi otroke tudi obdarili.«

»Misliš, da danes sestre tudi še pripravljajo kakšne igre?«

»Ne, vem, lahko pa jih vprašava! Nekoč so razni prazniki, obletnice, obiski pomembnih ljudi ali zaključek šolskega leta, vedno bili dober razlog za to, da so se naučili kakšno igro, pesmi, deklamacije.«

»Lahko bi jim predlagala, da bi poleti organizirale gledališki teden!« je navdušeno dejala Anja.

»Slišala sem, da so še pred kratkim imele tečaje kuhanja in šivanja.«

»Ja, a žal le za dekleta.« je pripomnil Matej.

»Pa ne, da bi se tudi ti rad naučil kuhati?« ga je presenečeno vprašala Anja.

»Zakaj pa ne?«

»No, od nekoga, ki se zanima za zgodovino in nogomet, pač ne bi pričakovala, da se bo zanimal tudi za kuhinjo. Ampak, a veš, da so sedaj tečaji na Brezjah?«

»Vem. Včasih pa so bili v Repnjah in Janez mi je pripovedoval, kako je v času kuharskih tečajev rad obiskal s. Nikolino, saj se je vedno našla kakšna "kremšnita" tudi zanj.«

»A ti ne bi šla kdaj na Brezje?«

»Misliš na tečaj?«

»Ja!«

»Bi! A me še vseeno zanima, če imajo morda sestre v Repnjah čez poletje kakšno gledališko ali lutkarsko delavnico.«

»Dvomim, lahko pa se pozanimava. Res je že skrajni čas, da jih obiščeva.« je dejal Matej.

»Pa sploh poznaš, kakšno sestro po imenu?«

»Bom vprašal mamo Tončko! Saj res, skoraj bi pozabil. Moram ji vrniti fotografijo, preden jo zopet kam založim. Greš z menoj?«

»Danes ne morem. Kar nekaj učenja me še čaka. A ti že vse znaš?« je bila radovedna Anja.

»V bistvu …«

»Bi bil vesel, če bi ti pomagala pri učenju, a ne!?«

»Ja, tvoja pomoč mi bi res prav prišla!«

»Prav, se torej dobiva čez pol ure.«

»Velja! Medtem bom skočil še po zvezek in stari mami vrnil fotografijo. Hvala, ker mi boš pomagala!« je Anji s hvaležnostjo rekel Matej.

»Ni zakaj!« se je nasmehnila Anja.

On pa ji je le še pomahal in že stekel proti domu, da bi se lahko, kar se le da hitro, zopet vrnil k Anji.

11.dan: Na Brezje

Bila je sobota zjutraj.

Matej je ob sobotah, kadar je le mogel, zelo rad spal do devetih. To se je zgodilo zelo redko, a tokrat se je. Pravzaprav je odprl svoje oči šele takrat, ko ga je njihova mucka Lili z repom nežno požgečkala po nosu.

Ker ni bilo nikogar, ki bi se igral z njo, je seveda Mateja poiskala kar v njegovi sobi.

»Nehaj!« ji je še zaspano rekel Matej. Toda, kot bi se ne zmenila zanj, se je muca Lili še vedno igrivo sprehajala po njegovi postelji. Takrat pa …

Joj, Matej, ki je hotel Lili spoditi s postelje, je z roko nehote trčil ob Marijin kip.

»On, ne!«

Bil žalosten in ravno, ko je začel razmišljati, kako bi ga lahko popravil, je v sobo vstopil njegov iznajdljivi očka.

»Slišal sem ropot, pa sem prišel pogledat, če si padel s postelje, ker si že tako dolgo v njej.« ga je hudomušno pozdravil.

»Ko bi vsaj jaz padel.« je pripomnil Matej.

Takrat je očka videl, da Matej v roki drži Marijin kip, ki pa ni bil več povsem cel.

»Torej, kot vidim, nisi padel s postelje ti, ampak Marija?« ga je skušal vseeno nekoliko potolažiti očka.

»Ja, Lili je zopet skakala po moji postelji. Hotel sem jo pregnati, pa …« Matej je ostal brez besed in žalosten povesil glavo.

»Kaj pa pomeni tale list na nočni omarici?« ga je vprašal oče.

»Ah, na začetku tedna sem sklenil, da si bom nanj zapisoval, ali se bom čez dan kdaj spomnil na Marijo.«

»Dve črtici…« pripomni oče.

»Ja, žal sem se v tem tednu res samo dvakrat spomnil nanjo, pa še to le takrat, ko sem jo prosil za pomoč pri pisanju spisa in …«

»In …« je bil radoveden oče.

»In takrat, ko sem jo prosil, da bi tudi Anja odkrila kakšno zanimivost glede šole v Repnjah.«

»Pa jo je?«

»Ja, je! Mojca ji je povedala, da so sestre skupaj z otroki  pripravljale razne igre in jih nato uprizorile na čisto pravem odru. Veš, Anja in gledališče zelo rada.«

»Ti pa Anjo, a ne!« se je nasmehnil oče.

Matej je postal rdeč kot kuhan rak in želel hitro spremeniti temo. Toda očka ni tako hitro odnehal. Ker je imel v mislih, da bi popoldan romali na Brezje, je Mateju predlagal, naj povabi zraven še Anjo.

Matej, si je seveda zelo želel, da bi popoldan lahko preživel z njo, pokazati pa tega ni hotel. Tako je le nekaj zamomljal.

»Kaj si rekel?« ga je vprašal oče.

»Rekel sem …«

Zopet je bilo slišati le nekaj nenavadnih zvokov.

»Prav, reci ji, naj bo ob 15. 00 pri nas. Ob 16. 00 je na Brezjah že sveta maša.« je njun pogovor sklenil očka, ki je vedel, da bo to Mateju veliko pomenilo.

»Velja!« mu je le ta veselo odvrnil in že hitel iskati svoj mobitel.

»Kaj pa Marija?«

»Marija?« je začudeno vprašal Matej.

»Že veš, kako boš popravil Marijin kip?«

»Bi ga lahko ti, oči, prosim?«

»Bom! Ti pa pokliči Anjo in ji povej, naj si popoldan rezervira zate.« se je nasmehnil oče.

»Pa ne pozabi, pripraviti škatle za Marijin kip!«

»Bo on tudi romal z nami?« je začudeno vprašal Matej.

»Seveda, vzeli ga bomo s seboj in nato enega izmed patrov frančiškanov, ki skrbijo za to lepo Marijino svetišče, prosili, da ga blagoslovi.«

»Odlična ideja, oči!In res hvala, ker ga boš popravil!«

 

12. dan: Poseben obisk

Pot na Brezje je za vso Matejevo družino bila zelo zabavna. Anja še nikoli ni bila tako zgovorna kot tisto popoldne. Celo Matej je bil presenečen.

»Slišala sem, da bi rada poleti šla na tečaj kuhanja in šivanja na Brezje.« je rekla stara mama Tončka.

»Bi, zelo rada! A vam je Matej povedal?«

»Ja, nekaj se je jezil, zakaj nimajo kuharskih tečajev tudi za fante in nato omenil tudi tvojo željo. Če želita, se lahko po maši oglasimo pri sestri Nikolini.

»Jo ti poznaš?« je bil začuden Matej.

»No, poznam ravno ne. Vem pa, kje jo lahko najdemo.« se je nasmehnila mama Tončka.

Matej in Anja sta bila seveda navdušena.

Poleg tega, da je Matej vso sveto mašo skrbno varoval Marijin kip, ki ga je očka tako lepo popravil, je seveda mislil tudi na srečanje s s. Nikolino. Sklenil je, da ji bo povedal, da bi se zelo rad naučil pripraviti kakšno zanimivo jed in da bo zelo vesel, če bo prihodnje leto morda vendarle imela kakšen kuharski tečaj tudi za fante.

Po sveti maši se je stara mama Tončka z Matejem in Anjo odpravila do samostana šolskih sester Kristusa Kralja, medtem ko sta se starša zadržala še pri patrih frančiškanih.

»Si vedel, da so v Repnjah poleg dekliške šole sestre vodile tudi deželno kmetijsko-gospodinjsko šolo?« je na poti Anja vprašala Mateja.

»Ne.« ji je začudeno odgovoril.

»Gospodinjsko šolo so odprle leta 1909.« je nadaljevala Anja.

»Natančneje 3. novembra 1909.« je dodala mama Tončka.

»Vidim, da sem nekoliko v zaostanku.« je rekel Matej.

 »O, tukaj smo!« ga je prekinila mama Tončka in Anji namignila, naj pozvoni pri vratih.

»Kako lepa hiša!« je rekel Matej.

»In vrt tudi!« je bila navdušena Anja.

Matej Anje skoraj ni več prepoznal. V avtu je ves čas govorila, začela se je zanima ti za zgodovino sester in celo za gospodinjstvo. To res ni bilo v njenem stilu, a mu je vendarle bilo všeč.

»Bog daj!Dober dan!« je bilo nenadoma zaslišati na vratih. Bila je sestra Nikolina.

»Bog daj, sestra! Sem mama Tončka, tole pa sta …«

»Anja«

»in Tomaž« sta se hitela predstaviti.

»Dobrodošli!«

»Hvala! Prišli smo vas le pozdravit.«

»In vprašat, kdaj boste začeli s tečaji za fante?« je hitro dodal Matej.

»Jaz pa bi se natečaj prijavila že danes.« je rekla Anja.

Sestra Nikolina jih je prijazno povabila na sok. Njihov kratek obisk pa se je prevesil v daljši, a zelo prijetni pogovor.

Anja in Matej sta ugotovila, da se sester res ni potrebno bati in da jih lahko še večkrat obiščeta.

Mama Tončka je s. Nikolino prosila še za ogled nove samostanke kapele, za katero je izvedela od sosede Marjete.

Tako so njihov obisk sklenili prav tam, in sicer s pesmijo Na poti skozi življenje, ti nisi nikdar sam.

Matej pa je takrat Marijo tiho prosil še za eno stvar.

A to je želel, še vsaj za nekaj časa, ohraniti le v svojem srcu.

13.dan: s. Pavla

Po vrnitvi z Brezij je Matej blagoslovljen kipec zopet postavil na nočno omarico. Bil je ponosen na očijevo delo in vesel, da so današnji dan preživeli skupaj na Brezjah. Razmišljal je o vsem, kar je slišal in videl. Potem pa je v roke vzel neko knjigo, ki mu jo je podarila s. Nikolina in začel brati. Ne, ni bila to knjiga s kuharskimi recepti, temveč zgodovina šolskih sester. Iskal je, kaj bi še lahko našel zanimivega o repenjski šoli.

Bral je o neki sestri Lidvini Purgaj, ki je bila je bila še posebej pomembna za razvoj gospodinjskih šol na Slovenskem. V Mariboru se je šolala za učiteljico ter nato obiskala marsikatero gospodinjsko šolo po Evropi, zbirala gradivo in material ter zasnovala program za odprtje novo šolo pri nas. Leta 1908, le eno leto pred kmetijko-gospodinjsko šolo v Repnjah, je bila tako v Marijanišču v Ljubljani ustanovljena prva gospodinjska šola na Slovenskem.

»Mmm, kako diši!« si je nenadoma rekel Matej.

Iz pritličja hiše je zadišalo po medenjakih. Matej je odložil knjigo in hitro stekel po stopnicah do mama Tončke.

»Lahko enega?«

»Ja, Matej, kaj pa ti tukaj. Še ne spiš?« je v zadregi rekla stara mama, ki je ravno pripravljala presenečenja za Matejev rojstni dan.

Matej se ji je le nasmehnil, nato pa rekel:

»Veš, začel sem z branjem tiste knjige, ki mi jo je podarila s. Nikolina.«

»A zato danes še nisi v postelji.«

»No v postelji sem že, le spim še ne.«

»Izvoli medenjak.« je rekla mama Tončka.

»Res lahko?«

»Seveda, saj za to pa so.«

»Si želiš kaj posebnega za rojstni dan?« ga je nato z zanimanjem vprašala.

»Pravzaprav ja. Slišal sem, da je na dekliški šoli v Repnjah učila tudi s. Pavla Bajec, ki živi na Primorskem. Zelo rad jo bi obiskal.«

»Pa si to že povedal mami in očiju?«

»Ne še.«

»Kaj pa čakaš, tvoj rojstni dan je vendar že pred vrati in zagotovo bosta vesela tvojega predloga.«

»Misliš?« je nejeverno vprašal Matej.

»Zagotovo!«

»V bistvu sem imel v mislih, da bi jo obiskal skupaj s teboj in Anjo.«

»No, tega sem pa tudi jaz vesela. Ampak vseeno ju moraš vprašati, če lahko.«

»Bom.« je Matej obljubil mami Tončki, vzel dva medenjaka in že stekel v spalnico svojih staršev.

»Je, kaj narobe Matej?« ga je vprašala mama, ker je bila ura že malo čez enajst zvečer.

»Ne, le predlog imam.«

»Za rojstni dan?

»Ja, za rojstni dan. Skupaj s staro mamo in Anjo  bi rad obiskal s. Pavlo.«

»Koga?« se je sedaj pogovoru priključil še oče.

»s. Pavlo, edino še živečo učiteljico dekliške šole v Repnjah. Zagotovo bi mi lahko povedala še veliko zanimivega.«

»Ne razumem sicer, kako te lahko pri teh letih zanima zgodovina neke šole, a če je to tvoja želja za rojstni dan, ti jo bova z mami z veseljem izpolnila. Sedaj pa le v posteljo. Jutri imaš pouk in če se ne motim, prav kmalu tudi test iz angleščine.«

»O super, hvala!Že grem, že grem!« je navdušeno rekel Matej in veselo smuknil v svojo posteljo.

14. dan

Matej od navdušenja, da bo lahko obiskal s. Pavlo, skoraj ni mogel zaspati. S. Pavla, redovnica, je po poklicu slikarka. 21. maja bo dopolnila 92 let, otroke pa še vedno poučuje violino in jim rada kaj lepega nariše.

Toda nekje med razmišljanjem, kaj vse bi jo lahko vprašal, je Matej vendarle sladko zaspal. Stara mama Tončka je bila vesela Mateje želje za rojstni dan in seveda tudi tega, da jo je povabil s seboj. Že dalj časa si je želela obiskati tako s. Pavlo kot tudi s. Darinko, njeno rodno sestro, kiparko. Prvič je zanju slišala na Brezjah, ko ji je eden izmed patrov frančiškanov zaupal, da je mozaik nad glavnim vhodom v Brezjansko cerkev njuno delo. Stara mama se je odločila, da bo to novico Mateju zaupala šele na njegov rojstni dan, do takrat pa, da naj ostane še skrivnost.

Ura je bila že skoraj polnoč, ko je mama Tončka končala s peko medenjakov in pomivanjem. Mucka Lili se je zaspano smukala okoli njenih nog in upala, da bo tudi ona deležna kakšnega medenjaka. Stara mama seveda ni mogla kar preslišati njenega prosečega mijavkanja, zato ji je v majhno skledico nalila nekaj toplega mleka in vanj položila en velik medenjak.

Medtem ko se je muca Lili sladkala, je stara mama še enkrat pogledala v svoj stari album. Spomnila se je namreč, da šolske sestre niso bile le dobre gospodinje, temveč tudi zelo spretne pri vezenju mašnih oblačil in oltarnih prtov. Na dekliški šoli v Repnjah so tako ročna dela bila obvezen predmet.

Naslednje jutro je Matej le stežka vstal in se odpravil v šolo. Četrto uri pišejo angleščino, on pa … Te dni je premalo vadil in bilo mu je kar malo nerodno, da bi se tudi tokrat priporočil Mariji. Potem pa je se je spomnil besed mame Tončke:

»Marija je naša mama in vesela te je! Tudi če boš kdaj pozabiš nanjo, vedi, da ona nate ne bo nikoli.«

Matej, ki je vedel, da bi se za dobro oceno moral več učiti, se je tako vseeno priporočil Mariji

in ji zaupal, da ga je zelo strah.

Da je bil bled in bolj redko beseden, je tisto jutro opazila tudi učiteljica Nataša.

»Matej, ti ni dobro?« ga je zaskrbljeno vprašala.

»Nič ni narobe, samo … Četrto uro pišemo test.«

»O, potem pa razumem.« mu je prizanesljivo rekla učiteljica.

»Le pogumno Matej, saj bo šlo!«

Mateja, ki je vedel za svoje neznanje, seveda učiteljičine besede, niso preveč potolažile. Toda, nekje v svojem srcu, je vendarle vedel, da ni sam, da ga nekdo spremlja. Spomnil se je, da sedaj mama Tončka doma zagotovo moli zanj. Odločil se je, da se bo potrudil po svojih najboljših močeh. Morda res ni predelal vsega, a nekaj vendarle zna.

In tako je tudi bilo.

Po pouku si je Matej pošteno oddahnil in po svoji stari navadi odšel k mami Tončki na limonado.

»No, kako je šlo?« ga je z velikim zanimanjem vprašala stara mama.

»Kar dobro! Ampak, najbrž precej po tvoji zaslugi.«

»Po moji?« je bila začudena babica.

»Seveda! Boš rekla, da se danes nisi nič spomnila name?« jo je podražil Matej, ki je vedel, da je stara mama zagotovo molila zanj.

Ona pa se je le nasmehnila in ga močno stisnila k sebi.

»Matej, Matej! Le kaj bi brez tebe!«

Sedaj se je tudi Matej nasmehnil in skupaj sta zadovoljna popila limonado.

15 .dan: Srečanje z Lili

Tisto popoldne po kosilu je prišla na obisk Anja. S staro mamo Tončko sta se morali še dogovoriti za torto, ki sta jo želeli na skrivaj pripraviti za Mateja. Ker sta vedeli, da bo najbrž želel biti v njuni družbi, sta ga takoj zaposlili s starim albumom in lahko si predstavljate, da ga ves popoldan ni bilo iz sobe mame Točke.

Tako sta lahko v miru pripravili veliko sadno torto z napisom: Mateju za 12 rojstni dan.

Medtem se je Matej zadržal pri fotografiji, na kateri so bile mlade učenke vezenja. Spomnil se je, kako mu je stara mama pripovedovala o tej fotografiji in o tem, kako so dekleta repenjske šole pridno vezla tudi oltarne prte. Čeprav je bila večina prtov narejena za domače potrebe, so nekateri prti vendarle romali celo preko meja. Mama Tončka mu je povedala, da so nekoč sestre na misijonsko nedeljo za zbrani denar od učenk kupile dva velika prta, ki so ju nato poslale k misijonarjem v Indijo. Razstave ročnih del ob koncu šolskega leta pa so dokazovale, da so znale učenke narediti zares veliko zanimivih stvari. Matej je v starem albumu odkril tudi fotografijo ene izmed teh razstav in si jo podrobno ogledal. A čeprav se je vedno rad zanimal za zgodovino, si je mogel priznati, da mu ročna dela vendarle niso preveč blizu. Morda zato, ker si pri tem delu mogel biti natančen in vztrajen, ali preprosto zato, ker je to, po njegovem razmišljanju, bilo bolj za dekleta.

»Saj res. Kje pa sta toliko časa Anja in mama Tončka?« se je končno spomnil na njiju in zaprl stari album.

Odpravil se je v kuhinjo, a nikjer nikogar. Nato na vrt in v svojo sobo. Na pisalni mizi pa ga je čakalo sporočilce:

 

Dragi Matej!

Najbrž si ob gledanju fotografij čisto pozabil na naju. A če si naju medtem vendarle začel pogrešati, ti sporočava, da sva šli po opravkih. Prideva jutri. Ne boj se, tvojega praznovanja ob rojstnem dnevu, nikakor ne bi želeli zamuditi! 

Pozdravček!

Mama Tončka in Anja

 

Matej je bil začuden in seveda tudi nekoliko zmeden. A ne za dolgo. Odločil se je, da bo šel na kolo, saj ta teden v šoli nima več kakšnega posebnega testa. O, kako je Matej užival, kadar se je lahko s kolesom podil med polji. Najraje pa je imel gozdno pot, ki je vodila do sončnega brezna, kakor je poimenoval kotiček, kamor je zelo rad zahajal. Spomladi je bilo tam še posebej lepo. S polnimi pljuči je zajel svež zrak in občudoval, kako sonce prodira skozi mlade zelene liste.

Razmišljaj je o tem, da bo jutri star že 12 let in da mu bosta mama Tončka in Anja zagotovo pripravili kakšno lepo presenečenje. Bil je srečen in prav nikamor se mu ni mudilo. Potem pa je kar naenkrat slišal tiho mijavkanje. Pogledal je okoli sebe in v bližnjem grmičku majhno skuštrano kepico, na las podobno njihovi muci Lili.

»Lili? Si to ti?« jo je začudeno poklical Matej.

Stopil je do grmička in …

»O, Lili!« vzel jo je v naročje in jo pobožal po trebuščku.

»Kako se vedela, da sem tu?«

Muca Lili mu je seveda odgovarjala le s svojim veselim mijavkanjem, oba pa sta bila zadovoljna, da sta lahko skupaj na tem lepem kraju, kamor le redko kdo zaide.

16. dan: Rojstni dan

Bilo je v četrtek zgodaj zjutraj, ko se je nekdo pritihotapil v Matejevo sobo. Mami ­­­­­Milena, oče Andrej, in njegova starejša sestra Katarina, ki se je pozno ponoči vrnila s študijskega potovanja po Španiji, so Mateja želeli presenetiti s posebnim jutranjim voščilom ob njegovem rojstnem dnevu. Matej, ki je spal tako močno, da ni nikogar slišal priti v sobo, je bil seveda precej zmeden, ko je njegova družina začela s petjem tistega znanega napeva: Vse najboljše za te …

»Kako vam je uspelo?« se je čudil Matej in hkrati izžareval veliko veselje.

 »Buonos días!« ga je Katarina pozdravila kar po špansko.

»Buonos días!« ji je navdušeno odvrnil  Matej.

»Pa ne da si me pogrešal!?« je nadaljevala Katarina.

»Jaz … Jaz pa že ne. Saj veš, da jaz nikoli nikogar ne pogrešam.« je resno odgovoril Matej, nato pa še v isti sapi prasnil v smeh.

Vsi so se začeli na glas smejati in prebudili celo mamo Tončko.  Skuhala si je kavo in v pričakovanju gledala na uro, vse dokler ni nekdo nežno potrkal na njeno okno. Bila je Anja. Dogovorjeni sta bili, da bo danes prišla k njej skozi vrtna vrata, da bosta tako Mateju lažje pripravili presenečenje.

Rečeno, storjeno. Medtem ko so mami Milena, oče Andrej, Katarina in Andrej še klepetali in načrtovali, kako bodo preživeli dan, sta z Anjo vsem skupaj pripravili slovesen zajtrk. To je bilo seveda presenečenje za vso Matejevo družino, a so morali zaradi šole vendarle z vsem pohiteti.

»Kaj pa torta?« je Anja šepnila na uho mami Točki.

»Ta bo, kot kaže, na vrsti šele popoldan.« ji je odgovorila in ji namignila, da naj o torti še molči.

Ko sta nato Anja in Matej odšla v šolo, mama Milena in oče Andrej pa v službo, se je mama Tončka na svoje veliko veselje lahko posvetila svoji vnukinji Katarini.

»Dobrodošla doma, draga naša Katarina! Pridi, povabim te na čaj, da bova lahko vsaj malo poklepetali o vsem. Kako je bilo?« je bila radovedna stara mama.

»Stara mama, saj sploh ne vem, kje začeti! Bilo je res lepo, čeprav sem vas vse skupaj tudi že precej pogrešala.«

»Jaz pa  tebe Katarina! In najine klepete ob čaju.« je veselo dodala mama Tončka.

»Danes sta Anjo pripravili zares lepo presenečenje.«

»Sva se potrudili! Res pa je, da se je tega domislila Anja. Veš, z Matejem malce raziskujeta zgodovino šolskih sester, oziroma njihove šole v Repnjah. In ker je Anja nekje prebrala, kako so sestre in učenke ob raznih slovesnostih vedno lepo pripravile mizo, je prosila s. Nikolino, ki smo jo pred kratkim obiskali na Brezjah, za nasvet, kako se lotiti tega. Za popoldan pa sva spekli sadno torto.«

»O, kako bo Matej vesel!« je rekla Katarina in že v isti sapi dodala:

»Upam, da mu bo tudi moje darilo všeč! V Barceloni sem mu kupila fotoaparat.«

»No, kolikor ga poznam, mislim, da bo zelo vesel tudi tvojega darila. Le bojim se, da bo sedaj Anja ostala brez dela.«

»Kako to misliš?«

»Pred kratkim je dobila novi mobitel, s katerim dokumentira Matejeva zgodovinska odkritja.«

»Če je samo to, potem pa mislim, da Anja zagotovo ne bo ostala brez dela, saj je Matej, kolikor sem opazila, zelo rad v njeni družbi.«

»Bo držalo!« se je nasmehnila mama Tončka.

»Veš, nekoč bi rada imela družino z veliko otroki.« ji je nato zaupala Katarina.

»V Španiji sem srečevala študente moje starosti, ki so večinoma že bili poročeni in imeli vsaj kakšnega otroka.«

Mama Tončka je hitro spoznala, da pred njo ne sedi več le Katarina, kakršno je še pred kratkim poznala, temveč dekle, ki je začelo resno razmišljati tudi o svojem poslanstvu žene in matere. A  tega, kar se je sedaj začelo prebujati v Katarini, je bila stara mama zelo vesela, saj je vedela, da je materinstvo zares velik in lep Božji dar. Tako je Katarino tisto jutro le še tiho pokrižala na čelo in ji dala vedeti, da jo pri tem podpira in da lahko vedno računa tudi na njeno pomoč.

 17. dan: Posebno darilo 

 

Katarina in stara mama  Tončka sta po končanem jutranjem klepetu skupaj skuhali zelo dobro praznično kosilo in v pričakovanju Mateja skrbno skrivali veliko sadno torto.

»Še malo in bosta prišla!« je rekla stara mama veselo.

»Joj, darila še zmeraj nisem zavila!« se je spomnila Katarina.

»Potem pa le brž, da te Matej ne prehiti. Jaz ga bom danes presenetila z eno lepo staro fotografijo, ki je zagotovo še ni videl.« je rekla mama Tončka.

»Poglej, ali ni simpatičen tale muc, na las podoben naši Lili.«

»Ja , kje si pa to našla?« se je začudila Katarina in takoj prišla na idejo,  da bi lahko Mateju danes skupaj podarili darilo. Ker se je mama Tončka s tem strinjala, sta nato v celofan lepo zavili fotoaparat in staro fotografijo, na kateri ena izmed sester drži v rokah malega muca. Bili sta zelo veseli, da jima je uspelo pripraviti tako lepo presenečenje in čisto pozabili gledati na uro.

Nenadoma pa je nekdo začel odklepati vhodna vrata …

»O ne, mislim, da je Matej danes že doma!« je rekla Katarina in hitela s pospravljanjem ostankov celofana.

Ko je Matej vstopil v hišo je bilo vse tiho. Bil je presenečen, ker mame Tončke ni našel v kuhinji in prav tako tudi ne limonade, ki mu jo običajno pripravi, zato se je odpravil naravnost proti shrambi. Držal je že za kljuko in skoraj vstopil, ko je zaslišal, kako nekdo teče po stopnicah.

»O, Matej, si že doma?« ga je ravno še ob praven času ujela Katarina.

»Živijo! Ja, sem že doma. Hotel sem pogledati, če je stara mama morda v shrambi.

Katarina, ki je vedela, da bi Matej v shrambi namesto stare mame našel le veliko torto, ki je bila pripravljena za njegov rojstni dan, si je sedaj pošteno oddahnila.

»Ali Anja ni prišla s teboj?« ga je nato vprašala Katarina.

»Ne, rekla je, da danes žal ne more priti.«

Medtem  ko sta takole kramljala pred shrambo, sta se domov pripeljala še mami in oči.

»Pridi, bova skupaj hitro dokončala kosilo.« je predlagala Katarina in že sta bila v kuhinji.

»Mmm, kako lepo diši!« ju je mami Milena pohvalila takoj, ko je vstopila v hišo.

»Kaj pa dobrega kuhata?«

Matej, ki danes pravzaprav še sploh ni pogledal na štedilnik, je seveda ostal brez odgovora, a ga je Katarina hitro rešila iz zadrege.

»Kosilo bo čez 15 minut, do takrat pa naj ostane še presenečenje. Pravzaprav bi bilo dobro, da sedaj tudi Mateja vzameta se seboj …« je mami odgovorila Katarina.

Tako so oče Andrej, mami Milena in Matej res zapustili kuhinjo. Stara mama se je vrnila iz svoje sobe in tudi Anji, ki se je skrivala za vrati, namignila, da lahko vstopi. Iz shrambe so prinesle veliko sadno torto,  na njej prižgale 12 svečk in se odpravile proti Matejevi sobi. Medtem je Matej na mizi že našel darilo, ki sta mu ga v celofan zavili Katarin in mama Tončka. Od veselja, se je začel se je na glas smejati in že tekel proti vratom, da bi se jima zahvalil, za tako lepo presenečenje. Toda … O-joj.

Pred vrati ni pričakoval nikogar. In bil je čisto preveč hiter, da bi se lahko ustavil še preden …

Še preden bi prišlo do karambola. S Katarino sta se pošteno zaletela, a torta, ki jo je nosila Anja, je vendarle ostala cela.

Mama Tončka ni mogla več zadrževati smeha in tudi mami in oči sta prišla pogledat, kaj se dogaja na hodniku. Ko sta videla, kako se Matej in Katarina držita za glavo, sta se tudi sama začela smejati, dokler ni Matej vendarle rekel:

»Ravno prav, sedaj vas pa lahko fotografiram s svojim novim fotoaparatom!«

»Čakaj, bom najprej jaz vaju.« je s fotografiranjem pohitel oče.

Ko je torej bilo vso to dogajanje na hodniku tudi dokumentirano za družinski album, so se vendarle odpravili v kuhinjo in  tam z veselim praznovanjem nadaljevali še ves popoldan.   

 

18. dan: Še eno praznovanje    

Anja se je tisti dan, ko je Matej praznoval svoj rojstni dan, še dolgo zadržala pri Matejevi družini. Seveda na praznovanju niso manjkali tudi Janez, Rok in Tomaž in Mojca. Od velike sadne torte, so tako zelo hitro ostale le še svečke. Matej ni pozabil na to,  da so mu starši obljubili, da bo lahko z mamo Tončko in  Anjo obiskal s. Pavlo. Želel si je, da bi se mu ta želja kmalu uresničila, a tega pred ostalo zbrano druščino ni želel omenjati.

Naslednji dan je bilo v Vodicah še eno praznovanje. Anjina sestrica Meta je imela prvo sveto obhajilo.

Te dni sta imeli  z Anjo cele razprave o pričeskah, oblekah in seveda tudi o obnašanju v cerkvi.

»Je tebe bilo kaj strah?« jo je na predvečer prvega svetega obhajila vprašala mala Meta.

»Strah?« je bila začudena Anja.

»Niti ne. Vesela sem bila, ker sem vedela, da bo na obhajilo prišel tudi stric Ivan.«

»Pa ti, te je strah?« je Anja Meto vprašala z razumevanjem.

»Malo. Strah me je, da bi se po obhajilu pozabila Jezusu zahvaliti, da nas ima tako zelo rad.«

Anja je ostala brez besed, saj ni bila vajena, da bi ji Meta govorila o Jezusu. Nato pa jo je vendarle vprašala:

»Kako pa veš, da nas ima rad?«

»Nekoč mi je to povedala mama Tončka, letos pa tudi naša katehistinja. Ampak, veš, Jezus nas ima res rad! To mi je že večkrat dokazal.«

»Res? Kako pa?« je bila sedaj radovedna Anja.

Meta ji je nekaj šepnila na uho, nato pa vstala in ji pokazala svojo obleko za obhajilo.

»A ni lepa?«

»Zelo! Ampak še vedno ne vem, kako veš, da nas ima Bog res rad!«

»O, to ti bo pa kar sam povedal! Njemu gre to zelo dobro od rok.« se je nasmehnila Meta.

Anja ni bila preveč zadovoljna z njenim odgovorom, a ker je videla, da očitno od Mete ne bo dobila željenega odgovora, se je odločila, da ne bo več drezala vanjo.

»Poglej koliko je že ura! Hitro v posteljo.« je samo še dodala in že ugasnila luč.

A Ker sta si Anja in Meta še zmeraj delili sobo, sta seveda še precej časa klepetali, preden sta zares zaspali. Zjutraj se je Anja zbudila zelo zgodaj, a je, da ne bi koga prehitro zbudila, raje ostala kar v postelji. Razmišljala je tem, kako je tisto leto, ko je imela tudi sama prvo sveto obhajilo, padla s kolesom, kako si je  zlomila roko in izgubila prednji zob. K obhajilu je tako prišla z gipsom na roki in z veliko luknjo med zobmi. A bila je srečna na drugačen način. Počasi se je začela spominjati, kako je, kadar občutiš, da te ima Jezus rad. In zaželela si je, da tega lepega občutka ne bi nikoli pozabila. Pomislila je tudi na Mateja, kako vesel je bil svojega novega fotoaparata, slike z mucko in velike sadne torte. Še pred kratkim ji je pokazal fotografije, na katerih so bile pri prvem svetem obhajilu deklice repenjske dekliške šole. Zanimivo, kako je večina od njih imela na glavi lepo spleten venček iz belih rož, v rokah pa so držale svoje krstne sveče.

»Jupi!«  je bilo naenkrat slišati s sosednje postelje.

»O, dobro jutro Meta!«

»Dobro jutro!« je Anji veselo odgovorila Meta.

»Komaj že čakam, da danes prejmem Jezusa! Veš, tudi jaz Ga imam zelo rada!«

»To pa ne dvomim!«

»No, a ti je že povedal?« je bila radovedna Meta.

»Kdo?«

»Ja, Jezus!«

»Kaj pa?«

»Saj veš, to da te ima rad!«

»O, Meta, ti pa res na nič ne pozabiš! Ampak, da ne boš preveč v skrbeh zame - mislim, da mi je danes zjutraj to zopet povedal!« se je nasmehnila Anja in Meti namignila, naj že vendar gre v kopalnico, da ne bosta potem zopet pozni.

19. dan: Sanjava nedelja  

                                                                              

 

Bilo je v nedeljo popoldan, ko sta Anja in Matej zopet sedela pod starim drevesom. Tokrat sta bila bolj redkobesedna. Potem pa je Matej Anjo nenadoma vprašal:

»Zakaj ne poješ več v zboru, Anja?«

»Ne morem. Mami me je vpisala h klavirju. Ure klavirja pa imam ravno v času pevskih vaj.«

»Ampak od kar se spomnim si rada pela?

»Ja, vem. Mi je pa Sabina povedala, da imajo v Repnjah pevski zborček, s katerim vsako nedeljo pojejo pri sveti maši. Morda bi lahko hodila kar tja.«

»To bi bilo super. Potem bi tudi jaz lažje navezal stik s kakšno izmed sester.«

»Samo …« je nadaljevala Anja.

»Kaj pa je narobe? Saj lepo poješ.« je rekel Matej.

»Na veje, ki jih imajo ob petkih bi že lahko hodila, samo k maši, ki jo imajo v Repnjah ob nedeljah že ob sedmih zjutraj, bolj težko.«

»Saj res: Anja, ki rada sanja!« se je nasmehnil Matej, ki je vedel, da Anja zjutraj bolj težko vstane.

»Ampak veš, za stvari, ki ti nekaj pomenijo, se je vredno potruditi.«

»Bi ti šel z menoj?« ga je nato resno vprašala Anja.

»K maši? Ob sedmih?«

»No, saj si rekel, da se je za stvari, ki ti nekaj pomenijo vredno potruditi. Jaz bi se potrudila zaradi pevskih, ti pa na primer zaradi mene.« mu je hudomušno odgovorila Anja.

»Sicer bi pa lahko postal ministrant. In potem bi imel vsaj dva razloga, da bi šel ob nedeljah lahko z menoj k maši v Repnje.«

Matej ni bil preveč navdušen nad Anjinimi idejami, še posebej ne, ker je tudi on zelo rad spal. Toda glede nečesa je imela Anja vendarle prav, za njo se bi potrudil vstati tudi ob pol sedmih zjutraj. Po dolgem premisleku, ji je nato vendarle odgovoril:

»Prav, bom šel s teboj. Ampak na vaje ob pekih boš pa kar sama hodila.«

Anja je bila Matejevega odgovora zelo vesela, zato je hitro vstala in rekla:

»Ti loviš!« In stekla po travniku navzdol.

Matej je pohitel, da bi jo ujel. Tako star kar nekaj časa tekala po travniku gor in dol, a nazadnje vendarle obsedela v travi sredi cvetočih bilk.«

»Ali veš, da so nekoč sestre deklice, ki so hodile v repenjsko osnovno šolo, učile igrati na razne inštrumente?Poleg gledaliških predstav in recitacij, so tako skoraj ob vsaki slovesnosti tudi kaj zaigrale na klavir ali gosli.«

»Matej, ti si pa res zadaj. To nekatere sestre počnejo še danes.«

»Nič nisem zadaj, saj vem, da s. Pavla še danes uči otroke igrati violino. Hotel sem ti le povedati, da je bil nekoč, ko je imela ga. Katarina Šporn, ustanoviteljica dekliške šole v Repnjah, god,  pouka prost dan. Vseeno pa so se deklice in sestre zjutraj najprej zbrale pri sveti maši, nato pa praznovanje godu nadaljevale še z igro, petjem, recitacijami in glasbeno spremljavo.«

»Matej, kateri inštrument bi pa ti igral, če bi lahko izbiral?« je bila sedaj radovedna Anja.

»Violino.« je kot iz topa odgovoril Matej.

»In zakaj je ne?«

Matej se je izgovarjal na to, da nima časa, a Anja z odgovorom ni bila preveč zadovoljna.

»Veš Matej, mislim, da imaš v sebi še veliko zakopanih talentov. Dobro bi bilo, da se med tem, ko s tolikšnim zanimanjem brskaš po zgodovini, ne pozabiš dokopati tudi do njih. Pa še nekaj je, če bi se naučil igrati violino, bi nekoč lahko igrala v duetu.«

»Saj sem vedel: Anja, rada sanja, pa naj bo to podnevi ali ponoči.« je nato na  glas rekel Matej.

Anja pa se je le nasmehnila, saj je vedela, da sta si z Matejem glede tega bila kar precej podobna. ob nedeljah popoldne sta namreč vedno rada sanjala skupaj.

20. dan: Marija mati Cerkve  

Naslednje jutro se je Matej spomnil, da je gospod župnik pri sveti maši omenil, da po binkoštni nedelji praznujemo še ena praznik. Razmišljal je, a ni in ni se mogel spomniti, kakšen praznik bi to lahko bil.

»Morda bo vedela mama Tončka.« si je rekel in še v pižami pohitel k njej v kuhinjo.

»Stara mama, kateri praznik je danes?« jo je, še preden bi jo sploh uspel pozdraviti, vprašal Matej.

»O, Matej, dobro jutro! Si pa zgoden!«

»Ja, spomnil sem se, da je gospod župnik rekel, da je danes praznik. Samo, nisem si zapomnil, kateri.«

»Prav imaš! Danes je Marijin praznik! Praznik Marije Matere Cerkve.« je stara mama povedala nežno in spoštljivo, da je Matej takoj vedel, da je ta praznik zanjo nekaj posebnega.

»Se še spomniš, ko se mi ti dejala, da četudi boš kdaj pozabil na Marijo, ona nate ne bo nikoli?« ga je po kratki tišini vprašala mama Tončka.

»Spomnim se!«

»Ta praznik nas spominja na to, da je Marija resnično Mati nas vseh, da ji lahko zaupamo in da nas spremlja s svojo molitvijo.«

»Se ti velikokrat spomniš na Marijo?« jo je nato resno vprašal Matej.

»Velikokrat, Matej. In prosim jo tudi zate, za Katarino, za mami in očija, za Anjo…«

»Tudi za Anjo moliš?« je bil začuden Matej.

»Seveda, saj je tvoja prijateljica.«

Matej je postal nekoliko rdeč, a ji je vendarle uspel reči:

»Hvala, mama!«

»Z velikim veseljem Matej!«

A to jutro je še nekdo prišel kar v pižami k mami Tončki. Bila je Katarina.

»Kaj tudi ti ne moreš spati?« jo je presenečeno pogledala stara mama.

»O lahko, samo … Ravno sem odšla v kuhinjo po kozarec vode, pa sem slišala, da se pogovarjata o današnjem prazniku. Boš imela danes dopoldne kaj časa, mama? Rada bi govorila s teboj.«

»Bom, Katarina. In tudi jaz imam prošnjo zate. Ker je danes praznik, bi lahko skupaj spekli pecivo za praznično kosilo.«

»To pa z veseljem! Kdaj začneva?«

»Čez pol ure bova pripravili testo, tako da si bova ob 8. 30 že lahko vzeli nekaj časa za klepet ob čaju.«

Katarina je bila vesela, da se je lahko z mamo Tončko vedno iskreno pogovorila o vsem, kar jo je težilo. Vedela je tudi, da bo to, kar ji bo povedala ostalo pri njej.

»Lep dopoldan!« Se je nato oglasil Matej.

 »Jaz moram na žalost še v šolo. Ampak na sladico pa pridem!«

»Prav Matej!« se je nasmehnila stara mama.

»In lep dan tudi tebi!« je za njim zaklicala Katarina.

Ko je Matej odšel, je mama Tončka Katarino povabila naj prisede, saj je že dolgo ni videla tako zamišljene.

»Katarina, ali veš, zakaj imam tako rada Marijo?« jo je  tiho vprašala.

Katarina ji ni ničesar odgovorila, toda stara mama je vedela, da jo Katarina sedaj pozorno posluša, zato je nadaljevala.

»Preprosto zato, ker me nikoli v življenju ni pustila samo. Velikokrat so prišle preizkušnje. Spomnim se, da sem ji že kot otrok veliko zaupala. In tudi kasneje, ko veliko stvari v življenju nisem razumela, vem, da je ona tiho stopala ob meni in me varovala. Nisem vedno čutila njene bližine, a če danes pogledam nazaj, vem je Marija, mama, ki ostaja z nami. Katarina, tudi tebi bo pomagala odkriti tvoje poslanstvo.«

»Misliš, da bom znala biti dobra mama?« jo je nato vprašala Katarina.

»Tega, draga Katrina, se boš najbrž učila vse svoje življenje. Tega te bodo učili tvoj mož in tvoji otroci. Pomembno pa je, da ne pozabiš, da te Marija na tej poti spremlja. A najprej jo prosi za dobrega moža, da bosta nekoč skupaj ustvarila topel dom za vajino družino.«

Stara mama in Katarina sta tako nekaj časa obsedeli v tišini. Potem pa sta v nov dan vstopili z mislijo, da bo današnje praznično pecivo, zares nekaj posebnega, sa ga bosta spekli Mariji v zahvalo, ker je in ostaja Mati Cerkve.

21. dan: Slaba novica

Matej se je iz šole vrnil precej pozno in ko je prišel domov, ni nikogar pozdravil. Stekel je v svojo sobo in jezno zaloputnil z vrati. Oče Andrej, ki ga je že ves popoldan zaskrbljeno čakal, takšnega prihoda ni odobraval. Šel je za njim, a presenečen ugotovil, da se je Matej tokrat zaklenil v sobo.

»Pustite me!« je jezno kričal iz svoje sobe.

Oče je vedel, da je moralo Matej nekaj močno prizadeti, zato se je odločil, da se bo z njim, pogovoril kasneje.

Čez približno pol ure, je Matej prišel iz sobe. Hlače je imel blatne in majico raztrgano.

»S Petrom sva se stepla, ker mi je na kolesu predrl gumo in na steno telovadnice napisal Matej + Anja.«

Oče, ga je še naprej poslušal, kot bi vedel, da mu Matej najbrž še ni povedal vsega.

»Pa še angleščino sem pisal 2. In … In Anja je začela hoditi Lukom.«

»O, sedaj je pa razumem, čemu takšna jeza!« je rekel oče.

»Ampak, naslednjič pa le bolj nežno z vrati, če ne bomo, kmalu ostali brez njih.« je še dodal.

 »Govoril sem s s. Pavlo.«

Mateju so se za trenutek zopet zaiskrile oče.

»Rekla mi je, da bo sicer zelo vesela našega obiska, a da bi raje videla, da jo obiščemo v mesecu juniju, ker bo imela takrat več časa.

»No, še to!« je razočarano, a že bolj mirno rekel Matej.

»Sicer bom pa sedaj imel kar precej dela z angleščino in kot kaže bo morala mama Tončka še veliko moliti zame.«

»Kaj si rekel, Matej?« ga je nenadoma vprašala stara mama, ki je prišla v kuhinjo in ravno ujela, da je omenil njeno ime.

»Rekel sem, da boš morala še veliko moliti zame. Angleščino sem pisal 2.«

»Koliko si se pa učil?«

Matej se je spomnila na Anjo. Takrat sta še veliko čas preživela skupaj. Le kako je sedaj lahko začela hoditi z Lukom.

»Ja, res se nisem preveč učil. Ampak mislim, da sedaj ne bo težav, ker bo Anja bolj redko pri nas.«

»Zakaj pa?« je bila presenečena mama Tončka.

»Ah, saj ni važno. Pustite me.« je Matej zamahnil z roko in se napotil proti svoji sobi.

»Matej!« ga je sedaj z resnim glasom poklical oče.

»Ob 18. 00 je večerja.«

»Nisem lačen.« je sam pri sebi rekel Matej.

Oče, pa mu je, kot bi ga slišal, še enkrat rekel.

»Umij se in preobleči. Ob 18. 00 je večerja.«

Mami Milena je medtem pripravila palačinke, ki jih je imel Matej zelo rad. Upala je, da ga bodo vsaj te danes spravile v dobro voljo. In imela je prav.

Ko je Matej prišel izpod tuša in se preoblekel v sveža oblačila, je takoj zavonjal palačinke. Ni ga bilo potrebno posebej prositi, da bi prišel v kuhinjo. Stekel je po stopnicah in že malo pred 18.00 sedel za mizo.

»O mami, ti pa res znaš ob pravem času, narediti prave stvari!« je rekel Matej, vzel je palačinko in si jo na debelo namazal z jagodno marmelado. Mama Milena pa se je le zadovoljno nasmehnila in pomežiknila možu Andreju.

22. dan: Obisk pri sestrah

Ker je mami Tončki je prišlo na uho, da imajo v samostanu v Repnjah s. Klaro, ki učencem rada pomaga pri učenju tujih jezikov, je hčerki Mileni predlagala, da bi Mateja vsaj nekaj časa vozili v samostan na inštrukcije iz angleščine. Milena in Andrej sta se strinjala s predlogom mame Tončke in sta še isti dan poklicala v Repnje ter se s s. Klaro dogovorila za prvo srečanje.

Matej je bil seveda nad vsem zelo presenečen, a po drugi strani tudi srečen, saj bo končno le obiskal sestre.

»Misli, da imam vse. Lahko greva.« je pred odhodom v Repnje Matej rekel očetu in se spomnil, kako je nekoč s staro mamo Tončko že stal pred vrati tistega samostana. Ko sta prišla, ju je s. Klara prijazno sprejela in jima obrazložila načrt dela. Bila je presenečena, ko je med pogovorom izvedela, kako dobro Matej pozna zgodovino šolskih sester in da se bo z njim, kot je kazalo, lahko pogovarjala tudi o njihovi dekliški šoli, ki je nekoč stala blizu samostana. Oče Andrej ju je nato pustil sama. Po enournem učenju z Matejem, je s. Klara dejala:

»Pravzaprav ne bova imela veliko dela. Vse kar ti manjka Matej, je to, da se usedeš in se naučiš potrebno snov.«

»Saj vem, a …«

»Le dober mesec je še do konca šolskega leta in bilo bi škoda, če bi samo zaradi nekaj lenobe imel tako slabo oceno iz angleščine.«

»Se bom potrudil!«

»Pa ne samo zaradi drugih. Predvsem, se moraš potruditi zaradi sebe.« je še dodala s. Klara in

mu pokazala, kaj vse še mora narediti za domačo nalogo.

»Veš, tudi sestro s. Pavlo, ki jo imaš namen obiskati, bo zagotovo zanimalo, kako ti gre v šoli.«

»Vem, razlogov za učenje je več kot dovolj, le da jaz nisem najbolj pri stvari.«

»Kaj pa je narobe?« ga je vprašala s. Klara.

Matej je najprej molčal, nato pa rekel:

»Ampak sestra, z vami se ne morem pogovarjati o teh stvareh.«

Ona, pa mu je, kot bi vedela, kaj ga teži odgovorila:

»Matej, ali misliš, da jaz pri tvojih letih nikoli nisem bila zaljubljena?«

»Saj, nisem zaljubljen.« je hitro rekel Matej, da se ne bi izdal.

»Prav, potem pa ni več nobenega izgovora za to, da se ne bi dobro naučil angleščino.«

»No, morda sem čisti malo …« ji je nato vendarle priznal Matej.

»Ampak, kaj, ko je  Anja sedaj začela hoditi z Lukom. Tega res, ne razum.«

»Kdo pa ti je povedal, da sta skupaj?«

»Saj cela šola govori o tem!« je jezno odvrnil Matej.

»In kaj Anja pravi na te govorice?«

»Ne vem in me niti ne zanima.«

»Se ne pogovarjata več?«

Ob tem vprašanju se je Matej spomnil, kako je Anja včeraj med odmorom tekla iz razreda. Toda z Lukom je res še ni videl. Počasi, je začel povezovati stvari in …

»Ojoj! Jaz sem pa res neumen! Vse sem si predstavljal čisto drugače, pa najbrž sploh ni bilo tako.«

»Matej, ne pozabi na domačo nalogo iz angleščine in še na eno …« ga je prekinila s. Klara.

»Ja, vem, poklicati moram Anjo in jo vprašati, ali res hodi z Lukom.«

»Ja. In ko boš opravil obe nalogi, lahko tudi Anjo povabiš v Repnje!«

»Res lahko?«

»Seveda, oba sta vedno dobrodošla!«

23. dan: Matejeva domača naloga

Matej je še isti večer poklical Anjo in upal, da se mu bo oglasila. A ker na drugi strani ni bilo odgovora, se je lotil pisati nalogo iz angleščine. Presenečen je ugotovil, da res že kar nekaj zna, le da bo mogel snov še utrditi. Ko je oče Andrej vstopil v njegovo sobo in ga našel za zvezki, se kar ni mogel načuditi temu, da je to res Matej.

»Kaj prav vidim?« je začudeno pripomnil.

Matej pa se je le nasmehnil in nadaljeval z delom. Vedel je, da se mora potruditi. Tudi oče ga ni hotel motiti, zato mu je le še zaželel lahko noč in dodal, da naj ne bo predolg.

Kmalu za tem, pa je zazvonil mobitel. Bila je Anja.

Matej, kar ni vedel, ali se naj oglasi ali ne, dokler nazadnje le ni dvignil mobitela.

»Hoj!«

»Hoj, Anja!«

Nekaj časa sta bila kar tiho, potem pa ga je Anja prehitela z vprašanjem.

»Matej, pa ja ne verjameš, da z Lukom res hodiva?«

»No …« je nekaj mencav Matej, nato pa le vprašal.

»Torej, to ni res?«

»Seveda ne.«

Matej si je pošteno oddahnil, potem pa Anjo hitro povabil, naj gre jutri skupaj z njim v Repnje.

»Veš, včeraj sem bil pri s. Klari.«             

»A v Repnjah?

»Ja, v Repnjah. Mami in oči sta me poslala k njej na učenje angleščine.«

»In , kako je bilo?«

»V bistvu prav dobro. No, glede angleščine, mi je rekla, da sem samo malce len, sicer pa, da mi baje gre kar dobro.«

»To bo pa držalo.« se je nasmehnila Anja.

»Sem pa v njihovi jedilnici odkril zelo zanimivo originalno sliko sestre Raffaele Egger, profesorice risanja. To delo je naslikala 1924 in je, kakor mi je povedala s. Klara, nekoč visela v samostanski cerkvici njihove materne hiše v Mariboru.

Moraš si jo ogledat. Pa tudi sicer, je rekla, da naj te povabim v Repnje.

»Kako pa ve zame?« je bila radovedna Anja.

»No, pač ve.« ji je zelo na kratko odgovoril Matej.

»Seveda bom šla. Ampak, nekaj mi obljubi.« je dejala Anja.

»Kaj pa?«

»Da ne boš vedno tako hitro nasedel šolskim govoricam.«

»Ja, saj vem, da sem ravnal prav otročje. Še dobro, da me je  …«

Matej se je skoraj zagovoril, da ga je prav s. Klara spomnila na to, a se je še pravočasno ustavil.

Bil je vesel, da sta se z Anjo zopet slišala Ko sta končala s pogovorom, se je Matej še dolgo v noč učil angleščino.

»Le kaj mu je dalo toliko poleta?« Si je mislil oče, ko ga je tudi zjutraj našel za zvezki.

Matej, pa ni nikomur nič rekel. A že naslednji dan se je javil angleščino in si popravil oceno iz 2 na 4.

Toda srečanja s s. Klaro vseeno ni hotel zamuditi, zato sta se je z Anjo kljub vsemu odpravila v Repnje.

»Saj sem vedela, da ti bo uspelo!« ga je bila vesela s. Klara. Toda Anja še slutila ni, da sestra s tem ni mislila samo na angleščino, temveč tudi na to, da sta se Anja in Matej zopet začela pogovarjati.

24. dan: Letoviščarji

Ker je bila s. Klara zelo vesela obiska Mateja in Anje, ju je tisto popoldne povabila na sladoled.

»Ali sta vedela, da so nekoč prihajali v Repnje letoviščarji?«

»Letoviščarji?« je Anja začudeno pogledala sestro.

»Ja, danes bi temu rekli, da so prihajali sem na počitnice zaradi zdravja. Otroci, pa tudi starejši, ki jim je tukajšnji zrak zelo dobro del. Pravzaprav jih je sem poleg lepe narave in svežega zraka privabil tudi bazen, ki so ga sestre odprle v neposredni bližini šole leta 1930.«

»Takrat je bil zgrajen tudi njihov vodovod.« se je spomnil Matej.

»Res je!«

»Blagoslovil pa ga je škof Rožman leta 1931.« je še dodala Anja.

»Ja, vidva sta pa res naštudirala našo zgodovino!« je bila prijetno presenečena s. Klara.

»Pravzaprav naju zanima še veliko stvari in upava, da vas bova lahko še kdaj obiskala.«

»Kar pridita, vedno sta dobrodošla! Jaz pa bom med tem skušala poiskati še kakšno zanimivo fotografijo.«

»Ali je prišlo v Repnje bilo veliko letoviščarjev? Je nato zanimalo Anjo.

»Ja, kar precej. Veliko je bilo otrok in tudi naših sester učiteljic, še posebej iz Maribora.«

»O, bi lahko tudi midva prišla v Repnje na počitnice.« je s. Klaro vprašal Matej.

»Zakaj pa ne? Bazena sicer nimamo več.«

»Imate pa zelo dober sladoled!« je hitro dodala Anja.

»No, ta je le za tu in tam. Na primer danes, ker praznujemo Marijin praznik.«

»Kateri?« se je začudil Matej.

»Danes je praznik Marije Pomočnice kristjanov.«

Matej se je spomnil na svoj list, ki ga ima na nočni omarici. Še vedno je bil precej prazen, kar je pomenila, da se ni ravno pogosto spomnil na Marijo.

»Lahko bi šla s kolesi na Brezje!« je Matej nato predlagal Anji.

»Bi tudi vi šli z nama s. Klara?«

»Danes žal ne morem. Zvečer bom nekaj naših sester, ki težje hodijo, peljala tja z avtom.«

»Kaj pa bo zvečer na Brezjah?«

»Procesija z lučkami pri kateri bomo Marijo prosili za različne potrebe.«

»Procesija z lučkami!« so se Anji zaiskrile oči.

»Morda sta danes za na kolo tudi vidva že prepozna, a skupaj z domačimi še vedno lahko romate na Brezje in se nam pridružite pri procesiji.« jima je predlagal s. Klara.

Matej in Anja, ki sta bila nad njenim predlogom seveda zelo navdušena, sta tisto popoldne pohitela domov in upala, da ju bo kdo lahko peljal.

»Saj res, lahko bi prosila Katarino!« se je spomnil Matej in tako, ko sta prišla domov, stekel v njeno sobo. Katarina, ki je ravno prebirala knjigo, ki ji jo je v teh dneh podarila mama Tončka, je bila malce presenečena nad njunim predlogom, a na Brezje je vedno rada romala. Ker je  naslednji dan bila sobota in ni bilo pouka, so se usedli v avto, s seboj vzeli še staro mamo in na mizi v kuhinji pustili listek. 

Draga mami in oči!

Mi smo na Brezjah pri Mariji Pomagaj!

In pri njej bomo danes, na praznik Marije Pomočnice kristjanov,

molili tudi za vaju!

Katarina, Matej, Anja in mama Tončka

 

25. dan: Izlet na planino 

Oče Andrej in mami Milena sta v soboto zjutraj z veseljem prisluhnila pripovedovanju Mateja in Katarine o vsem, kar so lepega doživeli na Brezjah.

»Sva vesela, da ste se imeli lepo! A tudi midva imava dobro novico za vaju.« je rekel oče.

»Razmišljala sva, da bi šli danes kam v hribe.«

»Imata kakšen predlog?« je vprašala mami Milena.

Matej je nepričakovano imel odgovor kot na dlani:

»Na Zabreško planino!«

Vsi trije so ga začudeno pogledali, on pa jim je odgovoril:

»No, rad bi enkrat videl to planino, ki mi jo je s. Klara večkrat omenila. Tja so sestre rade hodile tako same kot z otroki.«

»Kje pa je ta Zabreška planina.« je vprašala mami Milena.

»Mislim, da nekje na poti na Stol, kjer smo lansko leto s šolo imeli športni dan.«

»O, saj tam je pa lepo.« je rekel oče in mami nekaj prišepnil na uho.

Nasmehnila sta se in oče Andrej je sklenil:

»Prav. Torej gremo danes na Zabreško planino!«

Matej je poskakoval od sreče in že stekel po stopnicah, da bi si pripravil vse potrebno.

»Ne pozabi vzeti s seboj tudi fotoaparata.« ga je hotela spomniti Katarina.

»Je že v nahrbtniku.« je iz sobe zakričal Matej.

Ko so tako bili vsi pripravljeni, so se veseli odpravili na pot. Matej je bil vseskozi zelo zgovoren.

»A lahko prosim nehaš, že vso pot poslušamo samo tebe?« ga je nato nekje na sredi prekinila Katarina.

»Samo še to! Ste vedeli, da so včasih na Zabreško planino odšle sestre kar s konji.«

»Ja, kdo pa misliš, da ti bo verjel.« je bila Katarina še vedno nejevoljna.

»Mi ne verjameš?«

»Ne, ne verjamem.« je dejala.

»No, saj tudi jaz najbrž ne bi verjel, če mi s. Klara ne bi pokazala nekaj starih fotografij iz Zabreške planine. Poglej, eno imam celo s seboj!«

Katarina si je z zanimanjem ogledala staro fotografijo in si zaželela, da bi se tudi sama imela kdaj priložnost naučiti jahati konje.

»Morda jih bomo danes videli.«

»Koga?«

»Konje. Na internetu sem prebral, da so sedaj že na planini.«

»To bi bilo res lepo!« je rekla Katrina.

»Le pohiteti bomo morali. Poglejte, tam zadaj se že oblači. V primeru dežja, se bomo odpeljali kar naprej proti Jesenicam.« je pripomnil oče.

»Jesenicam?« je bil začuden Matej.

»No, še malo naprej. Čez mejo na Koroško. Najbrž še ne vesta, da imajo šolske sestre v Šempetru srednjo šolo za gospodarske poklice.« je nadaljeval oče.

»Kaj tudi danes še učijo na šoli?«

»Seveda, le da jih je veliko manj kot jih je bilo včasih. Poleg šole imajo tudi vrtec.«

»Jih bomo  lahko enkrat obiskali?« je vprašal Matej.

»Lahko, zakaj pa ne. Če ne prej, ko boš izbiral, na katero srednjo šolo se boš vpisal.«

Medtem njihovim kramljanjem, so tako prišli do vznožja planine. Nebo se je razjasnilo in nobenega dvoma ni bilo več o tem, ali nadaljevati pot na planino.

Veseli so bili, da so lahko skupaj. Katarinina tiha želja pa je bila, da bi na Zabreški planine res videli konje.

27. dan: Molitev za mir

V nov teden je Matej vstopil zelo dobre volje. Rad se je spominjal procesije z lučkami, pa izleta na Zabreško planino in seveda tega, da sta z Anjo zopet govorila.

 

V šoli so pri zgodovini omenjali škofa Antona Marina Slomška.  Matej ga je takoj povezal z zgodovino in nastankom šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja.  Nekoč mu je mama Tončka razložila, da je to prvi ženski red, ki je nastal na Slovenskem, in sicer prav na pobudo škofa Antona Martina Slomška, ki mu ni bilo vseeno kdo in kako bo vzgajal mladi rod. Želel si je, da bi v Maribor prišle redovnice iz Gradza, kar se je po njegovi smrti dejansko zgodilo. Med njimi je bila tudi s. Margareta Puhar, ustanoviteljica šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Ko je namreč videla, v kakšnih razmerah živijo v Mariboru otroci in mladi, se je odločila, da se ne bo več vrnila v Gradz, temveč bo ostala v Mariboru in tam ustanovila novo redovno skupnost. To se je zgodilo leta 1869.

»O čem pa razmišljaš?« je Rok nenadoma dregnil Mateja.

»No  o … O sestri.«

»O Katarini?«

»Ne, o Margareti.«

»Margareti? Nisem vedel, da imaš še eno sestro.«

»Pa saj ni moja sestra!« je nejevoljno odgovoril Matej.

»Sestra Margareta Puhar je ustanoviteljica šolskih sester iz Repenj.«

Rok, ki ga te stvari niso zanimale, je od vsega povedanega slišal le besedico Repnje, in že hitel z vprašanjem.

»Greš popoldne z nami na nogomet? Začnemo ob 15.00 pri gasilskem domu v Repnjah.«

Mateju se je ponudba zdela dobra, zato je Roku obljubil, da pride.

A po nogometu je, čeprav ves premočen, pozvonil še pri sestrah. Želel je pozdraviti s. Klaro, se še enkrat zahvaliti za poslano fotografijo in ji povedati, kako je bilo na Zabreški planini.

»O, Matej! Pozdravljen! Lepo, da si se oglasil! Ste igrali nogomet?«

»Smo. Kako pa veste?«

S. Klara ge je pogledala od glave do pete in Mateju je takoj  postalo jasno, da je več kot očitno, da je bil ves popoldan na igrišču.«

»Danes zvečer se nam lahko pridružiš pri molitvi za mir.«

»Ampak s. Klara takšen ne morem v kapelo.« je v zadregi odgovoril Matej.

»Z molitvijo začnemo šele ob 20.00. Do takrat boš zagotovo že stuširan. Pa še Anjo lahko pripelješ s seboj.« ga je spodbudila s. Klara.

Mateju se je na obrazu narisal širok nasmeh.

»Pridem!« je rekel in brž tekel naprej.

Nekaj minut pred osmo sta z Anjo že čakala pred kapelo šolskih sester v Repnjah.

Sestra Klara ju je kot običajno lepo sprejela.

»Ali vesta zakaj bomo danes molili za mir?«

Matej in Anja sta se spogledala in skoraj v en glas odgovorila, da ne.

S. Klara je zato nadaljevala:

»27. oktobra leta 1986 je papež Janez Pavel II. povabil predstavnike različnih verstev v Assisi, kjer so cerkvi sv. Frančiška skupaj molili za mir. Ker je bila njegova želja, da bi v tej molitvi vztrajali, je še danes vsa Cerkev povabljena, da vsakega 27. v mesecu skupaj moli za mir. Tako bomo danes molili za mir v svetu, za mir v naših družinah in v naših srcih.«

Anja in Matej sta se takrat spomnila na sošolko Lucijo, ki je pred nekaj leti zaradi nasilja v nekem gostišču, izgubila starejšega brata.

Brez besed so tako stopili v cerkev in tisti večer skupaj molili za mir.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 27 maj 2013
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1850-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti