Alison K. | četrtek, 04 april 2013

Nekega dne smo si zopet ogledali kratek film Chiare Luce. Skoraj sem že pozabila, kako zelo me navdihuje njena zgodba, predvsem pa njen zgled.

ImageDeklica se je rodila leta 1971. Bila je izmoljen, težko pričakovan otrok. Vzgojena je bila v krščanskem duhu in že kot mlado dekle se je pridružila gibanju fokolarov, kjer je spoznala čudovite ljudi in tam svojo vero ter ljubezen do Jezusa še bolj poglobila. Bila je navadno mladostno dekle, rada se je družila s prijatelji, srečevala se je s težavami v šoli, se prvič zaljubila, rada je bila lepa in urejena, njene oči so gledale za velikimi življenjskimi cilji. A življenje je nepredvidljivo in naša pota niso Gospodova pota. Pri rosnih sedemnajstih letih je zbolela za hudo obliko kostnega raka. Diagnoza ni bila dobra, dolžina njene prihodnosti pa prav nič obetavna. »Zakaj prav ona? Pa tako mlada je? Le zakaj Bog to dopušča? Kje je sedaj Bog?« so besede marsikaterega človeka, ko sliši, da je mlad človek na smrt bolan. A Chiara je živela v ljubezni do Boga in v velikem zaupanju. Naposled je sprejela svoj križ in ga vsa srečna darovala Njemu. Odprla se je Božji milosti in mu pogumno izrekla svoj da ter neštetokrat ponavljala besede: »Če to hočeš ti Jezus, potem to hočem tudi jaz.«

Kljub hospitalizaciji, operaciji, zdravilom in kemoterapiji je bila bolezen premočna. Kljub molitvam, žrtvam in prošnjam jo je Bog ljubeče že klical k sebi. Njeni iztekajoči se dnevi so bili polni bolečin, a jih je prenašala v veselju, s smehom na obrazu in s sijočimi očmi. In kot je sama rekla: »To je čudoviti Božji načrt zame.« Ta njena vedrina je bila darilo vsem njenim domačim in prijateljem, ki so še zadnjič posedali okrog nje. Chiara Luce se je pripravljala na svoj slovesni pogreb in odhod k Jezusu. Bila je srečna, umrla je srečna. Želela je, da so vsi srečni.

Ob koncu filma odzvanjajo njene besede: »Štafeto predajam vam, dragi mladi, kajti sama je ne morem več nositi.« Danes je Chiara Luce razglašena za blaženo.

ImageČe me ves ta njen optimizem in popolna predanost še nista dovolj prevzeli, sem lahko priča še enemu Božjemu načrtu, zgodbi mladostne gospe srednjih let, ki je zbolela za rakom na trebušni slinavki. Rak na trebušni slinavki ali le še nekaj mesecev življenja … Kaj bi storili vi, če bi izvedeli, da imate hudo neozdravljivo bolezen in pred seboj le še nekaj mesecev? Bi začutili strah? Morda grozo in obup? Vem, težko je odgovoriti, dokler nisi pred dejstvom. Gospa pa je velik zgled brezmejnega zaupanja, vdanosti in moči, ki jo je črpala iz Božje milosti. Njena pot je bila dolga, strma, težka, a z Jezusom v roki je zmogla! Danes hodi vesela po tej isti poti … ozdravljena! Danes je hvaležna za to preizkušnjo, ker je po njej dobila toliko spoznanj in jasnega pogleda. Danes se zahvaljuje za novo jutro in zemljo iz katere rastejo rože. Danes pričuje o čudežu in o neskončni Božji ljubezni.

Ne bojte se! Gospod je velik! 

 

Zadnja sprememba: četrtek, 04 april 2013
(12 glasov)

Komentarji 

 
#4 človek 2013-04-22 11:17 Križ = blagoslov Citat
 
 
#3 Ateist 2013-04-09 19:49 Prosim, naštejte mi jih. Citat
 
 
#2 prenovitelj 2013-04-09 09:15 Če se je sama odločila za darovanje svojega trpljenja, je to njena odločitev… morda je prav zaradi te odločitve čutila v sebi mir. Poznam pa mnoge primere čudežnih ozdravljenj po molitvi. Citat
 
 
#1 Ateist 2013-04-05 06:59 In seveda bog v vsej svoji ljubezni je naredil tako, da je trpela huje kakor si pa kdorkoli lahko zamišlja. Bravo. Čudovita logika. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2544-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti