| torek, 02 april 2013

Snežinka se po enem letu zveze s fantom še vedno ne more vključiti v njegovo družbo. Težko sprejema, kadar gre ven sam s svojimi prijatelji. Kako naj reši problem?

 

Stara sem 18 let in že eno leto imam fanta, ki je star 21 let. Videvava se samo ob vikendih saj je med nama kar velika razdalja. Že skoraj od začetka imam problem z vključevanjem v njegovo družbo. Zares me zanima zakaj? Mislim, da stanje postaja vse slabše, saj sedaj včasih že, ko gre sam s prijatelji na zabavo dobim čuden občutek in se počutim slabo ali sem celo jezna nanj. Brez razloga. Popolnoma se zavedam, da je to nepotrebno in, da mu moram pustit »dihat« saj vem, da potrebuje čas zase in za prijatelje oz. za oddih.

Občutki pridejo kar sami, kot, da jih ne morem kontrolirati.

Že po naravi sem oseba, ki ne mara večjih skupin ljudi in glasnih zabav, a sem prepričana, da to ni problem, saj bi drugače imela enak odpor tudi do svojih prijateljev in druženja z njimi. Morda je kriv dogodek iz začetka najine zveze, ko smo bili na morju skupaj z njegovimi prijatelji na koncertu in je bilo več kot očitno, da ne želi, da sem prisotna, saj me je kmalu tudi prosil naj odidem, ker hoče biti sam z njimi. To me je zelo prizadelo, ne vem pa, če je to vzrok, da je ta problem postal tako velika ovira in izvir večine sporov med nama. Je pa res, da so njegovi prijatelji dokaj ignorantski, divji in malce zaprti. Popolnoma drugačni kot moji, ki jih je sicer več kot polovico manj a so zelo odprti, komunikativni in topli. Zares bi rada uredila to zadevo zato vas prosim za odgovor.

Lep pozdrav in hvala.

Snežinka

 

Pozdravljena Snežinka!

Prav danes sem se ponovno spomnila na tvoje vprašanje, ko sem ponovno zagledala padajoče snežinke, ki so me opominjale, naj ti odgovorim.

Motijo te fantovi prijatelji ter fantovo druženje z njimi, saj se med njimi ne počutiš dobro, hkrati pa dobivaš občutek, da tudi fantu ni prav, da si z njim v njegovi družbi.

Par sta in namen hoje v dvoje je prav kar se da dobro spoznavanje drug drugega, ugotavljanje koliko se ujemata na za kasnejše srečno partnersko življenje, pomembnih področjih. Poskusi si predstavljati, da sta s tem fantom že poročena, življenjsko zavezana drug drugemu. Bi zmogla ob takih občutkih z njim dnevno živeti, ga ljubiti, sprejemati in spoštovati takšnega kot je?

Skupno življenje ne pomeni, da si morata oba biti kar se da podobna, imeti enake prijatelje, da ju morajo zanimati enake prostočasne dejavnosti, si deliti kar se da velik delež prostega časa - ponavadi to ni realno in se tudi obnese ne. Pravilno ugotavljaš, da mora vsak posameznik tudi znotraj zveze imeti čas samo zase, v katerem počne, kar si želi. Nujno si morata to svobodo dopuščati brez ljubosumja in jeze na drugega. Če vama to ne uspe, je čas, da se usedeta in pogovorita, čemu vaju nekaj na drugemu tako močno moti, da v vama - trenutno v tebi - sproža tako močna negativna čustva.

Pogovor pomeni najprej zaupanje. Da si dovolita povedati, kar vama leži na duši. Svobodno, brez strahu, kaj si bo drugi mislil. In drugi, da molče posluša, dokler ne poveš do konca. Te skuša razumeti in ne, da se takoj brani in skuša na vse načine pokazati, kako nekaj narobe razumeš, kako je vse drugače, kot doživljaš. Če poveš, da ti ni prav, da je v njihovi družbi, ker se ti družba ne zdi primerna, predivja, preglasna, neosebna, potem mora sam to najprej slišati in sprejeti tvoje mnenje. To ne pomeni, da se strinja, vendar, če mu veliko pomeniš, si bo zagotovo to vzel k srcu, skušal najprej v sebi razmisliti, v kakšno družbo zahaja, koliko mu v resnici ta družba pomeni (samo vir sprostitve ali gre za bolj osebne odnose in prijateljstvo) in seveda, kakšno razmerje, kakšen pomen bo dal vajinemu odnosu in odnosu s svojimi prijatelji. Pri hoji v dvoje mora začeti prevladovati vajin odnos in si skušati redno vzeti dovolj časa za to, da ustvarita primerno vzdušje za osebne pogovore o sebi, vajinemu pogledu na prihodnost, načrtom, pa tudi pogovore o tem, kje je vajina zveza, kaj se komu zdi, da jo ogroža, ruši in kaj jo gradi. Šele taki osebni pogovori, ki pomagajo v odnosu med fantom in dekletom izboljševati odnos, so večja garancija za kasnejšo uspešno zvezo, ki bo zveza zaupanja v partnerja, ki mu lahko vedno zaupaš, kar želiš in veš, da te bo vzel resno ter se potrudil skupaj s teboj iskati rešitev, ustrezno za oba.

Na vaju je torej točno to. Usesti se in se pogovoriti. Kako se doživljata v vajini zvezi? Koliko si pomenita drug drugemu? Koliko časa si želita preživeti drug z drugim in kako si želita skupen čas izkoristiti? Za kaj sta drug drugemu v vajini zvezi hvaležna, kaj sta se drug od drugega že naučila? Pri čem sta si pomagala? Katere so vajine skupne točke, na katerih sloni vajina zveza? Kaj pa je tisto, kar vnaša nemir v vajin odnos, sproža negativne občutke v vaju? Kako vidita vajin odnos v prihodnosti? Česa si želita, kaj načrtujeta? Kje pri tem vidita tudi vajino družbo? Vsi ste na poti osamosvajanja, ko se začne tudi družba ponavadi spreminjati. Ali vajina družba vajin odnos gradi ali ruši?

Vse to in še mnogo več mora biti vprašanj, na katera morata kar se da kmalu najti odgovore, ki bodo pomagali prepoznati ali stoji vajina zveza na dovolj trdnih temeljih, da bo zdržala preizkušnje skupnega življenja. Želim vama, da bi se uspela o vsem predlaganem in vsem, kar vaju še muči pogovoriti.

Želim vama vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2204-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti