Rebeka L. | nedelja, 31 marec 2013

Težko je reči osamljenemu dedku, da je življenje lepo, če ga v domu za ostarele ne obišče niti eden od šestih sinov in petnajstih vnukov. Težko je mlademu človeku, ki ga po končanem študiju čaka negotova prihodnost in morda celo životarjenje. Nič lažje ni družini s štirimi šoloobveznimi otroki, v kateri ima samo eden od staršev redno službo.

Kako malo je potrebno, da razveselimo osameljenega človeka!
foto: Anton Tratnik
Res je, ne živimo v najlažjih časih in trenutno družbeno stanje kaže, da ne bo prav kmalu dosti bolje. Zato tudi ni nič narobe, če se tu in tam smilimo sami sebi. Čisto nič. Vendarle pa je dobro vedeti, da nismo sami. Večina nas ima dovolj razvejano družinsko sorodstvo in prijatelje, ki nam bodo lahko pomagali. Vedno se bo, hvala Bogu, našla kakšna dobra soseda, ki bo osamljenemu dedku pripravila kosilo, babica bo svojim vnukom razdelila skromno pokojnino, teta bo priskočila na pomoč, ko bo treba popaziti na najmlajšega.

Napisala sem večina – vsi žal nimajo te sreče. Spomnimo se v velikonočnem času tudi teh ljudi. Naj nas ne bo sram stopiti do soseda, s katerim se sicer že nekaj časa grdo gledamo, voščimo praznike starim prijateljem, študentje pa pustimo za kakšen dan študijske obveznosti in obiščimo stare starše. Papež Frančišek je dejal, da moramo biti kristjani velikonočni kristjani. Ravno v teh težkih časih je velikonočno veselje tako zaželeno in nujno. Toliko bolj smo potrebni upanja in poguma. Opogumljajmo drug drugega, naj se naše veselje ob vstalem Kristusu vidi tudi navzven in ponesimo to veselo novico v našo okolico.

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(9 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1861-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti