| petek, 15 marec 2013

Kaj storiti z ljudmi, ki so v spotiko moji veri? Jih je potrebno opomniti ali jih je bolje pustiti na miru? Duhovnik odgovarja, da je Jezus k sebi vabil vse …

 

Pozdravljeni!

Imam eno kočljivo vprašanje, na katerega nisem prepričana, če bom dobila jasen odgovor. Bom vseeno poskusila. Zakaj gre: Stvar je sledeča: Že nekaj časa hodim redno v cerkev, opravljam redno spoved, prejemam zakramente... Zadnje čase pa srečujem ljudi, ki hodijo v cerkev samo zaradi osebnih želja, da se jim izpolnijo ali da si napolnijo dušo in že gredo po stari poti naprej delati grehe in to znova in znova. Ne znam se z njimi soočiti, so mi velika spotika. Nisem popolna, tudi ne želim biti, ampak želim res biti zasidrana v njemu, da me ta svet ne bo toliko majal, kot me je do sedaj. Preizkušnje bodo vedno, to se zavedam. Zanima me, kako se soočiti s temi ljudmi, izogniti se jim ne moreš. Kako jih sprejeti, da so tudi oni Božji otroci in potrebni usmiljenja, ali je potrebno tudi katerega izmed njih opomniti ali je bolje pustiti na miru.

Prosim za nasvet!

 

Kdor čuti žejo, ve, da mu nekaj manjka, da nekaj potrebuje. Šel bo pit, a čez nekaj časa bo spet žejen, saj bo tekočina v telesu pošla. Zelo podobno funkcioniramo tudi na duhovnem področju, so časi tolažbe, ko smo »odžejani« in časi suše, ko nas pesti greh in slabosti, toda prav v njih spet začutimo žejo po Bogu. Jezus je vedel za to človekovo žejo in utrujenost, zato je nekoč zaklical: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil« (Mt 11,28). »Pridite VSI …« je dejal. Ne zgolj popolni ali pravični. Celo več, prav grešnemu človeku je Gospod najbolj ponujal svojo roko, npr. cestninarjem, desnemu razbojniku na križu, Petru, ki ga je zatajil.

Zato se osebno razveselim vsakogar, ki pride v Cerkev »zaradi osebnih želja«. Začutil je, da je »žejen« in je prišel iskat tolažbe. Stokrat in več bo ta potešitev ostala zgolj na površju, znotraj pa vse po starem. Morda pa bo nekoč vendarle prišel milostni trenutek resničnega spreobrnjenja, obrata k Bogu v besedi in v dejanju. Jezus je namreč neizčrpen vir, v katerem je dovolj »vode« za vse. Zato ti predlagam, da ljudi, ki ti gredo na živce, tiho blagoslavljaš, namesto da bi se jezila nanje. Svojo vero gradiš predvsem na zaupanju v Gospoda, na srečanju z njim, saj je to edini trdni temelj. Če bi jo zgolj na ljudeh, bi se že zdavnaj vse podrlo.

Apostol Pavel je v pismu Kološanom zapisal: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu« (Kol 3,13). Kar uživam ob tej Pavlovi treznosti: vsaj prenašajte se. Harmonijo lepih odnosov žal srečamo zelo redko, tudi po družinah, župnijah ali samostanih je tako. Očitno že v prvi krščanski skupnosti, ki ji je pismo namenjeno, ni bilo nič drugače.

Drugo je seveda, če nekdo s svojimi dejanji ruši pravičnost med ljudmi. Takemu je treba povedati svoje, bodisi v Cerkvi bodisi v družbi. Nikdar pa ne bi pristopil do njega kot nekdo, ki se ima za boljšega, temveč bi se vedno trudil ubesediti, zakaj me njegovo ravnanje boli ali prizadene. Pri tem imejmo v mislih tudi Jezusove besede: »Nihče ni dober, razen Boga!« (Mr 10,18).

duhovnik Matej

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1455-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti