| petek, 15 marec 2013

Zdravnik in psihologinja odgovarjata 18-letnici, ki ima težave s prehranjevanjem.

 

Pozdravljeni!

Potrebovala bi zdravniško in psihološko svetovanje …

Pišem vam zato, ker imam probleme s prehranjevanjem. Stara sem 18 let in velika 169 cm. Že na koncu osnovne šole, ko sem imela še normalno težo, sem govorila, da sem predebela in sem »hujšala«, ampak ne zares. Potem pa sem v začetku srednje šole začela pridobivati na teži. Ves čas sem si želela shujšati, tako sem npr. začenjala dan s polnozrnatimi kosmiči, pa za malico sadje, pa da nisem pojedla preveč za kosilo… Ampak potem nisem več zdržala in tako sem po normalnem kosilu za normalnega človeka pojedla popoldne 3 palačinke, 3 kose kruha, pa še zvečer 2 sendviča in sem bila šele takrat sita. Tako sem prišla do 68 kg, včasih tudi 70 kg. Potem pa sem konec 2. letnika res začela hujšati tako, da sem normalno jedla čez dan in se za kosilo res najedla, zvečer pa le nav. jogurt večinoma. Tako sem od aprila so konca avgusta prišla na 62 kg in sem vzdrževala to težo kar dobre pol leta in sem bila že takrat zadovoljna s svojo postavo. Jedla sem zjutraj kosmiče, sadje pa veliko za kosilo in zvečer še kakšen kos kruha. Ampak potem sem na vsaki ekskurziji v šoli zgubila 1 kg, ker sem manj jedla in tako sem prišla do poletja na 58 kg. Čez poletje in do sedaj sem zgubila še 3, zdaj jih imam le 55 kg. Problem je, ker že od februarja nimam menstruacije, vmes sem imela le dva rjava toka, že prej sem imela menstruacijo neredno, včasih na 3 mesece, ampak tako dolgo mi ni izostajala še nikoli. Odkar sem shujšala, imam v glavi strah, da bo spet enkrat tako kot sem bila debela -da se ne bom nikoli nasitila in da bom potrebovala ogromno za kosilo, samo razmišljala sem o hrani. To je problem še zdaj, samo da sedaj predvsem razmišljam koliko, kdaj, kaj naj jem. Da bo bolj zdravo, ali da se ne bi zredila?! Predvsem me skrbi količina obrokov - koliko je sploh normalno, da se poje za kosilo? Strah me je, da se mi bi spet raztegnil želodec in berem na internetu, da je treba pojesti le eno pest… Zdi se, da sem prej pojedla preveč za kosilo in se bojim, da to ni normalno. Se mi je pa zadnje čase tudi skrčil želodec in sem skoraj takoj sita, a se malo še prisilim, da pojem. Težko mi je presedlati na drugačno mišljenje - prej sem želela shujšati, zato še zdaj nekako pazim na prehrano in imam kar v glavi, da ne smem jesti zvečer. Poleg tega mi je tudi težko, ko poslušam sestro, ki hoče shujšati in postanem kar živčna, ko to slišim. Probleme s težo pa ima tudi mama, ki ima kar prekomerno, in jo velikokrat vidim, ko se tolaži s hrano oz. prenajeda, tako, da ne vem, s kom naj se pogovorim. Drugače med šolo pojem: eno sadje, ovs. kosmiče in orehe z jogurtom, potem toplo malico -kot kosilo, pa še doma kosilo in zvečer in vmes sadje, kaj več zvečer, če sem lačna. Doma pa isto, samo ne tople malice in kaj več zvečer. Redno tečem in kolesarim, 5x na teden po pribl. 20 min. Mi svetujete, naj se zredim za kakšne 3 kg? In pa ne vem, kako naj se otresem teh stalnih misli o hrani, ker se mi zdi, da mi to uničuje življenje, rada bi ohranjala konstantno težo in ne opustila športa. Mi lahko približno opišete, koliko se normalno poje za kosilo, da ni preveč za želodec? Vem, da kompliciram, ampak se mi zdi, da sem izgubila naraven občutek za to, koliko naj pojem. Pa še ne razumem se, včasih sem si tako želela shujšat, zdaj pa mi je nerodno pred drugimi, kaj si mislijo o meni?!

Se opravičujem, ker sem napisala tako na dolgo, ampak nisem znala krajše.. Res bi rada zaživela bolj polno, ker vem, da se življenje še zdaleč ne vrti okoli hrane.

Hvala za kakršenkoli nasvet, J.

 

 

Draga J.!

Naj ti poskusim malo pomagati, sprva le z nekaj mislimi, drugič morda kaj več. Najprej pa se ti opravičujem, da ti odgovarjam šele sedaj; sprva sem premišljeval kako naj ti odgovorim, potem so me zmotile druge stvari …

Vsakdo od nas ima predstavo o sebi, je predebel, presuh, premajhen, previsok, le prepameten pa nikoli. Napisala si, da si imela ob koncu srednje šole normalno težo, nisi pa napisala, kaj je bila za tebe takrat »normalna« teža. Veš, Slovenci imamo pregovor, da imajo vsake oči svojega »malarja«, kar pomeni, da je tisto, kar se tebi zdi normalno, lahko za drugega premalo in za tretjega preveč. Pri 169 cm ni 68 kg prav nič preveč, pri 70 kg pa si bila rahlo bolj polne postave, pa še vedno daleč od debelosti. Sedaj pri 55 kg pa si prava trlica, prava »Twiggy« (po nekdanji angleški manekenki, ki je bila strašno suha). In zgodilo se je tisto, kar se pri takih dekletih pogosto zgodi, izgubila si menstruacijo. Iz tvojega pisma vidim, da te vse to malo skrbi, jaz pa bi raje rekel, da je kar resno. Ne samo, da bi bilo dobro, da se zrediš za kake tri kg, mislim, da je to potrebno, da ne rečem kar nujno. Seveda pa se ni treba takoj ko to pismo prebereš, toliko najesti, da boš bruhala. Toliko bi pomenilo že pretiravanje; kakor se je tvoj želodec postopoma krčil, se mora tudi postopoma nekoliko razširiti.

Imate prav, ko zapišete, da ste izgubili naravni občutek za to, koliko naj pojeste, sam pa vem tega ne znam povedati. Svetujejo pa nam, da je bolje, da večkrat na dan nekaj pojemo in ne, da bi jedli samo dvakrat dnevno. Čeprav smo trenutno v postu, vam za to ni treba skrbeti. Pojejte vsak dan eno jabolko več, en košček kruha več, rezino sira več. Zastaviva si ciljno težo 60 kg, ki naj jo dosežete v enem ali v dveh mesecih. S 55 kg pa ste trenutno zdravstveno že kar ogroženi; če vam bo teža še naprej padala, boste potrebovali specialistično pomoč. Vaš zdravnik vam bo znal povedati, kje lahko tako pomoč dobite.

Vabim vas, da se mi čez mesec ali dva ponovno oglasite, upam, da s podatkom, da ste kaj pridobili na teži.

Lep pozdrav!

Tone Kunstelj, dr. med., specialist pediater

 

 

Pozdravljena J.!

Najlepša hvala za tvoje pismo. Opisuješ težave s svojimi prehranjevalnimi navadami in izgubljen občutek, koliko je zate primerno, da poješ. Uradno sicer pravijo, da naj bi bila teža 110 manj kot imamo cm, vendar je to samo okvirno, saj imamo ljudje različno težke kosti, kar se odraža tudi na teži. Pa ni pomembna le teža, ampak tudi tvoje počutje. Sama pišeš, da si se slabo počutila, ko si tehtala preveč, ampak sedaj te pa spet skrbi, ker ti je telesna teža prekomerno padla.

Ne morem ti napisati konkretnega jedilnika, vendar upoštevaj splošno znane prehranjevalne smernice - pojej tri glavne obroke ter dve malici, za kateri imej sadje, suho sadje ali oreščke. Popij vsaj 2l tekočine dnevno. Jej polnozrnate ogljikove hidrate (kruh, kosmiče, rjav riž), kar se da veliko sladkorja naravnega izvora, kot je v sadju, potrebuješ tudi dovolj omega 3 maščobnih kislin za učinkovito delo svojih možgančkov (ribe...), pa beljakovine (živalske in rastlinske) za več energije. Konkretneje ti pa težko kdorkoli napiše, ker ne poznamo tvoje presnove in samega organizma. So ljudje, ki zelo slabo prenašajo neko živilo, drugega pa odlično. Zase nisi napisala, kako dobro kaj presnavljaš. Za zajtrk je normalno, da poješ velik kos kruha s čim namazan ali pa s sirom, ter ob tem popiješ recimo pol litra čaja, lahko tudi mleko, če ti ustreza ali pa jogurt. Za kosilo kadar ti paše juha, solata, nekaj od beljakovin (meso, ribe, stročnice) in ogljikovih hidratov (riž, testenine, kruh, krompir). Le večerja naj bo siromašnejša v smislu količine, ker se presnova zvečer upočasni in mnogi gredo tudi težko spat s polnim želodcem. To je le nekaj ključnih smernic glede hrane.

A bolj sem postala pozorna na tvoje nezaupanje lastnemu telesu - boš vedela, kdaj si pojedla dovolj? Hja, nismo posoda, v katero dajemo hrano in ko je polna nam nek senzor sporoči, da je ne rabimo več polniti. Možgani ponavadi šele po četrt ure sporočijo, da smo siti in v teh četrt ure se mnogokateri strasten jedec že prenaje. Zato predlagam, da preštudiraš vrednosti glikemičnih indeksov različne hrane. Prav ti ti bodo pomagali odgovoriti na vprašanje, zakaj si po določeni hrani takoj lačna, po drugi pa še nekaj ur ne. Višji glikemični indeks pomeni prav to, da ti neko živilo povzroči visok skok sladkorja v krvi, vendar kmalu kasneje tudi hiter padec, zaradi česar zopet občutiš lakoto. Zato si poglej tabelo glikemičnih indeksov različnih živil in si jo natisni ter skušaj uživati čim več živil z nizkim glikemičnim indeksom, ki te bodo dolgo časa ohranjala sito.

In še drugo, kar hudo bode v oči iz tvojega pisma: vse se trenutno vrti samo okoli hrane. Ta odnos zagotovo terja spremembo. Hranjenje je nek nujen vsakodnevni obred, ki ga naše telo in zdravje zahteva. Prav je, da se naučiš prehranjevati kar se da zdravo, vendar to ne pomeni, da se vse vrti okoli hrane. Ja, sedaj boš potrebovala nekaj časa, da preštudiraš glikemični indeks živil in si sestaviš primerne jedilnike, predlagam ti še, da se vsak teden na tešče tehtaš in si na list papirja zapisuješ vrednost - ne tehtaj se pogosteje, ker nima smisla. Sicer pa se odpri življenju. Mlada si, na pragu najlepših let v svojem življenju. Na začetku študija in poklicnega usposabljanja. Na začetku oblikovanj življenjskih prijateljstev. Na začetku iskanja svoje življenjske poti, svojega bodočega partnerja. Prihodnje desetletje se bodo v tvojem življenju najverjetneje zgodile pomembne spremembe - dokončala boš študij, spoznala 'princa svojih sanj', si našla službo, se odselila od staršev, se poročila, morda že načrtovala družino... Tudi vse te spremembe zahtevajo pravilno pripravo nanje. Zahtevajo tvojo energijo in čas, kar ti trenutno krade že skoraj obsedenost zaradi hrane in prehranjevanja. Ne izgubljaj dragocenega časa, ki se ne povrne. Nameni hrani dovolj in samo toliko časa, kolikor ga potrebuje, ostali čas izkoristi za vse ostalo, kar moraš v teh letih doživeti, saj se ne bodo nikoli več vrnila.

Ne skrbi, kaj si ljudje mislijo o tebi. Edino pomembno je, kako se sama doživljaš, kako se ti počutiš v svoji koži. Ni problem trenutno malo prenizka teža (no, če si izgubila menstruacijo, ti to že pove, da je teža zate prenizka), temveč tvoja obsedenost s svojim videzom, tvoj negativen odnos do sebe, slutim, da tudi tvoj strah, ker so že starši obremenjeni s prekomerno težo. Zavedaj se, da je tvoj izgled le del tebe, tisti, ki se vidi na prvi pogled. Vendar verjemi, da je dosti bolj življenjskega pomena, kakšna je tvoja notranjost, tvoj značaj, življenjske lastnosti, tvoje vrednote. Gradi na teh področjih, ki zahtevajo veliko vsakodnevnega osebnega dela in časa za osebnostno rast, ki ti ga trenutno 'krade' tvoje prekomerno dnevno ukvarjanje s prehranjevanjem.

Poročaj čez kakšen mesec, kako ti gre, kaj si uspela spremeniti, na čem delaš, kaj ti še ne gre, kje bi potrebovala še pomoč. Prepričana sem, da ti bo uspelo postati taka, kot si želiš, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: nedelja, 24 marec 2013
(4 glasov)
Glasuj!
Članek je bil prebran 3178-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti