| nedelja, 03 marec 2013

Kje je moj plus, se sprašuje 23-letni fant. Kot absolvent se sooča z malodušjem, negotovostjo glede prihodnosti, obžalovanjem svojega vedenja v preteklosti … Življenje se mu zdi dolgočasno in ne ve, kako se lotiti spreminjanja. Svetovalka mu odgovarja z nekaj nasveti.

 

Pozdravljeni!

Pišem vam v upanju na pomoč in prijazen nasvet.

Zadnje čase čedalje bolj opažam, da me morda daje depresija. Ne vem, kdaj sem se iz srca nasmejal, se radostil življenja. Bolj kot to me muči malodušje, nezainteresiranost, jeza. Mislim, da sem se prej preveč držal nazaj, potlačil vse, kar je negativnega in sedaj to vre na dan kot vulkan.

Med obdobjem OŠ in SŠ sem bil miren učenec, redkokdaj sem se upiral učiteljem ali kakšno ušpičil, skratka bal sem se avtoritete. Bil sem pogosto tudi tarča nadlegovanja in zafrkavanja (celo petarde so mi metali pod noge) in razvil se mi je občutek nemoči in nisem vedel, kako se postaviti zase. Pri športu tudi nisem bil kaj prida dober in se mi je sčasoma priskutil, npr. niti lepo vreme me ne gane, da bi šel vsaj na sprehod ali kaj takega.

Še zdaj se sprašujem, kaj se dogaja z mano, kod sem izgubil voljo in vztrajnost, kajti gimnazijo sem končal kot eden najboljših, čim pa sem začel s faksom (anglistika in japonologija), pa sem se začel manj učiti, nekatere izpite sem komajda naredil, ocene pa niso ravno visoke. Resda nimam štipendije, pa vendar me obdaja slab občutek. Čutim, da se mi znanje ne usede v glavo, vse pozabim takoj po izpitu in obdajajo me dvomi, če bom sploh zmožen poiskati in opravljati kakšno službo, (vsaj povezano s študijem, če drugega ne). Opažam, da ljudje, ki študirajo čisto nekaj drugega, vedo več, kakor jaz in potem se čudijo in sprašujejo, »Ja, kako pa tega ne veš? Saj to študiraš?« in mi kar jemlje veselje do študija. Kot da se moram učiti za druge in ne zase. Na splošno se zdi, da moj lajf teče po tirnicah, po "reglcih" in je zelo dolgočasno. Sem absolvent, pred mano je diploma in še par izpitov in po moje bom moral nadaljevat z drugo stopnjo bolonje, saj nimam kakšnih delovnih izkušenj, da bi si lahko takoj poiskal službo.

Ko gledam samo oglase za študentsko delo (kakršnokoli), me zgrabi nervoza, stisne me v želodcu, gledam v prazno. Edino delo, ki sem ga opravljal je bilo tam, kjer dela tudi moj oče, se pravi, da mi je tudi on malce pomagal. Vendar posledica tega je, da se mi zdi, da sem »obdan z vato«, da ne znam nečesa sam narediti, urediti ipd. Še po telefonu si mi kdaj trese glas, kamor moram kam klicati. Ne vem, zakaj jemljem take vsakdanje življenjske stvari tako dramatično.

Opazil sem, da hitro izgubim zanimanje za karkoli novega, česar se lotim. Hecno, sem šel parkrat na psihološko svetovanje, pa se mi je zdela cena previsoka na srečanje. Probal sem tudi s športom (prek faksa pa tudi samoplačniško) in sem tudi odnehal, ker je takoj postala dolgočasna rutina.

Počutim se kot prazna lupina, kot zombi, velikokrat ne vem, kakšne občutke in čustva imam, ne znam jih izražati in sploh ne vem, kakšne talente in sposobnosti imam. Pred kratkim mi je tudi umrla babica, ki se je zelo prijazno obnašala do mene. Na pogrebu sem se počutil praznega, brez čustev. Ne vem, kaj se dogaja z mano. Zelo me je sram. Sploh spadam sem? Najraje bi se kar pogreznil v zemljo.

Zdi se mi, da sem bil zmeraj bolj na voljo drugim in jim pomagal, pri tem pa sem zgleda zatrl svoje lastne želje, saj še zdaj ne vem, kaj točno želim v življenju. Poskusil sem se izogibati konfliktom, kolikor je bilo mogoče, nisem se hotel nobenemu zameriti in sem v večini primerov rekel 'ja', 'ni problema' ipd.

Opažam, da sem tudi čedalje bolj nejevoljen, tečen in jezen. Ne morem sprejeti šale na moj račun, takoj se čutim užaljenega in napadenega. Če me kdo kaj prosi, naj kaj pomagam, pokažem ali razložim, v večini primerov vzdihujem in zavijam z očmi, češ 'kaj spet?' ali pa 'ne da se mi', 'pusti me pri miru'. Ne vem, mogoče so frustracije in slabe izkušnje iz mlajših let pripeljale do želje po uporništvu in maščevanju, kaj jaz vem.

Tudi čedalje večjo odtujenost čutim do ostale familije - starša sta ali v službi ali pa ležita na kavču pred TV-jem (večino časa). Kadar se peljemo skupaj v avtu, komajda kakšno črhnemo. Še najbolj se lahko pogovarjam s svojo sestro, saj je šla tudi ona skozi depresijo in se je izvlekla ven. Seznanila me je tudi s filmom Skrivnost (The Secret) in podobnimi zadevami, samo nekako se me ne prime, ne pride mi v navado. Tudi ne razumem še dobro poante. Imam tudi nekaj knjig na to tematiko, samo kar nekako pozabim, da se mi valjajo po disku.

Prej sem tudi napisal glede tega, kako me ljudje začnejo začudeno spraševati, kako česa ne vem. To je privedlo do tega, da sem si začel pisati seznam vsega, kar bi bilo zanimivo počekirati: od knjig, glasbe, filmov in podobno. Na polici imam tudi nekaj fizičnih knjig in revij, za katere sem si pravil, da jih bom kdaj prebral. Problem je pač v tem, da je tega toliko in nimam volje, da bi se lotil. Mogoče je to malce paranoje, češ v želji, da ne bi izpadal neumen in nerazgledan pred ostalimi ljudmi.

 

Pozdravljen!

Najlepša hvala za tvoje pismo. Lahko bi rekla, da je precej tipično za fanta, ki si ni dovolil sanjati in si ni zastavil natančnejših ciljev za svoje življenje. In sedaj, ko se bližaš koncu študija, čutiš seveda še večjo stisko, saj ne veš, kam bi se obrnil, česa se lotil. Ob tem prihajajo na dan tudi tvoja pretekla, potlačena čustva, s katerimi ne veš točno, kaj početi.

Značajsko očitno nisi najbolj močan, a to samo pomeni, da si moraš značaj z vajo bolj okrepiti. Poskusi drugače gledati na dogodke, ki se ti zgodijo. Namesto, da se nanje jeziš, no, bolj na svojo nemoč, ker ne znaš ustrezno reagirati, jih sprejmi kot priložnost zase, da se nečesa novega naučiš, ponovno priložnost, da nekaj izboljšaš, se v nečem vadiš.

Npr. že v osnovni šoli si bil tarča zasmehovanja. Doživljal si se kot nemočna žrtev. Razmisli, kako bi lahko ravnal drugače? Zakaj se mladi spravijo točno na določene svoje vrstnike, večino pa pustijo pri miru. Kaj jih je pri tebi tako motiviralo, da so si te privoščili? Ne, časa ne moreva zavrteti nazaj, se mi zdi pa smiselno, da skušaš iz preteklosti najti določene svoje napake, jih prepoznati in se za v prihodnje odločiti drugače reagirati, sicer se ti bodo v različnih variacijah, take situacije še ponavljale, ravno z namenom, da se naučiš drugače reagirati. Naj ti namignem. Mladi (no, tudi nezreli odrasli) se najraje izživljajo na nekom, ki mu da veselje, na katerem vidijo, da so ga prestrašili, razjezili, ga spravili v slabo voljo. Zelo kmalu pa izgubijo zanimanje za nagajanje vrstnikom, ki jih ignorirajo, se ne zmenijo zanje ali pa se jim celo nasmehnejo.

Svoje življenje doživljaš kot dolgočasno. Ali kaj razmišljaš o tem, kako bi si ga popestril? Glej, prihajaš na prvo večje razpotje v življenju. Zaključuješ študij, začel boš iskati prvo službo. Pri delu se boš na začetku zelo pogosto srečeval s tebi še nepoznanimi situacijami, vse bo zate novo, veliko se boš moral še naučiti, se prilagajati sodelavcem, zahtevam predpostavljenega, loviti roke itd. Dvomim, da ti bo v prvi službi dolgčas.

Po drugi strani prihaja čas, ko se boš odločiš za samostojno življenje. Želel si boš živeti na svojem, verjetno sprva v najemu. In tudi tu te čaka ogromno učenja, saj se moraš naučiti vseh tistih dejavnosti, ki so potrebne za tvoje samostojno življenje, od vseh mogočih gospodinjskih opravil (kuhanje, čiščenje, pospravljanje stanovanja, pranje, likanje, mala gospodinjska opravila), pa seveda tudi službenja in smotrnega porabljanja denarja. Tudi tu te torej čaka veliko novega, ki sprva zgleda strašljivo veliko, vendar se kaj hitro navadiš in začneš prav uživati v samostojnih sadovih življenja. Kaj je bolj okusnega od prvega obroka, ki si ga sam skuhaš in naenkrat začneš ceniti delo staršev, ko vidiš, koliko truda je potrebnega samo, da si čist, urejen in da je prav tako stanovanje.

In končno, prihajaš pred življenjsko razpotje: si najti dekle svojih sanj, ki te bo spoštovala in ljubila takšnega kot si, s katero si boš delil dobre in slabe trenutke življenja ali pa se odločiš ostati sam. Vsaka pot ima prednosti in slabosti, odloči pa se zagotovo za tisto, v katero si poklican. Lahko, da se ti bo tista izbira zdela težja, a verjemi, da je potrebna v tvoji osebnostni rasti, na poti k življenjski zrelosti.

Nekako otopelega te doživljam, saj tudi sam praviš, da kar ne moreš izražati svojih čustev. Da bi jih zmogel, moraš najprej ponovno priti v stik s samim seboj. Kdo si, kaj si v življenju želiš, kaj te veseli, kaj so bile od vedno tvoje sanje, za kaj si si prizadeval? Če kar ne najdeš odgovorov na ta vprašanja, se vrni v čas, ko si se počutil srečnega, ko si z veseljem živel. Ne koplji po jamah, ki jih je že zasul pesek preteklosti. Zagotovo bi ti bili v veliko pomoč različni načini dela z mladimi, bodisi v skupini, ali sam, v tišini, kjer ti za to usposobljen, osebnostno zrel človek pomaga, da ponovno prideš v stik s samim seboj. Ali pa se opogumi in si najdi odraslo osebo, ki ji zaupaš in jo prosiš, če te lahko spremlja na delu tvoje poti, dokler te zopet zrenje tvojega cilja ne potegne toliko, da boš z veseljem hodil po poti življenja.

Film in knjiga Skrivnost je krasen za začetek tvojega vzpona na goro življenja. Lahko si prebereš tudi knjigo Zakon privlačnosti ali pa morda knjigo Psi. Vse to so knjige, ki ti lahko predstavljajo oporo za začetek tvojega resnega dela na sebi, vendar te bodo različno nagovarjale. Kar te nagovori, premišljuj, kako bi lahko uresničil. Zagotovo pa drži, da če razmišljaš o samih slabih stvareh, ki se ti dogajajo, boš tudi vedno bolj tonil v depresivno stanje. Če pa začneš z vso močjo, ki jo premoreš razmišljati o tem, kako bi si želel živeti, da bi bil srečen, si zastavljati dnevne cilje, ki jih boš zlahka uresničil, boš opazil, da se začne tudi tvoj vsakdan spreminjati na bolje. Sledi temu toku, ki te vodi in ti pomaga postajati iz dneva v dan boljši človek.

Razgledanost je kar cenjena lastnost, ki se začne z aktivnim zanimanjem za različna področja. Lahko seveda bereš, kar si želiš, marsikdaj ti je lahko v pomoč tudi internetno iskanje, če te kakšno področje morda bolj zanima, poizvedi, če so kakšna predavanja, delavnice, ki bi se jih lahko udeležil. Morda pa spoznaj zanimivega človeka, ki ti je zgled v razgledanosti in ti je lahko vodnik na tvoji poti.

Skratka, postani aktiven, samo enkrat živiš in to ne neskončno dolgo. Ne izgubljaj časa. Seveda lahko uporabiš zvezek, napiši si svoje sanje, svoje načrte, kaj vse bi rad spoznal, kaj vse naredil, koga vse srečal, česa bi se še rad naučil, katera področja so ti zanimiva in se jim želiš bolje posvetiti.

Prepričana sem, da ti bo prav aktivno življenje dalo zagona in se boš že po nekaj mesecih takšnega življenja počutil precej bolj takšnega, kot si trenutno samo želiš biti. Če se ti še kje zatakne in ne veš, kako naprej, pa se oglasi, z veseljem ti pomagam. Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1858-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti