Sestra Metka je frančiškanka Marijina misijonarka. Živi v skupnosti Emaus, na Mirju, ki je odprta za ljudi, s katerimi se sestre srečujejo vsak dan. Sestra dela na SKAMu, kjer je dogovorna za pripravo duhovih vikendov ter Poletne šole skupnosti na Kaprijah, po poklicu pa je učiteljica razrednega pouka. Povprašali smo jo, kakšen je njen pogled na duhovne vaje v tišini in kako težka se ji zdi odločitev zanje, glede na to, da je to odpoved vsem govorjenim besedam. In bili presenečeni.

Sestra Metka, lepo pozdravljeni! Pri mladi.net ta mesec pišemo o odpovedi. O tem, da nečesa, kar si želimo, ne dobimo. Kakšno vlogo ima odpoved v vašem življenju? Katera se vam je zdela največja? Kaj pa odpovedovanje, ki je povezano z misijonskim poklicem?

Image
Foto: Katja P.
Sčasoma spoznaš, da ti Bog sam ponuja odpoved na tistem področju, kjer jo potrebuješ. Še nekaj let nazaj sem se s težavo odpovedovala hrani, saj res rada jem dobre stvari. Pred časom pa so se pojavile zdravstvene težave in sedaj nekatere hrane ne smem jesti. Bog je tako poskrbel, da se odpovem hrani, saj bi se sama za to bolj težko odločila. Daje mi možnost, da rastem na tem področju. Vsaka odpoved pa ti poleg rasti na področju, kjer si se za spremembo odločil, odkrije tudi področje nekega hrepenenja, ki si ga prej zapolnjeval na ta način, sedaj pa je pred tabo priložnost, da to narediš drugače, boljše – z graditvijo odnosov, z iskanjem notranjega miru ali kako drugače …

Da, tudi odhod med sestre je bil zame velika odpoved. Ko sem slišala klic, sem mislila, da se Bog šali – ne more mi vendar vzeti družine, tistega, brez česar si življenja ne morem predstavljati. Bila sem 120 % prepričana, da se bom poročila, imela otroke! Takrat mi je bilo v službi težko, bil je tudi fant, ki sem mu bila všeč, in v meni ni bilo miru, saj nisem želela spremeniti svojih ciljev, svojega življenja. Takrat sem se odločila za duhovne vaje v tišini. Boj z Bogom je bil strašen. A odločila sem se in našla mir, ki ga nikoli prej v življenju nisem čutila. Bil je mir, ni pa bilo nobenega veselja … Iskreno sem prosila Boga: »Ne naredi mi tega! Jaz ne morem vse življenje delati nečesa, kjer ni srca, kjer ni veselja!« Počasi pa je prišlo tudi veselje in navdušenje. Sedaj sem srečna, izpolnjena. Seveda včasih pogrešam bližino, nežnost, a se po drugi strani počutim povezana z mnogimi, čutim, da je to nekakšno duhovno materinstvo, ki me bogati, izpolnjuje. Čeprav je včasih težko, to bolečino darujem, saj šele takrat lahko obrodi sad.

Omenili ste, da ste pred odločitvijo za redovni poklic šli na duhovne vaje v tišini. Poznamo vas tudi kot voditeljico »Duhovnih vaj v tišini malo drugače«. Je bil to takrat za vas prvi stik z DVVT?

Ne, ne! Na duhovne vaje v tišini sem prvič odšla pri 20. letih. Prijatelji namreč niso verjeli, da lahko ne spregovorim pet dni, ker sem bila tako zgovorna. Takrat moj obisk duhovnih vaj v tišini ni bil želja, ampak bolj stvar premikanja lastnih meja, dokazovanje drugim, da to zmorem. Zanimivo, kakšnih motivacij se Bog posluži, da nam pokaže tisto, kar je dobro za nas … Izkušnja je bila čudovita! Počutila sem se kot v nebesih! Odkrila sem pomen tišine pri brskanju v globino! Po tistem sem se DVVT udeleževala vsako leto, postale so moja potreba.

Odkar sem sestra, so moje DVVT še daljše. Sestre si vzamemo vsaj 7 dni na leto, da gremo skozi proces iskanja, odkrivanja. Ta proces se ne more zgoditi na hitro … Do globine v našem srcu je daleč! V tišini je komunikacija s samim sabo in Bogom zelo intenzivna in prav to je tisto čudovito, tisto, kar te spreminja!

Je glede na vse lepo, kar ste o DVVT povedali, tišina za vas sploh še odpoved?

Image
Foto: Katja P.
Ne, tišine nisem nikoli doživljala kot odpovedi. Je privilegij! Ko sem odkrila DVVT, so mi bile tako všeč, da sem se čudila, zakaj mi zanje nihče ni prej povedal! Je pa res, da je tišina v začetku zahtevna, nismo je več vajeni! Sama sem odraščala na vasi, televizijo sem gledala malo, računalnikov še ni bilo … Mladi pa so danes več obdani s hrupom in jim je še težje iti v tišino. Zato smo se na SKAMu odločili, da bomo na DVVT dneve preživljali brez besed, večeri pa bodo namenjeni družabnosti in bodo tako skupen čas za gradnjo odnosov. Zdi se mi, da je tako mladim lažje, saj je tako spoznavanje s tišino bolj postopno. Ravno zato smo te duhovne vaje poimenovali »Duhovne vaje v tišini malo drugače«. 

Kdo so danes udeleženci duhovnih vaj v tišini? Kakšni so njihovi odzivi po tem, ko spet rečejo kakšno besedo?

To so mladi, ki v sebi doživljajo nekaj močnega. Lahko le potrebujejo nekaj časa zase ali bi radi naredili nekaj za svojo rast. Lahko je dilema, vezana na prihodnost, refleksija preteklih dogajanj, odnosov v družini ali s fantom, punco … Lahko je vzrok neka kriza, morda prelomnica … Pogosto se dogaja, da mlad človek zaključi študij, nato pa ne dobi službe. Čuti se sposobnega za delo, v njem je želja, da bi pomagal – ni pa možnosti! Pa pride na DVVT in želi razčistiti z Bogom, kaj ta pričakuje od njega, kaj je njegovo poslanstvo …

Mladi odhajajo domov bogati. Mnogi takrat odkrijejo, da jim Božja beseda govori. In to je zelo močno! Po tem nekateri še prihajajo k nam, da skupaj beremo in premišljujemo Sveto pismo. Pogosto navdušijo še koga in naslednjič na DVVT pridejo skupaj. Skratka, mladi so hvaležni za čas, preživet v globini.

Pa se vam zdi, da je izkušnja tišine pomembna za človeka?

Da, pri sprejemanju pomembnih odločitev se mi to zdi zelo dobro. In dobro je tudi za vzpostavljanje osebnega odnosa z Bogom. V vsakdanjem življenju nimamo priložnosti za tišino, samoto … Redovniki in redovnice gremo na take duhovne vaje vsako leto. Na nek način je to obveza, a je za večino privilegij! Z Gospodom, ki smo mu podarili življenje, bi radi preživeli nekaj skupnega časa. Tako kot mož in žena hrepenita po skupnih trenutkih, tako tudi mi hrepenimo po osebnem srečanju z Bogom.

Post je tu. Kaj je tisto, kar moramo storiti v času posta? Kaj je bistvo?

Image
Foto: Katja P.
Bistvo je želja po spreobrnitvi. Da bi nekaj, kar me ne gradi, kar mi ne pomaga k polnosti, opustili in se obrnili k Bogu. To tudi pomeni spreobrnjenje! Na pepelnico duhovnik reče: »Spreobrni se in veruj evangeliju!«Te besede so tako lepe! To je bistvo posta! »Opusti grešno, poglej mene in sprejmi mojo ljubezen!« nam govori Bog. A nam je to tako težko sprejemati …

Post marsikdo asociira z odpovedjo hrani. Povejte, prosim, kaj je bila vam najtežja postna odpoved? Katera je na vas pustila največji pečat? Imate morda kakšno priporočilo za dober postni čas?

Pred boleznijo se mi je bilo izredno težko odpovedovati dobri mesni hrani, predvsem klobasam! Tako rada imam klobase! Počutila sem se izredno svobodno, ko mi je vsak drugi dan uspelo za zajtrk jesti nekaj drugega … Vse v meni je kričalo: »Juhu, zmaga!«

Druga pomembna postna odpoved se je začela pred dvema letoma. Prenehala sem namreč brati novice na spletu … V začetku je bilo težko, tudi danes me še kdaj pa kdaj zamika, ko v sebi čutim neko praznino (postna akcija izpred dveh let namreč zame še kar traja). Takrat se vprašam: »Metka, s čim boš to zapolnila?« In ne, ne odločim se za novice, poiščem nekaj več, nekaj kar me res lahko nahrani od znotraj. Moram reči, da čutim to odpoved kot neko prečiščevanje mojih misli, kot nujno higieno za moje možgane in dušo … Novice so vame vnašale velik nemir, mi jemale čas in me omejevale. Nisem bila svobodna.

Mislim, da je katera koli odpoved za človeka lahko velika. Ne moremo reči, da je področje spolnosti bolj pomembno kot področje hrane, da so duhovne vaje v tišini bolj »postne« kot … Odpoved je pomembna, v kolikor v tem nisi svoboden. In točno to je moj nasvet mladim – odpovejte se tistemu, kar vas ne osvobaja! Pa naj bo karkoli.

Sestra Metka, morda še misel za konec?

Spomnim se, kako sem si želela pomaranč za Miklavža! Pričakovala sem jih in se jih izredno veselila! Bile so nekaj posebnega. Danes to ni več tako, vse lahko v trgovini kupim kadarkoli. Ni več pričakovanja in ni več odpovedi, ki je bila v času mojega otroštva naravna. Letni časi so nam narekovali, da moramo na pomaranče počakati do zime, na jagode pa do zgodnjega poletja. Vse mlade, ki zberejo pogum in se odpovejo nečemu, občudujem! Vem, da jih svet, okoliščine ne podpirajo v njihovi odločitvi … Verjamem, da Bog to vidi in ve, kako velika je njihova odpoved ter jo zato še bolj ceni!

 

 

Zadnja sprememba: sreda, 13 februar 2013
(16 glasov)

Komentarji 

 
#3 rozi 2013-02-15 15:09 Jerica, hvala za spodbudne besede ustvarjalcem!:)
In ti si super bralka! :)
Citat
 
 
#2 Jerica 2013-02-14 15:52 Pa Maruša tudi tebi hvala, da si lepe misli posredovala :) Citat
 
 
#1 Jerica 2013-02-14 15:50 Zelo lepo :) Hvala, s. Metka! ;) Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2259-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti