| torek, 05 februar 2013

16-letna Sady pri sebi prepoznava znake socialne fobije. Boji se ljudi, pozornosti, je občutljiva … Sprašuje, kje naj poišče pomoč. Svetovalka ji odgovarja, da se s podobnimi težavami sooča veliko mladih njenih let …

 

živjo,

pri sebi sem opazila vse simptome socialne fobije. zraven se mi še zdi, da imam depresijo, kronični stres in še razvito anksioznost. vem, da se sliši malo čudno, vendar si nič ne domišljam. za socialno fobijo sem prepričana, namreč bojim se ljudi in spoznavanje novih ljudi, bojim se pozornosti, sem precej občutljiva, in ne morem se pogovarjati z nasprotnim spolom, ker se bojim da si bom naredila sramoto.

vas prosim, če mi lahko svetujete kaj naj naredim. staršem še nisem povedala, ker še nisem zbrala poguma. namreč, težko mi je, ker vem,da bi jim bilo verjetno nerodno ali pa neprijetno, ker imajo za hčerko neko psihično motenko. no ne, verjetno si to samo domišljam, samo vsakič ko pride ta trenutek, da bi povedala, me v grlu stisne in ne morem. obisk psihiatra je neizbežen, še bolje bi bilo, če bi šla k psihoterapevtu. kaj pa hipnoza? mi lahko poveste kako hipnoza učinkuje na posameznikovo osebnost? nujno moram izvedeti. kljub temu, da sem veliko brskala na netu, nisem izvedela bistva. in vas res prosim za pomoč.

kako naj pridem do psihoterapevta? takšnega, ki je dober, kljub temu, da je bolj poceni ali pa celo takšnega, ki ti ga plača tvoje zdravstevno zavarovanje - koncesija ali nekaj takega? ali bi mi znali povedati, kateri bi bil dober za mladostnike, 16 let, iz ljubljane? tak, ki tudi nima dolge čakalne dobe. morda zgleda, da zahtevam veliko, vendar ne, prosim v obupu. upam, da mi boste lahko čim prej odgovorili, sem v stiski ...

hvala za vse

lep pozdrav vsem vam

sady

 

Draga Sady,

Iz tvojega pisanja lahko razberem, da si že kar nekaj časa posvetila iskanju ne samo opisa tega, kar meniš, da se ti dogaja, pač pa si seznanjena tudi z možnimi oblikami pomočmi. To je dobro, da zmoreš in znaš sama delati korake v smeri iskanja rešitev.

Praviš, da pri sebi prepoznavaš znake socialne fobije, saj si občutljiva glede stikov z ljudmi. To povezuješ s tem, da bi si lahko naredila sramoto, če bi šlo pri stikih z drugimi, sploh z nasprotnim spolom, kaj narobe. Da bi to preprečila, se izogibaš pogovorom, pa tudi situacijam, kjer bi lahko spoznavala nove ljudi. Predstavljam si, da si si v teh letih, kar opažaš to pri sebi, življenje tako organizirala, da je omenjenih situacij v tvojem življenju čim manj, kolikor je pač to sploh mogoče. Ker verjetno hodiš v šolo, imaš morda tudi kakšen prijateljski krog in morda (vsaj upam, da je tako) še kakšno dejavnost ob šoli, se temu ne moreš v celoti izogniti. Ljudje smo odnosna bitja in to ima svoj smisel. V odnosih z drugimi se lahko, med drugim, uresničujemo, odnosi nam lahko bogatijo življenje, prinašajo občutke, da pripadamo in smo zaželeni, pa še marsikaj. Seveda pa so odnosi z drugimi lahko tudi prinašalci bolečine, zadrege, sramu, občutkov manjvrednosti … In ljudje smo (hvala Bogu) »narejeni« tako, da se, če je le mogoče, skušamo zaščiti pred tistim, kar nas ogroža in dela ranljive. Če kot predmet ogrožanja prepoznamo odnose z drugimi (neznanci, moškimi … kot v tvojem primeru), si svoje bivanje prilagodimo tako, da smo tem situacijam čim manj izpostavljeni. Ima pa to tudi svoje slabosti, ki jih zdaj tudi sama opažaš. Ena je gotovo ta, da si prikrajšana za tisto, kar bi lahko lepega dobila iz Srečanj z drugim(i). Pogosto je tesnoba pri socialnih stikih povezana tudi z nizko samopodobo ali s šibkimi socialnimi veščinami. Zato verjetno čutiš, da bi rabila tudi neko strokovno pomoč.

Zraven omenjaš tudi anksioznost, pa depresijo … Vsa ta občutja so lahko povezana med sabo. Kaj dosti več o sebi sicer nisi napisala, zato lahko le ugibam, da je tako. Ko začnemo takole naštevati »duševne motnje«, se lahko hitro zgodi, da se kar prestrašimo, kaj vse je narobe v našem življenju, ni tako? Pa vendar je včasih dovolj, da se ena, morda najlaže rešljiva, stiska v našem življenju, začne razreševati, in počasi ji sledijo tudi druge – zgodi se tudi, da se kakšna reši skorajda »sama od sebe«. Ja, pomoč strokovnjaka je priporočljiva, ko sami ne zmoremo več, včasih celo nujna, a morda je ta pomoč lahko res bolj kot nekakšna odskočna deska. Nekaj, kar nam pomaga povrniti (ali pa na novo vzpostaviti) zaupanje vase, v to, da zmoremo, da imamo konec koncev v sebi že vse potrebne vire za razrešitev stisk(e). Glede na tvoja leta (mladoletnost) je priporočljivo, da te k psihiatru ali psihoterapevtu pripeljejo starši, pa tudi sama praviš, da bi jim to želela povedati. Morda bi jim bilo res malo neprijetno, kar pa bi izhajalo prej iz strahu pred vsemi temi težkimi pojmi (socialna fobija, anksioznost, depresija), sploh, če se sami s tem še niso (kaj dosti) srečevali, kot pa iz tega, »da imajo za hčerko psihično motenko«. Sady, morda boš kar težko verjela, če ti povem, da se zelo veliko ljudi, tudi mladih tvojih starosti (pravzaprav čedalje več) srečuje z zelo podobnimi občutji. Za socialno anksioznost je sploh značilno, da se lahko večkrat pojavi nekje na sredini najstniških let ter lahko sčasoma izzveni. Lahko pa se tudi okrepi. Za začetek najbolj pomaga, da lahko o tem z nekom spregovoriš. Če so lahko to tudi starši, ki zmorejo razumeti, da je njihov otrok v stiski, toliko bolje.

Aja, obisk psihiatra ni nujno neizbežen. Poskusi morda najprej s psihoterapijo, med drugim imajo tudi na MIC-u možnost svetovanja. Hipnoza pa je ena od oblik pomoči, sama jo bolj poznam in uporabljam kot del širše psihoterapevtske obravnave. Gotovo pa njene oblike poznaš tudi sama – iz primerov vsakdanjega transa – saj veš, ko se npr. pelješ na avtobusu, pa te kar »odnese« in ko se »zbudiš« (če imaš srečo, pred svojo izstopno postajo), sploh ne veš, kam je čas ušel … To ti pripovedujem zato, da boš videla, da hipnoza (terapevtska) ni nek bavbav ali nekaj nadnaravnega, pač pa le metoda v terapiji, ko uporabimo klientovo sposobnost in izkušnje prihajanja v stik s svojimi nezavednimi vsebinami, ki bi mu lahko pomagale pri razrešitvi nekega problema.

Sady, želim ti, da se še naprej tako pogumno in z radovednostjo lotevaš vsega, kar ti stoji na poti odraščanja!

Katarina

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Komentarji 

 
#2 Anne 2014-05-23 00:10 Tudi jaz imam socialno fobijo, sicer sedaj že v blagi obliki in je vedno boljše sčasoma, ampak si še zmeraj ne upam prva pristopiti k ljudem, biti v središču pozornosti, imeti govora pred vsemi, čutim napetost, ko me kliče kaka neznana številka, ker ne vem kaj povedati, in podobne. Tako, da nisi edina.

Sčasoma postane lažje. Meni si je uspelo celo poiskati nekaj prijateljev, je pa res, da sem mogla zbrati pogum. In še vedno ga kadar se ustrašim. Razmislim kaj imam za povedati/vprašati, grem tam, zberem pogum, odprem usta in povem. Majhni koraki, ampak uspešni. Ampak, ko stvar izpeljem sem srečna. Včasih je kaj takega zame bilo čisto nemogoče, ker mi niti besede niso šle iz ust.

Bistvo je vedeti, da socialna fobija, anksioznost in podobno izhajajo iz naših miselnih vzorcev, iz načina razmišljanja. Čim vidimo, da nam v bistvu ne bo nič slabega, da si s tem ne delamo sramote, da se ljudje normalno odzivajo, ko zbereš pogum… takrat se začne zdravljenje.
Citat
 
 
#1 hanna 2014-01-26 12:51 Živjo Sady, tudi jaz se soočam z socialno fobijo, če hočeš mi lahko pišeš na mail, stara sem pa 18.

Moj mail:

Lp
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2452-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti