Maruša L. | ponedeljek, 04 februar 2013

Tisti, ki nam veliko pomenijo, so pogosto v naših mislih. Razmišljamo, kaj počnejo, preudarjamo, kako bi jih razveselil, načrtujemo skupne trenutke … Tudi Bog je naš ljubljeni. Pomisli, razmišljaš kdaj o njem? Načrtuješ, kdaj ga boš obiskal? Je skupen čas čas sreče? Ali tudi takrat, ko se obračaš na Boga, misliš le nase? Prosiš le za uresničitev svojih sanj in načrtuješ svojo prihodnost? Kje je prostor Zanj? Za ljubezen?

ImageZ vami bi rada delila zgodbo o možu, ki je veliko molil. Bil je tako pobožen, da ga je nekega dne obšla skušnjava in je pomislil, da nihče ne ljubi Boga bolj kot on. Gospod je vedel za njegove misli, zato se mu je prikazal v sanjah ter mu svetoval, da obišče nekega drugega moža, ki ga tudi vdano ljubi. Rekel je: »Dobro ti bo delo, če boš živel v njegovi družbi.«

Mož je šel in našel kmeta, ki je delal od jutra do večera: oral, sejal, okopaval in obrezoval … Zjutraj, ko je vstal, je samo enkrat izgovoril Božje ime, in zvečer, ko se je ulegel v posteljo, je Božje ime izgovoril še enkrat. Mož je bil nadvse presenečen, kako more tak preprost kmet, ki Bogu ne izkazuje nobene časti, biti svet človek, njemu za zgled. »Ves dan opravlja smo posvetna opravila,« se je pritožil Bogu.

Takrat je Gospod spet spregovoril in rekel možu: »Vzemi skledo, napolni jo z mlekom čisto do roba in hodi z njo povsod po mestu. Nato pridi nazaj ne da bi polil eno samo kapljico.« Mož je storil tako in ko se je vrnil domov, ga je Bog povprašal: »Kolikokrat si danes pomislil name?« »Niti enkrat! Kako le, ko sem moral tako paziti na skledo z mlekom!«

Bog mu je odgovoril: »Skleda mleka je tako zaposlila tvoje misli, da si popolnoma pozabil name. A poglej kmeta! Kljub temu da ves dan skrbi za kmetijo in družino se name spomni dvakrat na dan!«

Bog sicer pravi, da ne rabi naše neprenehne molitve. Da prošnje potrebujemo mi, on pa jih usliši. Naše hvalnice Mu ničesar ne dodajo, le nam pomagajo na poti k Njemu. A vseeno pomislimo, kje je vir naše molitve. Kje je naše srce. Zdi se namreč, da je Bogu ljubši en skupen trenutek v iskrenem srečanju, kot ure, prebite v oddaljenosti nekaj svetlobnih let. In »Česar polno je srce, to usta rada govore,« pravi pregovor. Ko bo Bog v našem srcu, bomo več govorili z Njim kot Njemu.

*Zgodba: Žablja molitev, Anthony de Mello

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(13 glasov)

Komentarji 

 
#1 Luka 2013-02-06 21:58 Jaz bi nosil skledo z mlekom in bi prosil Boga, da se nebi mleko polilo. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2313-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti