A.P. | sobota, 02 februar 2013

Kot otrok sem se v pobarvanki o poklicih vedno znova ustavljala ob učiteljici; sestri pa sta se morali že od rojstva naprej obvezno udeleževati pouka v naši dnevni sobi. Prostovoljsko delo je v meni prebudilo še večje veselje, da bi bila učiteljica, taka bolj »posebna«, specialna pedagoginja. V času študija sem veselila svojega bodočega poklica in načrtovala, kaj vse bom naredila, da bo šolski svet vsaj za koga malo lepši in malo bolj zanimiv.

ImageIn prišel je prvi dan službe. Po 18 letih obiskovanja različnih šol (od potujočega vrtca pa do fakultete), sem se spet znašla v »prvem razredu«. Prvošolci se učijo, kako pravilno prijeti svinčnik – jaz se učim šolske birokratske abecede in povezujem obraze sodelavcev ter otrok z njihovimi imeni, lastnostmi in dejanji. V 1. D računajo, koliko jabolk bo ostalo mami, če potem, ko jih kupi 5, njeni otroci pojedo 3 jabolka. Štejem, koliko priprav (zaradi katerih moje ure niso čisto nič boljše!) moram še napisati in razmišljam o smiselnosti raznoraznih poročil, ki jih skoraj nihče ne bere. Skušam ugotoviti, kateri papirnati balast bi lahko odštela od mojih obveznosti, da bi ostalo dovolj časa za tisto, kar je za moje delo res bistveno. Rada bi dokončala diplomo, da bom bolj mirna. Nočem pozabiti na sestanek s starši učenca. Hočem … Včasih imam občutek, da sploh nisem to, kar v šolski publikaciji piše, da sem. Pogosto sem administrativna sodelavka, varnostnica … Nad menoj bdi moj perfekcionizem, ki me opozarja na moje študentske predstave o poklicu, ki ga opravljam. Premalo spim, da naredim vsaj del tistega, za kar mislim, da je nujno in čim več tistega, za kar predvidevam, da je koristno za »moje otroke«.

V kaosu pričakovanj drugih pozabim na to, kdo sem jaz in kdo so drugi. Želim si biti »vse«. Strah vse bolj širi razpoke med talenti, ki bi jih lahko uporabila, da bi pomagala učencem na poti iskanja veselja spoznavanja novega in iskanja njihovih biserov. Sem le kamenček in nisem jaz tista, ki bi odločala, kje v mozaiku posameznika, se bom znašla.

Verjetno imam, precej razočarana nad sistemom, velik potencial za to, da postanem »tečna učiteljica«, ki jo zmoti vsako klepetanje in ima občutek, da je bila njena generacija zadnja, ki je »še kaj znala« in se je »primerno vedla«. Lahko si zatiskam oči in rečem, da je tako kot je pač v redu. Lahko se skrijem v sivo povprečje. Mogoče pa lahko neham gledati na situacijo, v kateri sem se znašla kot »nesrečna žrtev« (Alkimist). Življenje mi je ponudilo čudovito priložnost. Pričakovala sem sicer nekoliko drugačno izvedbo, ampak očitno, Bog želi, da to, kar mi je podaril nekoliko »posodobim« in »nadgradim«.

Če se zavedam, da so duhovni darovi različni, Duh pa je isti, (1 Kor 12,4) hitreje opazim, na kakšne načine si za dobro prizadevajo sodelavci in lažje razumem, zakaj je nekomu nekaj, kar se meni zdi »brez veze«, neskončno pomembno. Z zaupanjem lahko grem v Kano Galilejsko in povem Gospodu, da je tudi meni »zmanjkalo vina«. Poslušam Besedo in polnim vrče z vodo (opravljam navidezno nepomembne stvari) in potem se voda spremeni v vino, jaz pa ponovno izkusim, da On mojo nemoč lahko spremeni v nekaj, kar je za druge »najboljše vino«.

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(13 glasov)

Komentarji 

 
#1 MAra 2013-02-03 15:50 Zgleda, da smo vsi kdaj v istem šmornu, a?
Drži se :)
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1908-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti