Katarina Kokalj | petek, 01 februar 2013

Bolivija - dežela polna prijaznih in malo manj prijaznih ljudi, čudovitih naravnih čudes, ledenih avtobusov, nasmehov do ušes, dobre hrane, močnega sonca in preprostosti. Ja, šla bi nazaj. Takoj. Pa ne zaradi močnega sonca in dobre hrane. Šla bi zaradi nasmehov do ušes – zaradi ljudi, ki sem jih spoznala, ko sem opravljala enomesečno prostovoljno delo.

Bolivija
foto: Andreja Kozel (POTA Bolivija)
Mogoče se sliši čudno, ampak prostovoljstvo te zasvoji. V okviru programa POTA sem bila dve leti pred bolivijsko izkušnjo na prostovoljnem delu v Vietnamu in izkušnja je bila tako neverjetna, da sem se za pot v Bolivijo odločila v pol ure. Ne vem, zakaj ravno Bolivija, ne znam niti točno razložiti, zakaj odhajam na take poti. Enostavno je notranja želja premočna, da bi se ji lahko uprla.

Že prostovoljstvo v Sloveniji je od 13. leta dalje velik del mene in kdor tega še ne pozna, ne bo razumel, da sem prostovoljka zato, ker je vsak nasmeh, ki ga podariš ali prejmeš, vreden več kot ves denar, ki bi ga lahko zaslužil v času, ki ga nameniš drugim.

Ko sem bila nato na predstavitvi prostovoljke, ki je bila na Madagaskarju, sem vedela, da moram tudi sama darovati svoj čas na tak način in prišla sem v stik s programom POTA . POTA je program mednarodnega skupinskega prostovoljstva, ki deluje pod okriljem Mladinsko - informacijskega centra (MIC) pri Sv.Jožefu v Ljubljani. Vsako leto usposobi mlade za enomesečno poletno prostovoljno delo po vsem svetu (Brazilija, Indija, Madagaskar, Slovenija, Malavi, Ukrajina ...). Zajema vikende priprav, spoznavanje skupine, s katero boš živel in delal, zbiranje sredstev za finančno pomoč ljudem na destinaciji, enomesečno prostovoljno delo ter evalvacijo po vrnitvi v našo malo Slovenijo.

Čeprav se vse skupaj mogoče sliši naporno (in priznam, da včasih res je), moraš na tako pot iti opremljen z nekaterimi odločitvami in pravili znotraj skupine, predvsem pa z velikim nasmehom na obrazu in s pripravljenostjo delati in pomagati. Definitivno se izplača.

V Bolivijo se nas je lani tako odpravilo 5 deklet, ki smo sklenile preživeti 5 tednov na 3600 m nadmorske višine v mestu La Paz. S pomočjo bolivijske organizacije prostovoljcev A-Brazos Urbanos smo se najprej namestile v stanovanju brez ogrevanja in večinoma mrzlo vodo ter naša telesa privadile na pomanjkanje kisika – konec koncev smo bile le višje od Triglava.

v sirotišnici Alalay
foto: Andreja Kozel (POTA Bolivija)
Naše delo se je nato začelo v sirotišnici Alalay, kjer smo otrokom starim od 3 do 16 let pomagale pri matematiki in angleščini, seveda pa ni manjkalo niti igre. Izredno me je presenetila zagnanost otrok, ki so sami prosili, naj jih naučimo angleških besed in sestavimo račune. Sami so pomivali posodo, pripravljali mizo in pospravljali. Kljub temu so ves čas imeli nasmeh na obrazu.

Nogomet je bil seveda magična beseda in čeprav nismo imeli prave nogometne žoge, so fantje uživali v vsaki podaji. Pri tej igri se je pokazala tudi njihova vztrajnost. Otroci imajo namreč le en par čevljev in še ta je največkrat raztrgan, sestavljen iz dveh različnih čevljev ali pa so to mogoče le malo bolj zaprti copati. In čeprav je čevelj ali copat ob vsaki podaji padel z noge, so se fantje le zasmejali, ga pobrali in spet tekli za žogo.

Popolnoma drugačna izkušnja je bilo delo v psihiatrični bolnišnici, kjer smo dopoldne pomagale v kuhinji, pri zlaganju oblačil in razporejanju zdravil, popoldne pa je bil čas rezerviran za druženje s pacienti. Vsak dan smo peli in plesali, barvali smo pobarvanke, izdelovali škatlice iz sladolednih palčk in verižice iz slamic. Skupaj smo praznovali tudi rojstne dneve ter igrali nogomet in karte (Enko).

prijetna družba v psihiatrični bolnišnici
foto: Andreja Kozel (POTA Bolivija)
Delo v psihiatrični bolnišnici je bilo zame hkrati najlepše in najtežje. Bila je prva moja izkušnja takega »ta pravega« druženja ljudmi z duševno motnjo in zato nov izziv. Priznam, da se mi je bilo težko navaditi na vonj, saj pacienti nimajo pravega občutka za osebno higieno, vsak ima svoje specifike in potrebuješ nekaj časa, da se ob vsakem naučiš pravilno ravnati. Pa vendar so ravno oni tisti, ki z iskrenimi objemi in nasmehi poplačajo ves tvoj trud in čas, ki si ga vložil v delo. Glede na lego sonca so si zapomnili, kdaj prihajamo in odhajamo in vsak dan nas je domov pospremil stavek »Hasta maňana.« (»Se vidim jutri.«), ki ga je seveda pospremil objem.

Zame so to izkušnje, ki so neprecenljive, ker že zdaj opažam, da sem se iz njih ogromno naučila in s tem rastem. Čez čas se bom mogoče spomnila kaotičnega prometa, mrzlih stanovanj in vode, La Paza, ki nima ene ravne ulice in vikenda na jezeru Titikaka. Zagotovo pa ne bom pozabila trenutkov, ki sem jih v teh petih tednih delila z ljudmi, ki jih skoraj zagotovo v življenju ne bom več videla, vendar bodo v mojem srcu ostali za vedno.

Te že mika, da bi poskusil tudi ti? Pobrskaj po www.pota.si in ugotovi, katera od letošnjih smeri te najbolj privlači. Prijaviš se lahko do 11. februarja.
 

Zadnja sprememba: petek, 01 februar 2013
(9 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1300-krat.





Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti