| petek, 18 januar 2013

»Izgubljeni« absolvent se spopada z brezvoljnostjo. Meni, da je celo življenje do sedaj preživel preveč pasivno. Svetovalka mu predlaga, kako pogumno nadaljevati svojo pot.

 

Zdravo.

Ravno sedaj sem naletel na vašo stran in res rabim manjši nasvet.

V glavnem, star sem 23 let in do sedaj lahko rečem, da sem živel dokaj normalno. Na faksu sem do sedaj naredil vse redno. Sedaj v absolventu pa sem se kar naenkrat zamislil sam nad seboj, in od takrat naprej se sploh ne prepoznam več, saj sem izgubil voljo za čisto vse stvari. Ugotovil sem tudi, da v življenju nisem naredil še čisto nič na kar bi bil lahko ponosen, saj sem živel čisto preveč pasivno. Poleg tega pa sem si sedaj tudi končno priznal, kar mi je v glavi težilo že dolga časa, da sem zgrešil še tisto stvar za katero sem mislil, da mi bo uspela v življenju, in to je študij. Vztrajal sem na smeri (gradbeništvo), ki me ni niti malo veselila, sedaj se pa ne morem premakniti ne naprej, ne nazaj. Od mene so tudi ves čas pričakovali, da bom uspešen, vendar pa sem s svojo pasivnostjo čisto vse zapravil, saj nikoli nisem vedel, kaj si sploh želim v življenju, kljub temu da sem bil predvsem v šoli ves čas uspešen.

Moj problem je predvsem v tem, ker sem zelo nesamozavesten, neambiciozen, zelo zaprt tip človeka in v vseh stvareh čisto preveč premišljujem namesto da bi jih storil. Poleg tega pa se ne lotim nobene stvari v kateri bi lahko doživel neuspeh. To se mi pozna tudi na ljubezenskem področju. Do sedaj nisem imel nobenega dekleta, saj se kar nobene ne upam vprašati, ker se bojim zavrnitve.

Imam dokaj veliko prijateljev, vendar nisem nikoli govoril o svojih problemih. Sedaj so pa vsa potlačena čustva privrela na plan in res ne vem več kaj naj.

Mogoče je problem tudi v tem, ker mi je oče umrl, ko sem imel 14 let. Tudi takrat sem žalost dolgo časa zadrževal v sebi dokler ni udarilo ven, in sem pristal v bolnici. Ugotovili so, da je problem za vse težave v moji glavi in od takrat naprej se nisem več toliko sekiral. Do sedaj je to dobro šlo. Vendar pa sedaj, ko bi se moral osamosvojiti, pa spet ne vem več kako naprej, saj se počutim kot popolna zguba, ki ne zna nič v življenju.

Za vsak nasvet se vam zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Izgubljen

 

Pozdravljen Izgubljen!

No, nič nisi izgubljen, saj veš, kdor svoje težave prizna, je že na dobri poti, da se jih loti aktivno reševat, dokler le-te ne izginejo. In sam si pravkar zbral pogum in stopil na to pot. Bravo!

Si odličen študent, verjemi, da ti veliko vrstnikov to zelo zavida. Si v času absolventa, zaključka študija z diplomsko nalogo. Najprej ti predlagam, da se lotiš in ta študij čim prej zaključiš, ob tem pa se aktivneje posvetiš sebi, saj boš imel v tem letu dovolj časa za aktivno delo na sebi. Se strinjaš?

Najprej pojdi do profesorja tistega predmeta, ki te je tekom študija najbolj pritegnil in se dogovori za diplomsko nalogo, začni zbirati literaturo, napiši si osnutek, grobo zgradbo diplome, začni pisati posamezne dele in sproti hodi k mentorju na pregled, sprotne sugestije in korekcije - skratka, loti se diplome, da uspeš do jeseni uspešno diplomirati - za to imaš še več kot dovolj časa.

Kot drugo ti pa predlagam začetek resnega dela na sebi. Vsak dan si vzemi zjutraj in zvečer pol ure časa samo zase. Lahko si vzameš kakšen zvezek, ki bo postal tvoj zaupnik, dokler si ne najdeš nekoga, ki te bo določen čas osebno spremljal na tvoji poti osebnega zorenja in osamosvajanja. Izberi si odraslo osebo, ki je v življenju uspešno prestala nekaj večjih izkušenj in je osebnostno zrela, ter ji seveda zaupaš. Temeljito premisli, če kakšno takšno osebo sam poznaš, če je ne, se lahko obrneš na MIC in ti bodo tam pomagali usposobljeni svetovalci, prav?

Iz zapisanega mi veje velika nesamozavest. Si prepričan, da zares v življenju nisi naredil ničesar na kar si ponosen. No, že redno in odlično opravljanje šolskih obveznosti je nekaj pohvale vredno. Nič nisi napisal, kako si preživljal prosti čas do sedaj. Po navadi ga izkoristimo za uresničevanje svojih konjičkov, v katerih odsevajo naši talenti, močna področja, danosti, ki jih skušamo tudi v svojem poklicu kar najbolje živeti. S katero aktivnostjo si se ukvarjal sam? Katere talente prepoznavaš v sebi? Kaj najraje počneš, ko ti ni treba študirati?

Praviš, da si spoznal, da si zgrešil študij, saj sam nisi vedel, kaj te veseli. Nič hudega. To se je zgodilo tudi meni, vendar sem to spoznala že na začetku svojega študija ekonomije, v njem vztrajala do diplome in se tekom absolventa vpisala še na študij, ki me je veselil. Sam lahko slediš isti poti. Premisli, kaj je tisto, čemur bi rad posvetil svoj čas v življenju, kaj te veseli, kaj vedno rad počneš, v čem si dober, kje so tvoji talenti. Glede na to, da si priden študent, ti ne bo problem študirati katerokoli smer. Aktivno si vzemi en mesec časa in o tem razmišljaj, tehtaj med različnimi zanimanji, poklici, študiji. Še bolje bi bilo, če bi osebno kar najbolj aktivno spoznaval poklice, ki te zanimajo, spoznal in sledil pri delu ljudem, ki opravljajo poklic, ki te zanima. Lahko povsem prostovoljno, kar je zate lahko zelo koristno, saj spoznavaš poklic, ob tem pa tudi sebe, svoja močna področja in to v praksi, kar je največ vredno.

Praviš, da si bolj pasiven, da se ne znaš za nič aktivno zavzeti - sedaj sem ti dala zelo aktiven predlog, ki ga skušaj uresničiti. Boš videl, kako ponosen boš nase, ko boš diplomiral in ko boš po nekaj mesecih dosti bolj točno vedel, kaj te zanima in kaj bi rad v življenju počel.

Neuspehi so del vsakdana in niso nič tragičnega. Ne vem, kako si do sedaj se soočal z neuspehi, kako si jih premagoval, a po zapisanem se mi zdi, da ti na tem področju manjka kar nekaj korakov do zrelega odnosa do neuspehov. Glej, da narediš napako ni nič hudega, ker samo, če napako narediš veš, kaj lahko izboljšaš in je prihodnjič ne narediš več. Hudo je, če se nočeš ničesar lotiti iz strahu pred napakami (življenje te slej ali prej prisili v aktivno delovanje, kjer so tudi napake in neuspehi vsakdanja hrana, ki ti pomaga postajati boljši) ali če napak nočeš videti ali jih nočeš popraviti. Napiši si, česa vse bi se rad lotil, pa se do sedaj nisi zaradi strahu pred neuspehom in se zavestno prisili v vsako stvar posebej, pri tem pa relativiziraj neuspeh in ga sprejmi kot normalen del igre življenja, ki ti omogoča osebnostno rast. In verjemi, da je učenje iz lastnih napak nekaj najbolj pomembnega v življenju. Predlagam ti, da si začneš sam ob tem pisati spodbude, kaj bi želel, da bi ti drugi rekli, da bi se lažje lotil nekega dela. Čim več spodbud si napiši - preberi jih zjutraj, ko vstaneš in zvečer pred spanjem. Zapri oči in začni živo predstavljati, kako si uspešen pri stvari, ki se jo do sedaj nisi upal lotiti. Taka vizualizacija, če jo boš večkrat izvedel in vanjo verjel, ti bo pomagala zares takšno stvar uresničiti. In nauči se sebe opogumiti, spodbuditi, se pohvaliti. To so zelo pomembne spretnosti zrelega človeka.

Drži, sedaj je tudi zate prišel čas, ko se bo treba osamosvojiti, si po diplomi kar najhitreje najti službo, se preseliti na svoje, da se naučiš sam v celoti skrbeti zase, potem pa najti sebi ustrezno dekle in si ustvariti družino, kamor vidim, da te vleče. Nič ne hiti, se ti ne mudi, najprej se posveti sebi in svoji osebnostni rasti veselju nad samostojnim življenjem, ostalo bo prišlo samo po sebi. Ko boš na zvezo pripravljen, boš spoznal tudi sebi ustrezno dekle, s katerim bosta skupaj osebnostno zorela kot zakonca in kasneje kot starša. A do takrat moraš kar največ storiti na odnosu do sebe, svoji osebnosti rasti in osamosvajanju. Mislim, da bi ti osebni spremljevalec za nekaj časa, dokler sam ne prevzameš vajeti v svoje roke, zelo pomagal, zato razmisli tudi o tej možnosti.

Če boš imel še kakšno vprašanje, se pa oglasi, z veseljem ti bomo pomagali. Vse dobro ti želim, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2765-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti