Alison K. | petek, 28 december 2012

Na otoku Ugandskega jezera živi mož, ki se je v rani mladosti izučil za tesarja. S trdnim in poštenim delom je služil kruh zase in za lačna usta svojih otrok. Nekega dne se je na sosednji otok za nekaj časa preselila majhna skupina belcev, mladi zdravniki iz Evrope. Za udobno bivanje na otoku so želeli svojo zidano hišico opremiti s pohištvom afriškega pridiha. Poklicali so tesarja in mu naložili novo delo: »Hočemo, da nam izdelaš 2 leseni mizi z 8 stoli, 5 polic in 3 omare. Časa imaš 10 dni. Kar ne bo narejeno, ne bo plačano. Bo to šlo? Aja, hočemo tudi pomol na jezeru kjer bomo lahko parkirali naš čoln.«

Image
Foto: Alison Kogoj
Velike so bile zahteve belih zdravnikov. Samo 10 dni in toliko lesenega pohištva. Tesar si ni upal ugovarjati. Tiho je sklenil, da se bo na vso moč potrudil in jim ugodil, da le nahrani lačna usta svojih otrok. Naročil je veliko lesa, se založil s posojenim orodjem in očistil svojo že dolgo neuporabljeno delavnico. Svež, rumen afriški les je skrbno zgladil. Delal je uro za uro, dan za dnem. Iz njegove delavnice je bilo slišati zdaj zvoke kladiva, zdaj zvoke žage. Ni imel časa, da bi od utrujenosti posedel, ni imel časa, da bi tarnal zaradi ožuljenih rok. V petih dneh je bila izdelana ena miza, ena omara in pet stolov. Prišel je 6. dan. Dan, ko je dobil dovolj lesa za pomol in z njim odveslal do otoka »belih zdravnikov.« Čudovit sončen dan, brez oblačka je bil poln vročine, ki je tesarju na čelo zvabil kaplje potu. Z dolgo mačeto je posekal ob otoku rastoče trsje in očistil vhod na jezero. V blato na dnu jezera je zaril 10 dolgih, lesenih stebrov in napravil temelje za pomol. Nanje je položil deske in jih eno za drugo pritrdil z žeblji. Ves čas svojega dela se je bal zdrsa v jezero. Vedel je, da mu ne bo kos. Še  nikoli ni plaval. Nikdar mu nihče ni tega pokazal. Mrak je pregnal sonce, na plano zvabil prve zvezde in ohladil zrak. Njegovo delo se je bližalo h koncu. Le še pogladil je grobe robove pomola. Ob pogledu nanj je čutil veliko zadovoljstvo. Njegovo utrujeno telo je občutilo bolečine v hrbtu. Tokrat še bolj žuljave in krvave roke so v trdi koži nosile zapičene drobne trske. Čakala ga je še dolga pot do doma, čakalo ga je veslanje v temi. In čakali so ga še 4 dnevi napornega dela. Neprespana noč se je prevesila v še en delovni dan. Zmanjkalo mu je lesa in z osličkom se je odpravil ponj na drug konec otoka. Pot je bila dolga in strma. Njegov stari osliček je ni več zmogel s tako lahkoto. Z novo zalogo lesa sta se domov vrnila šele v večernih urah. Imel je le še tri dni časa, da dokonča svoje delo. V treh dneh in treh nočeh je naredil 3 stole, 2 omari in mizo. Pohištvo je skrbno prelakiral, ga zaščitil pred ščurki in mu dodal čudovit lesk. Kako močno mu je dišal vonj laka, ki je ob enem naznanjal, da je delo pri koncu. Vesel je dokončano pohištvo natovoril v dva velika drvaka in se kar z obema hkrati odpravil proti otoku belih zdravnikov. Na sredini poti ga je vreme začelo opozarjati, da se pripravlja k dežju. Iz daljave je bilo slišati grmenje in bliskanje. Veter je nad jezero prinašal temne oblake in razburkal gladino vode. Drvaka sta se pričela močno zibati. Veslanje je postalo vse bolj naporno. Bilo ga je strah. Kaj počne človek, ki ne zna plavati sredi razburkanega jezera tik pred nevihto? Le še nekaj metrov ga je ločilo od njegovega pomola, le še nekaj zavesljajev do varnega kopna. Tedaj pa je prišel močan sunek vetra, ki je močno zazibal drvaka, tako zelo, da je eden od stolov padel v jezero. Zaobjeli so ga valovi in ga v hipu potegnili na dno …

Image
Foto: Alison Kogoj
»Kje pa je še en stol? Kje ima pomol stopnice iz vode? Le zakaj ni prelakiran? Odbili ti bomo od plačila in plačali le polovico tvojega dela!« so zvenele resne besede nezadovoljnih zdravnikov, ki so potem še nekaj časa grobo razpravljal o lenih in nesposobnih črncih.

Tesar je žalostno sklonil glavo. Ponižno in s hvaležnostjo prejel svoje skromno plačilo. Odpravil se je v svoja drvaka privezana ob pomolu v sedaj že umirjenem jezeru. Za njim je pritekla mlada bela gospodična. »Hvala za vaše delo! Upam da imate radi piškote,« mu je na dlani ponudila dva piškota. Zasvetile so se tesarjeve solzne oči. Utrujene, žuljave roke so segle po piškotih in jih v hipu nesle v suha usta. »Hvala, že nekaj dni nisem ničesar jedel.«

Prijel je za vesla in počasi odrinil.

Mlada bela gospodična pa je stala na pomolu, ki ga je s trdnim delom in z golimi rokami zgradil temen obris človeka, kiga  je le še za nekaj trenutkov lahko zrla v daljavi.  

 

Zadnja sprememba: petek, 28 december 2012
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1888-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti