| sobota, 22 december 2012

Dvaindvajsetletna Beba in njen fant pričakujeta otroka. Ne želita se še poročiti, saj nenačrtovana nosečnost ne bi bil pravi razlog za tako veliko odločitev. Beba sprašuje duhovnika, kako je v njenem položaju s prejemanjem zakramentov, zlasti te dni pred božičnimi prazniki.

 

Pozdravljeni,

na Vas se obračam z vprašanjem, ki me muči že dalj časa.

Problem je sledeč: nisem poročena, imam pa fanta 3 leta. Zgodilo se nama je nenačrtovano - nosečnost. Ker sem bila vzgojena v veri, se zavedam svojega greha in napake, ki se je ZELO kesam. Vem, da je sedaj zato prepozno in se zato trudim s tem sprijazniti in sprejeti odgovornost. Razmišljala sva tudi o poroki, vendar je pred tako veliko odločitvijo potrebno veliko več kot le rešiti sebe iz greha. Poroka bi bila v tem primeru iz nepravega razloga. Odločila sva se, da še počakava, se spoznava, pridobiva službe ...

Pred vrati so prihajajoči prazniki. Pri maši poslušamo, kako moramo svoja srca pripraviti na prihod Novorojenega. Zanima me, kako je z mano? Odpravila se bom k spovedi. Ali bom dobila odvezo in ali lahko prejemam zakrament svetega obhajila?

Namreč, imam strica duhovnika, ki je zadnjič razlagal, da sedaj zakramentov ne morem prejemati. Ponudil mi je tudi pogovor, ampak sama o tej zadevi ne morem govoriti, ker začnem jokati. To me je res prizadelo in tudi misel, da letos za praznike ne bom mogla prejeti obhajila :( Upam na Vaš odgovor in se že v naprej zahvaljujem.

Lp,

Beba

 

Spoštovana Beba!

Nosečnost ni greh, novo življenje je veselje, lepota in dar. Nositi otroka pod srcem je vedno nekaj velikega, v nekem trenutku se bo tvoj utrip prepletel z utripom njegovega malega srčeca in oznanjal, da prihaja na svet novo človeško bitje, ki bo ljubilo, občudovalo, molilo. Pa saj to je … božični dar!

Tvoje čuteče srce pa ti govori, da nekaj ni v redu. V duši se rišejo sence greha, ki je v tem, da sta s fantom živela nekaj, za kar še nista dozorela. Telesno sta se dala drug drugemu, a to ni bilo znamenje vajine popolne podaritve, v kateri bi – poleg vznesene in čustvene ljubezni – našla tudi zrelo odločitev drug za drugega, varnost doma in življenjsko skupnost, kar najde svojo zunanjo potrditev v poroki. Pri tem imaš zelo prav, da je poroka velika stvar, ki je tudi napovedani otrok ne more in ne sme pogojevati, saj bi pri tem izbira ne bila povsem svobodna. Zato te povsem podpiram v odločitvi, da s fantom s poroko počakata in prej razčistita, ali sta si res namenjena. Prava priložnost za poglobljen pogovor, ne? Po drugi strani je naravna stvar, da bi lahko otroka z vsem srcem ljubila, tudi če se morda ne bi poročila z njegovim očetom. Težko bi o tem našel lepše besede, kot so tiste iz zadnjih kitic Prešernove pesmi Nezakonska mati:

 

Meni nebo odprto se zdi,

kadar se v tvoje ozrem oči,

kadar prijazno nasmejaš se,

kar sem prestala, pozabljeno je.

 

On, ki ptíce pod nebam živi,

naj ti dá srečne, vesele dni!

Al te je treba bilo, al ne,

vedno bom srčno ljubila te.

 

Glede prejema sv. obhajila pa tole: ne drži, da zakramenta ne more prejeti nekdo, ki je grešil (če se je malega greha pokesal in se velikega greha spovedal), drži pa, da ga ne more prejeti nekdo, ki vztraja v stanju greha in trdno (zares) ne sklene, da se bo poboljšal. Konkretno to pomeni, da odveze pri spovedi in obhajila ne more prejeti nekdo, ki živi v izvenzakonski skupnosti ali ima redne spolne odnose z dekletom, pa tega ne želi resnično spremeniti. Teh okoliščin v svojem pismu ne omenjaš, pišeš pa o svojem kesanju, ki je pravi temelj za prejem zakramentalne odveze. Zato sem prepričan, da smeš po opravljeni spovedi mirno pristopiti tudi k sv. obhajilu. Ne gre za »nagrado« za tvoje kesanje, gre za to, da si s svojim obžalovanjem Jezusu spet odprla pot do svojega srca. Tudi v naših padcih nas ne pusti samih.

V evangelijih na več mestih beremo o Jezusovem srečevanju z ljudmi, ki se jim je v življenju zalomilo in so se zapletli v grešna dejanja. V njih praktično vsi prepoznavamo tudi sami sebe, vsi smo grešni. Prav zato, ker smo grešniki, pa lahko nase obračamo tudi Njegove resnično božanske besede: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8,11).

Novorojeni Gospod naj blagoslavlja tebe in vse tvoje drage!

duhovnik Matej

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3835-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti